Jedro

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožnici pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe pogojevala takojšnje (vnaprejšnje) plačilo kupnine za stanovanje in tožnici ni dala nobene druge možnosti izbire, ta ugotovitev pa nasprotuje temu kar izhaja iz same pogodbe in izpovedbe prič, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim senatom.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki obresti od kupnine za stanovanje od dneva plačila do izročitve stanovanja v skupnem znesku 2.870.105,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1995 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 318.387,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Obe zaslišani priči in vrsta listinskih dokazov jasno kažejo, da so se v tistem času kupci odločali za nakup stanovanj pri toženi stranki izključno zaradi popusta in da ni bilo nobenega kupca, ki bi želel kupiti stanovanje pod drugačnimi pogoji. Tudi tožnica sama je priznala v postopku na prvi stopnji, da se je za nakup pri toženi stranki odločila izključno zaradi izredne cenovne ugodnosti in da jo drugi načini sploh niso zanimali. Tožena stranka je trdila, da so bile vse kupoprodajne pogodbe enake vsebine, tako v času prodaje s popustom kot pred, oziroma po tem obdobju. S pogodbo, ki jo je predložila sodišču, pa je želela dokazati, da se je ob enakem tekstu pogodbe določeni kupec odločil za obročni nakup. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je bilo plačilo kupnine izvedeno s kompenzacijo. Če bi tožena stranka pogojevala nakup stanovanja z vnaprejšnjim takojšnjim plačilom kupnine, se gotovo ne bi strinjala s tem, da se plačilo izvrši z verižno kompenzacijo. Pri tem pa se niti ne ve, kako se je kompenzacija izvedla in kdo vse je pri tem imel koristi. Obravnavani primer ni enak primerom zoper C., saj je tožnica sama hotela skleniti pogodbo za nakup stanovanja pod pogoji, ki so ji zagotavljali dvojno korist in sicer znižanje cene za 25% in plačilo s kompenzacijo. To, da je bilo stanovanje izročeno kasneje, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo, ni bilo pomembno za izpodbijano odločitev, saj ne gre za spor o plačilu zahtevka za povračilo dejanske škode zaradi zamude pri izročitvi stanovanja. Gre za zahtevek po 26. členu Zakona o blagovnem prometu, ki pa predstavlja skrajno absurden poskus širjenja zakonske norme na primer, ki z namenom te norme nima nobene pravne in dejanske povezave.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je za odločitev bistveno le to, da tožena stranka ni imela drugačnega načina prodaje stanovanja, kot za takojšnje plačilo kupnine, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Osnovno načelo hkratne izpolnitve pri vzajemni pogodbi je bilo v konkretnem primeru kršeno, zato je upravičena do zahtevanih obresti in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožba je utemeljena.

Bistvene dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi so, da je tožena stranka pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe za stanovanje s tožnico, pogojevala takojšnje, vnaprejšnje plačilo kupnine za stanovanje, ker je reševala svoje likvidnostne težave in da drugačne možnosti nakupa stanovanja tožnica v kritičnem času ni imela, ker je toženka ni ponujala. Ko je zatrjevala, da je obstojala še druga možnost plačila, te druge možnosti tožena stranka ni dokazala.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri zatrjevanih pritožbenih razlogov in tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v smislu 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, ugotovilo, da so gornje dejanske ugotovitve v nasprotju z dokazi, na katere se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sklicuje.

Iz 3. odstavka 2. člena prodajne pogodbe za stanovanje, sklenjene med pravdnima strankama dne 30.12.1993 (listina A9), izpovedi priče M. H. (list. št. 16 in 45) in izpovedi priče B.Š. (list. št. 66) izhaja, da sta v decembru 1993 oziroma v času podpisa prodajne pogodbe med pravdnima strankama obstajali pri toženi stranki dve možnosti nakupa stanovanj in sicer: možnost rednega nakupa stanovanja po ceniku brez popusta in možnost nakupa s 25 % popustom ob takojšnjem oziroma vnaprejšnjem plačilu celotne kupnine za stanovanje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pogojevala prodajo s plačilom celotne kupnine, ne da bi imela tožnica še kakšno drugo možnost izbire, je zato protispisna. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Iz tega razloga je moralo sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (369. člen ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje že dvakrat v isti zadevi sprejelo enake dejanske ugotovitve in ni ugotovilo in nato ocenilo druge možnosti, ki naj bi jo tožnica imela ob nakupu stanovanja kot izhaja iz izvedenih dokazov, pri obravnavanem (drugem) sojenju pa je celo storilo bistveno procesno kršitev, je sodišče druge stopnje ob razveljavitvi izpodbijane sodbe odločilo, da se zadeva vrne v novo sojenje pred drugim senatom (371. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP in je posledica razveljavitve izpodbijane sodbe.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92.