Jedro

Pri uveljavljanju nedopustnosti izvršbe na kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta mora dolžnik določno opredeliti kmetijska zemljišča, ki so mu potrebna za preživljanje, kaj na njih prideluje oziroma zakaj so mu potrebna, konkretizirati mora prihodek, ki ga pridobiva iz kmetijske dejavnosti, in druge lastne prihodke ter prihodke družinskih članov, vse te trditve pa tudi dokazno podpreti. Trditveno in dokazno breme zajema tudi dejstva, iz katerih izhaja, da je opravljanje dejavnosti dolžniku tudi potrebno za njegovo preživljanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika z dne 15. 11. 2022 zoper sklep o izvršbi opr. št. I 116/2022 z dne 7. 11. 2022, kot neutemeljen zavrne (I. točka izreka sklepa), da se predlog dolžnika za dovolitev izvršbe na druga sredstva ali druge nepremičnine z dne 15. 11. 2022 kot neutemeljen zavrne (II. točka izreka sklepa) in da je dolžnik dolžan povrniti upniku stroške ugovornega postopka v višini 783,97 EUR v roku 8 dni (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je, ker sodišče ni izvedlo naroka in ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, po mnenju dolžnika preuranjen zaključek sodišča, da naj dolžnik z ničemer ne bi dokazal, da je kmet in da nepremičnine, ki so predmet izvršbe, uporablja za kmetijsko dejavnost, na podlagi katere se preživlja. Nekonkretizirane in nepodprte naj bi bile njegove navedbe, da mu pokojnina ne zadošča za preživljanje. Ravno zaradi dokazovanja, da predmetne nepremičnine, v skladu z določbo 177. člena ZIZ, ne morejo biti predmet izvršbe, je dolžnik predlagal opravo naroka, zaslišanje dolžnika, še posebej pa ogled nepremičnin in postavitev izvedenca kmetijske stroke (s čimer bi se potrdilo, da je dolžnik kmet) ter je predlagal tudi postavitev cenilcev kmetijske in gradbene stroke in pridobitev podatkov o pokojnini dolžnika. Njegov dom oziroma kmetija nima statusa zaščitene kmetije, in torej tega dejstva ne more dokazovati z javnimi listinami. Sodišče pa mu je z zavrnitvijo dejansko onemogočilo dokazovanje obstoja dejstev iz 177. člena ZIZ. Vprašanje, ali je dolžnik kmet in ali nepremičnine, ki so predmet izvršbe, uporablja za kmetijsko dejavnost, pa je v konkretnem primeru nedvomno relevantno. Prav tako niso utemeljeni razlogi sodišča, da naj bi bile nepodprte in nekonkretizirane tudi navedbe, da dolžniku zgolj pokojnina ne zadošča za preživljanje in da je zato obdelovanje zanj življenjskega pomena. Tudi glede tega bi se sodišče namreč lahko prepričalo z izvedbo že navedenih dokazov. Prav tako pa na tem mestu dolžnik poudarja, da zoper dolžnika pri naslovnem sodišču teče postopek I 30/2021, v katerem je sodišče med drugim s sklepom z dne 13. 5. 2021 dolžnika oprostilo plačila sodne takse za ugovor in dovolitve izvršbe na nova sredstva v višini 44,00 EUR in 30,00 EUR, ker bi plačilo le-teh ogrozilo njegovo preživljanje. Pri izvršbi na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, pa bi moralo sodišče s še posebno skrbnostjo upoštevati načelo sorazmernosti in presoditi, ali morebiti ne obstaja možnost, da se dovoljena izvršba omeji, oziroma, da se upnikova terjatev poplača z milejšim izvršilnim sredstvom. Tako je po mnenju dolžnika sodišče (prehitro) zaključilo, da naj bi bila terjatev dolžnika do A. A. na podlagi iste pravnomočne sodbe, kot je izvršilni naslov za predmetno izvršbo, najverjetneje neizterljiva. Sodišče v zvezi s tem ni izvedlo naroka in zaslišalo dolžnika ter dolžnikove dolžnice in sodišče ni z dovoljšno skrbnostjo ugotovilo in presodilo vseh okoliščine konkretnega primera, zlasti možnosti poplačila terjatve iz preostalega dolžnikovega premoženja, pa tudi višine terjatve in s tem povezane sorazmernosti med terjatvijo in vrednostjo dolžnikove nepremičnine. Dolžniku je bilo tudi dejansko onemogočeno, da bi prostovoljno poravnal predmetno terjatev upnika. Okrožno sodišče v Novem mestu je namreč ravno na predlog upnika v postopku P 161/2019 izdalo sklep z dne 13. 1. 2020, s katerim se je pri nepremičninah dolžnika v občini Vodice in Domžale, ki ne predstavljajo njegovega doma oziroma kmetije, v zemljiško knjigo vknjižila prepoved obremenitve in odtujitve teh nepremičnin. Dolžnik sicer pritrjuje sodišču, da so nepremičnine obremenjene s hipotekami, vendar pa bi po njegovem mnenju sodišče tudi v zvezi s tem moralo postaviti cenilca kmetijske stroke in gradbene stroke, ki bi ugotovila tržno vrednost nepremičnin. Tako je preuranjen tudi zaključek sodišča, da naj dolžnik ne bi izkazal za verjetno, da bo s prodajo teh nepremičnin upnikova terjatev poplačana. Odločitev o stroških je nepravilna že iz razloga, ker je sodišče po mnenju dolžnika, neutemeljeno zavrnilo ugovor dolžnika. Poleg tega gre za eno vlogo dolžnika in eno vlogo upnika ter zato po mnenju dolžnika upnik ne more biti upravičen do priznanja in povračila odvetniške nagrade za sestavo dveh vlog. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. Skladno s prvim odstavkom 177. člena ZIZ predmet izvršbe ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje članov svoje ožje družine ter drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati.

6. Pri uveljavljanju nedopustnosti izvršbe na kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta gre za uveljavljanje ugovornega razloga po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. V njem mora dolžnik določno opredeliti kmetijska zemljišča, ki so mu potrebna za preživljanje, kaj na njih prideluje oziroma zakaj so mu potrebna, konkretizirati mora _prihodek_, ki ga pridobiva iz kmetijske dejavnosti, in _druge lastne prihodke_ ter prihodke družinskih članov, vse te trditve pa tudi dokazno podpreti (prim. sklep VSL III Ip 3520/2015).

7. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je dolžnik v ugovoru podal nekonkretizirane in dokazno nepodprte navedbe, da mu zgolj pokojnina v višini 700,00 EUR ne zadošča za njegovo preživljanje in da je zato obdelovanje zemljišč, ki so zaobsežena v sklepu o izvršbi, zanj življenjskega pomena. Dolžnik namreč v nobenem delu ni pojasnil, zakaj mu pokojnina ne zadošča za preživljanje (omenjeno je namreč zgolj pavšalno navedel). Dolžnik tako ni navedel, kakšne so njegove življenjske potrebe in stroški oziroma ali ti presegajo običajne življenje stroške (na primer iz zdravstvenih razlogov ipd.). Zgolj pavšalno je dolžnik še navedel, da si pri kritju mesečnih stroškov pomaga s pridelovanjem vina, jajc, kunčjega mesa in perutnine, ni pa višine teh stroškov z ničemer konkretiziral. Primerjalno pa višina denarne socialne pomoči oziroma osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 4 2023 znaša 465,34 EUR. Tudi če bi dolžnik izkazal, da se s kmetijstvom dejansko ukvarja, tako z ugovorom ne bi mogel uspeti, saj zaradi povedanega ni izkazal, da dejansko sploh potrebuje kmetijska zemljišča oziroma gospodarska poslopja za svoje preživljanje. 177. člen ZIZ ščiti preživljanje dolžnika, ki opravlja kmetijsko dejavnost, in ne dejavnosti same. Zato v primeru takega ugovora trditveno in dokazno breme zajema tudi dejstva, iz katerih izhaja, da je opravljanje dejavnosti dolžniku tudi potrebno za njegovo preživljanje.

8. Višje sodišče ne pritrjuje pritožbenim navedbam, da naj bi sodišče prve stopnje za ugotavljanje oziroma dokazovanje teh okoliščin moralo opraviti narok, saj izvedba dokazov v informativne namene skladno z ustaljeno sodno prakso ni dovoljena. Manjkajočih trditev tako dolžnik ne bi mogel nadomestiti ne z zaslišanjem ne s postavitvijo izvedenca, niti z ogledom. Očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ po povedanem ni podana. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika pravilno zavrnilo, na pravilnost odločitve pa tudi ne vpliva odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks v drugem postopku, saj gre v tistem postopku za posebne (drugačne) pogoje za oprostitev plačila sodnih taks (v razmerju med državo in stranko) oziroma odločitev druge vrste, ki velja za tisti postopek.

9. Višje sodišče pa pritrjuje tudi odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžnikovega predloga za dovolitev izvršbe na druga sredstva ali druge nepremičnine. Strinja se namreč, da gre glede predlaganega rubeža in prenosa terjatve, ki jo ima dolžnik do A. A. na podlagi sodne odločbe, kot verjetno za neizterljivo terjatev, saj je bila dolžnikova dolžnica v postopku osebnega stečaja, dolžnik pa je zoper njo že sam predlagal izvršbo, ki se pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. I 37/2021 in ki še ni bila uspešna. Višje sodišče ne pritrjuje pritožbi, da v tem delu sodišče ni z zadostno skrbnostjo presodilo možnosti oprave izvršbe na omenjeno terjatev, saj že dosedanji postopki zoper dolžnikovo dolžnico verjetno izkazujejo, da terjatve do nje ne bo mogoče izterjati.

10. Prav tako so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da so na ostalih dolžnikovih nepremičninah vpisane hipoteke, ki še niso prenehale, česar dolžnik v pritožbi niti več ne prereka, terjatve, za katere so bile ustanovljene omenjene hipoteke, pa so relativno visoke, in sicer 55.000,00 EUR, 30.000,00 EUR in 25.000,00 EUR, ter kot neprerekano presegajo posplošeno vrednost dolžnikovih deležev na njih. Višje sodišče ne pritrjuje pritožbenim razlogom, da bi sodišče prve stopnje že zaradi ugotavljanja vrednosti teh nepremičnin moralo postaviti izvedenca kmetijske in gradbene stroke, saj gre le za odločanje na ravni verjetnosti. Tudi sicer pa glede same vrednosti nepremičnin tudi dolžnik ni podal nobene trditvene podlage, iz katere bi izhajalo, da vrednost nepremičnin presega višino terjatev, za katere so na nepremičninah ustanovljene hipoteke in dolžnikova trditvena podlaga glede omenjenega tako niti ni bila ustrezna. Ne drži pa niti, da je upnik s prepovedjo odtujitve dolžniku preprečil poplačilo terjatve iz navedenih nepremičnin, saj ta prepoved ne vpliva na možnost prodaje omenjenih nepremičnin v izvršilnem postopku.

11. Dolžnikove trditve, ki se nanašajo na sorazmernost dovoljene izvršbe v zvezi z varovanjem doma, pa naj sodišče prve stopnje presodi še v okviru drugega odstavka 34. člena ZIZ, po katerem sodišče _omeji_ dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve.

12. Odločitev sodišča prve stopnje je torej tako v I. točki kot II. točki izreka pravilna, posledično pa tudi odločitev v III. točki izreka, po kateri je dolžnik upniku dolžan povrniti stroške ugovornega postopka, saj dolžnik z ugovorom ni uspel, upnikovi stroški ugovornega postopka pa so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče pa ne pritrjuje niti pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje upniku moralo priznati le stroške za odgovor na ugovor, ne pa tudi za odgovor na predlog za dovolitev izvršbe na druga izvršilna sredstva, saj je dolžnik vložil obe pravni sredstvi, upnik pa je na obe od teh pravnih sredstev podal tudi odgovor ter v postopku uspel. 13. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena in pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).