Jedro

Pri ugotovljeni nedopustnosti izvršbe ne gre za stališče instance, ki bi spreminjalo prvotno odločitev izvršilnega sodišča o ugovoru ali vanjo kakorkoli vsebinsko posegalo. Z njo se tudi ne razveljavi sklepa o izvršbi, temveč učinkuje samostojno kot močnejši pravni naslov. Ugotovljena nedopustnost izvršbe (ZIZ iz tega razloga ne uporablja pojma nedopustnost izvršilnega postopka), se lahko nanaša zgolj na fazo opravljanja izvršbe, medtem ko v fazo dovolitve izvršbe, z izjemo zgoraj kritizirane izrecne določbe šestega odstavka 58. člena ZIZ, in tam sprejete stroškovne odločitve, ne posega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v točki III in V izreka potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka ustavilo izvršilni postopek in v točki II izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1513/2018 z dne 11. 9. 2018 ter razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri 1/1 celote dolžnici lastni nepremičnini z ID znakom: ... V točki III izreka je zavrnilo zahtevo dolžnice za razveljavitev vseh odločb sodišča v tej zadevi, ki se nanašajo na obveznost dolžnice, da upniku povrne izvršilne stroške, v točki IV izreka pa je zavrnilo zahtevo upnika z dne 25. 10. 2021 za povrnitev nadaljnjih stroškov nastalih zaradi cenitve nepremičnine v znesku 469,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je v točki V izreka sklenilo, da dolžnica sama krije njej nastale stroške dne 16. 7. 2020 vloženega predloga za odlog izvršbe, medtem ko je v točki VI izreka sklenilo, da mora upnik v 8 dneh dolžnici povrniti 149,33 EUR stroškov pritožbe z dne 19. 5. 2022, vložene v tej zadevi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 5. 2022. 2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah III in V izreka se je dolžnica pravočasno pritožila in navedla, da je z vlogo z dne 1. 12. 2022 poleg ustavitve izvršilnega postopka zahtevala povračilo vseh stroškov izvršilnega postopka po priloženem stroškovniku. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo le o zahtevi dolžnice za povračilo stroškov predloga za odlog izvršbe ter stroškov pritožbe z dne 19. 5. 2022, ni pa odločilo o zahtevi za povračilo stroškov ugovora zoper sklep o izvršbi ter pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru in s tem povezanih materialnih stroškov ter stroškov sodnih taks, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje iz točke III izreka je poleg tega materialnopravno napačna, saj je za dolžnico nesprejemljivo, da je sodišče prve stopnje zaradi njenega uspeha v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe razveljavilo le sklep o izvršbi (in v njem odmerjene ter dolžnici v plačilo naložene stroške predloga za izvršbo), medtem ko ostaja sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi s stroškovno odločitvijo še vedno v veljavi. Če je pravnomočno ugotovljeno, da je izvršba nedopustna, je povsem nedopustno tudi, da dolžnica trpi kakršnekoli stroške upnice v zvezi z nedopustnim izvršilnim postopkom. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da sodišče na podlagi drugega odstavka 76. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ nima pooblastila za razveljavitev stroškovnih odločitev. Gre za poseg v dolžničine ustavno zagotovljene pravice iz 14., 15., 22., 25. in 26. člena Ustave RS, zato predlaga, da pritožbeno sodišče v skladu s 156. členom Ustave RS sproži postopek presoje ustavnosti in zakonitosti ZIZ pred Ustavnim sodiščem RS. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v točki V izreka izpodbijanega sklepa, to je glede stroškov dolžničinega predloga za odlog izvršbe, pa je dolžnica v pritožbi navedla, da je argument sodišča prve stopnje o tem, da upnik še vedno razpolaga z izvršilnim naslovom (zemljiškim pismom) povsem zgrešen, saj pravdno sodišče v postopku nedopustnosti izvršbe o tem ni odločalo. Ne gre prezreti, da je dolžnica v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pritožbi zoper sklep o ugovoru in v pravdi uporabila povsem enake argumente in enake dokaze. Upnik je vedel, da terjatev ne obstaja oziroma je celo preplačana, saj je poštena tržna vrednost predmeta leasinga na dan odstopa od pogodbe presegala dolžničin dolg. Kljub temu je predlagal izvršbo na podlagi zemljiškega pisma, saj je očitno računal, da dolžnica ne bo imela ugovorov v zvezi s temeljnim poslom. Vsi izvršilni stroški so dolžnici nastali zaradi upnikovega ravnanja, ki je v nasprotju z dobro vero in poštenjem, zato nikakor ne pristaja, da bi v končni fazi trpela te stroške. Vsi priglašeni izvršilni stroški so bili dolžnici povzročeni neutemeljeno in jih mora upnik povrniti na podlagi 38. člena ZIZ, pa tudi v primeru presoje stroškov po načelu uspeha iz 154. člena ZPP je treba upoštevati, da je dolžnica v končni fazi s svojimi ugovori v celoti uspela. V zvezi z zavrnitvijo predloga za odlog izvršbe (pravilno predloga za povrnitev stroškov predloga za odlog) je dolžnica še navedla, da je bil ta predlog v postopku nujen in potreben, pri čemer sodišče prve stopnje o predlogu vloženem 16. 7. 2020 do ustavitve postopka sploh ni odločalo. Dejansko sta dolžničin predlog in dejstvo, da je vložila tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, povzročila zastoj v postopku, saj sodišče prve stopnje od vložitve predloga do ustavitve postopka ni izvedlo nobenega izvršilnega dejanja. Pritožbenemu sodišču je zato predlagala, da izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremeni v korist dolžnice in priglasila pritožbene stroške.

3. Upnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo pravilnost izpodbijanega dela sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi I 1513/2018 z dne 11. 9. 2018 na podlagi izvršilnih naslovov – zemljiškega pisma Okrajnega sodišča v Mariboru 2/2011 z dne 14. 4. 2011 in notarskega zapisa SV 1020/2010 z dne 13. 12. 2010 dovolilo izvršbo na dolžničino nepremičnino. Dolžnica je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 21. 11. 2019 zavrnilo in odločilo, da dolžnica sama krije njej nastale stroške vložitve ugovora, medtem ko mora upniku v roku 8 dni poravnati nadaljnje izvršilne stroške odgovora na ugovor v višini 1.024,80 EUR. Zoper navedeni sklep je dolžnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Ip 68/2020 z dne 5. 5. 2020 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Po nastopu pravnomočnosti sklepa o izvršbi, je sodišče prve stopnje nadaljevalo z opravljanjem izvršilnih dejanj v zvezi s cenitvijo nepremičnine, dolžnica pa je 16. 7. 2020 predlagala odlog izvršbe, ker je pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložila tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Po tem, ko je bilo v pravdnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je izvršba v obravnavani zadevi nedopustna, je dolžnica z vlogo z dne 1. 12. 2022 zahtevala ustavitev izvršilnega postopka in razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj ter odločb sodišča, ki se nanašajo na obveznost dolžnice da upniku povrne izvršilne stroške. Priglasila je tudi v celotnem postopku nastale izvršilne stroške po priloženem stroškovniku.

7. Iz točke III izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo dolžnice za razveljavitev vseh odločb sodišča v tej zadevi, ki se nanašajo na obveznost dolžnice, da upnici povrne izvršilne stroške. Navedeno je dolžnica izrecno zahtevala v vlogi z dne 1. 12. 2022. Prav tako je zahtevala povrnitev stroškov po priloženem stroškovniku (priloga B34 spisa). Iz le-tega izhaja, da je dolžnica z njim zahtevala povračilo stroškov ugovora zoper sklep o izvršbi, pritožbe zoper sklep o ugovoru, predloga za odlog izvršbe, pritožbe z dne 19. 5. 2022 zoper sklep o stroških z dne 6. 5. 2022, sodne takse in pavšal za materialne stroške. Sodišče prve stopnje je o stroških predloga za odlog izvršbe odločilo v točki V izreka, o stroških pritožbe z dne 19. 5. 2022 pa v točki VI izreka izpodbijanega sklepa, medtem ko dolžničine zahteve z dne 1. 12. 2022, da ji upnica povrne vse (preostale) stroške po priloženem stroškovniku, to je stroške ugovora zoper sklep o izvršbi in stroške pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru, v izreku izpodbijanega sklepa ni izrecno zavrnilo. Tako ravnanje sodišča prve stopnje je pravilno in ne predstavlja absolutne bistvene kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot dolžnica navaja v pritožbi, saj je bilo o teh stroških že pravnomočno odločeno. Sodišče sodišče prve stopnje je v tej zvezi v 3. točki obrazložitve tudi zavzelo stališče in se do zahteve dolžnice za povrnitev teh stroškov opredelilo, saj je pojasnilo, da ZIZ v primeru ugotovljene nedopustnosti izvršbe daje pravno podlago le za razveljavitev sklepa o izvršbi, ne pa tudi za ostale pravnomočne odločitve o stroških, saj drugi odstavek 76. člena ZIZ napotuje zgolj na razveljavitev izvršilnih dejanj. Prav tako je v zadnjem stavku 3. točke obrazložitve izrecno navedlo, da pravnomočnih odločitev v točki II izreka sklepa o ugovoru zoper sklep o izvršbi1 in točki II izreka sklepa I Ip 68/2020,2 brez zakonskega pooblastila ne more razveljaviti, saj gre za pravnomočne odločitve sodišča. 8. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da kljub ugotovljeni nedopustnosti izvršbe ne more posegati v pred tem sprejete pravnomočne odločitve o stroških ugovornega postopka, tudi materialnopravno pravilna. Pri tem je bistveno vprašanje za odločitev o dolžničinih stroških postopka z ugovorom vprašanje učinkovanja ugotovitvene sodbe, s katero je pravdno sodišče ugotovilo nedopustnost izvršbe na izvršilni postopek.

9. Prvi odstavek 59. člena ZIZ določa, da če je sodišče o ugovoru (mišljen je ugovor zoper sklep o izvršbi) odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, šesti odstavek 58. člena ZIZ izvršilno sodišče v primeru ugotovitvene odločbe o nedopustnosti izvršbe pooblašča le za razveljavitev sklepa o izvršbi.3 Tudi drugi odstavek 76. člena ZIZ,4 ki na splošno ureja ustavitev izvršbe, sodišče pri ustavitvi izvršbe pooblašča le za razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj. Odločanje o izvršilnih stroških pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja opravljanja izvršilnih dejanj. Pri tem dodaja, da v obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na dolžničino nepremičnino, ZIZ v 167. členu našteva naslednja izvršilna dejanja: zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ugotovitev vrednosti nepremičnine, prodajo nepremičnine in poplačilo upnikov iz zneska dobljenega s prodajo.

10. Pritožbeno sodišče poudarja, da pravna teorija5 šteje, da je tožba zaradi nedopustnosti izvršbe izredno pravno sredstvo, vendar ji zaradi njene ugotovitvene narave ne moremo pripisati kasacijskega učinka. Pri ugotovljeni nedopustnosti izvršbe ne gre za stališče instance, ki bi spreminjalo prvotno odločitev izvršilnega sodišča o ugovoru ali vanjo kakorkoli vsebinsko posegalo. Z njo se tudi ne razveljavi sklepa o izvršbi, temveč učinkuje samostojno kot močnejši pravni naslov. Za razveljavitev sklepa o izvršbi je v šestem odstavku 58. člena ZIZ sicer izrecno pooblaščeno izvršilno sodišče. Vendar je na podlagi primerjave s podobnimi instituti npr. sodbo o dediščinski tožbi, ki ima korektivno vlogo pri sklepu o dedovanju, izdanem v zapuščinskem postopku, prav tako nepravdnem postopku, očitno, da ta razveljavitev niti ni potrebna.6 Ne glede na ustreznost oziroma neustreznost zakonske ureditve je bistveno, da ugotovitvena sodba o nedopustnosti izvršbe ne posega v odločitev o ugovoru.

11. Na podlagi zgoraj navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da gre pri sodbi, s katero je izvršba ugotovljena za nedopustno, za posebno (izredno) pravno sredstvo, s katerim lahko dolžnik po tem, ko ni uspel z ugovorom zoper sklep o izvršbi, prepreči nadaljnjo izvršbo, v kolikor ta še poteka. V skladu z zgoraj citiranimi določbami ZIZ lahko v izvršilnem postopku doseže razveljavitev sklepa o izvršbi ter ustavitev izvršbe in do takrat opravljenih izvršilnih dejanj, v kolikor s tem ni poseženo v pridobljene pravice tretjih oseb. V fazo odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi pa zaradi ugotovljene nedopustnosti izvršbe ne more poseči na tak način, da bi dosegel spremembo pravnomočnih odločitev o izvršilnih stroških, ki so bile sprejete pred vložitvijo tožbe. Razlog za tako ureditev ni zgolj v dejstvu, da ZIZ razveljavitve pravnomočnih sklepov o stroških ugovornega postopka posebej ne omogoča, niti ne gre za poseg v dolžničine ustavne pravice, ampak je to posledica pravne narave izvršilnega postopka. Ta ima za razliko od pravdnega postopka več samostojnih faz, po pravnomočnosti posamezne faze pa vanjo ni več mogoče poseči.7 Zato se po stališču pritožbenega sodišča ugotovljena nedopustnost izvršbe (ZIZ iz tega razloga ne uporablja pojma nedopustnost izvršilnega postopka), lahko nanaša zgolj na fazo opravljanja izvršbe, medtem ko v fazo dovolitve izvršbe,8 z izjemo zgoraj kritizirane izrecne določbe šestega odstavka 58. člena ZIZ, in tam sprejete stroškovne odločitve, ne posega.

12. V okviru odločanja o izvršilnih stroških je dejstvo vložitve tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v izvršilnem postopku tako mogoče upoštevati, ko je izvršilno sodišče obveščeno o vložitvi tožbe. Tako stališče izhaja tudi iz obrazložitve v zadevi I Ip 553/2022 z dne 28. 9. 2022, kjer je pritožbeno sodišče v obravnavanem izvršilnem postopku razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim so bili dolžnici preuranjeno, to je pred odločitvijo o nedopustnosti izvršbe v plačilo naloženi stroški cenitve nepremičnine.

13. V zvezi z dolžničino zahtevo, da sodišče upniku naloži povrnitev stroškov njenega predloga za odlog izvršbe z dne 16. 7. 2022, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zahtevi utemeljeno ni ugodilo, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja sodišče. 14. Materialna določba osmega odstavka 38. člena ZIZ nalaga, da se mora povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. V skladu s to določbo se mora povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je stranki znana njihova višina (subjektivni rok), ne pa kadarkoli do izteka tridesetdnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka.9 Slednji objektivni rok je določen kot skrajni rok po kateremkoli načinu končanja izvršilnega postopka, v katerem se povračilo stroškov lahko zahteva. Objektivni rok torej pride v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, pri tem pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da se stranka seznani z nastankom stroškov ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. V kolikor je stranki višina stroškov znana že prej, mora povračilo stroškov zahtevati takoj, sicer se stroški ne priznajo. Namen te zakonske določbe je v zagotovitvi hitrega in zanesljivega poteka izvršilnega postopka, tako da se že med postopkom izvršbe čim prej rešijo vprašanja glede izvršilnih stroškov.10

15. V obravnavanem primeru so dolžnici stroški predloga za odlog izvršbe, priglašeni z vlogo z dne 1. 12. 2022 v stroškovniku (priloga B34), nastali že ob sestavi oziroma vložitvi predloga za odlog izvršbe dne 16. 7. 2020. Takrat je bila upoštevajoč Odvetniško tarifo, dolžnici znana tudi njihova višina. Ker jih dolžnica ni priglasila takoj, temveč šele leto in pol zatem, ko je (že) bila seznanjena z njihovim nastankom in višino, torej v nasprotju zahtevo iz osmega odstavka 38. člena ZIZ, je odločitev o zavrnitvi zahtevka kljub napačnim razlogom, pravilna.

16. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pritožbeno spornimi izvršilnimi stroški dolžnice pravilna, saj teh stroškov v okviru obravnavnega izvršilnega postopka ni mogoče naložiti v plačilo upniku. Zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo in v izpodbijanih točkah III in V izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz točke I izreka.

17. Dolžnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ), kot izhaja iz točke II izreka.

1 Odločeno je bilo, da dolžnica sama krije njej nastale stroške vložitve ugovora. 2 Odločeno je bilo, da dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. 3 Če sodišče ali drug organ s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, ni dopustna (59. ali 60. člen), sodišče izvršbo ustavi in sklep o izvršbi razveljavi. 4 Kadar sodišče ustavi izvršbo, s tem razveljavi, če zakon ne določa drugače, tudi opravljena izvršilna dejanja, v kolikor s tem niso prizadete pravice drugih oseb. 5 Rijavec, V.: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 216. 6 Dediščinska sodba ne razveljavi sklepa o dedovanju, temveč učinkuje namesto njega. Več o tem: Rijavec, V., Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 217. 7 Tako v sicer drugačni dejanski situaciji sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1010/2014 z dne 22. 1. 2015. 8 Ta se zaključi s pravnomočnostjo sklepa o ugovoru zoper sklep o izvršbi. 9 VSRS sklep II Ips 219/2013. 10 V izvršilnem postopku se o stroških postopka ne odloča samo z enim sklepom sodišča, ampak z več sklepi glede na zahteve strank v zvezi s posameznimi stroški. Za razliko od pravdnega postopka se morajo v izvršilnem postopku stroški sproti priglašati, in sicer ob vsakem procesnem dejanju.