Jedro

Ni mogoče trditi, da se je mandatarjev trud izjalovil, ker le-ta ni sproti oddajal poročil (kot je določeno v pogodbi). Prav tako ne, da pravice do plačila v tem primeru ni pridobil, ker si ni z ustrezno profesionalno skrbnostjo prizadeval, da bi uresničil naročiteljev interes, saj ni vsak mesec pripravil in oddal poročila. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru pravico do plačila pridobila, ker je bilo ugotovljeno, da je v obdobju, za katerega vtožuje plačilo (tožeča stranka), delala in kaj je delala, da je pogodbene aktivnosti izvajala z namenom povečanja prodaje v podjetju, da je poročilo o tem, katera dela in posle je opravila za naročnika za namen optimiziranja postopkov prodaje in marketinga, podala najkasneje na naroku, in da rezultatov poročila - glede na pogodbeno zastavljeno časovno obdobje - niti ne bi mogla vsebovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 134582/2016 z dne 21. 12. 2016, ostane v veljavi v I. in III. odstavku izreka (I. točka izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.527,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je toženka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške postopka s pritožbo.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži vse zahtevane pravdne stroške tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

O sporu

5. Tožeča stranka v predmetnem postopku zahteva plačilo po računu št. 2016008 z dne 14. 10. 2016, in sicer za delo, ki ga je za toženo stranko opravila v avgustu in septembru 2016. Pri tem navaja, da sta pravdni stranki dne 6. 4. 2016 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba), s katero sta se dogovorili, da bo tožeča stranka z namenom povečanja efektivnosti prodaje pri toženi stranki izvajala dela in posle, katerih namen bo optimiziranje postopkov prodaje in marketinga, tržila blago oziroma storitve tožene stranke ter izobraževala zaposlene pri toženi stranki (1. člen Pogodbe) in da bo tožena stranka za opravljanje storitev tožeči stranki plačala 4.500,00 EUR mesečno ter pripadajoči DDV. Navaja tudi, (1) da je tožena stranka brez vsakega ugovora poravnala svoje obveznosti po Pogodbi za obdobje od aprila do avgusta, da pa za zadnja dva meseca plačilo zavrača (čeprav je tožeča stranka v tem obdobju izvajala identične storitve in na enak način, kot v obdobju, za katero je tožena stranka brez ugovora izpolnila svoje pogodbene obveznosti), (2) da niso resnične ugovorne navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni opravila naročenih del - pripravila je priročnik za izvajanje prodajnega procesa in orodje za spremljanje prodajne učinkovitosti, novega prodajnika je bila pripravljena usposobiti, a je ta z delom pri toženki začel šele z oktobrom, zato ga tožeča stranka v vtoževanem obdobju ni mogla usposobiti, pripravila je izhodišča za akcijske načrte, (3) da je prevzela in opravila tudi druga dela, za katera stranki nista bili dogovorjeni (zaradi česar je tožeča stranka toženo opozorila, da to lahko pomeni daljše roke za izvedbo pogodbeno dogovorjenih del) ter (4) da sta se v zvezi s pripravo poročila stranki po začetku izvajanja del dogovorili, da bo tožena stranka pripravila okvire za vsebino poročila in da tožena stranka tega kljub pozivom ni storila.

6. Na drugi strani se je tožena stranka zahtevku upirala z navedbami, da delo tožeče stranke ni rezultiralo v uspešno opravljenem delu, saj tožeča stranka v poslovanje tožene stranke ni prinesla pozitivnih sprememb ali učinkov. Obveznosti niso bile opravljene in poročilo o rezultatih ni bilo posredovano, saj vanj ni bilo mogoče vpisati nič konkretnega - tožeča stranka je naknadno poslala zgolj excel tabelo, ki pa je neuporabna in iz katere rezultati dela niso razvidni. Izdelava mesečnega poročila o rezultatih je bila dogovorjena s samo Pogodbo in vanj bi tožeča stranka morala zapisati, kaj je delala, skupaj z akcijskim načrtom oziroma smernicami za boljše poslovanje tožene stranke. Plačilo je bilo dogovorjeno zgolj in samo za morebitno povečanje efektivnosti prodaje pri toženi stranki in ni bilo vezano na ure, ko bi se tožeča stranka nahajala v prostorih tožene stranke.

Odločitev sodišča prve stopnje

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Pogodbo z dne 6. 4. 2016 je okvalificiralo kot mandatno pogodbo po 766. členu OZ (ki je sklenjena za nedoločen čas) ter pojasnilo, da se je tožeča stranka zavezala k prizadevanju in da ni prevzela jamstva za rezultat posla. Pri tem je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka v obdobju, za katero vtožuje plačilo, delala, da se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki za opravljene storitve plačala mesečni znesek 4.500,00 EUR (80,00 % fix, 20,00 % variabila) in da bo tožeča stranka toženi stranki mesečno izdala račun in poročilo o rezultatih. V zvezi s slednjim je presodilo, da sestava poročila v tem primeru ni bila bistven pogoj oziroma da sestava poročila ni vezana na pridobitev pravice do plačila za opravljene storitve po Pogodbi. Tožena stranka je namreč (pred tem) račune plačevala brez predložitve poročil (zaradi česar sodišče prve stopnje ni dvomilo, da sta se stranki ustno dogovorili, da bo tožena stranka pripravila okvire za vsebino predmetnega poročila). Poleg tega je tožeča stranka zadevo nedvomno želela izpeljati, zaključiti, saj je pogodbene aktivnosti, z namenom povečanja prodaje v podjetju, izvajala, poročilo v smislu del in poslov, ki jih je storila za naročnika za namen optimiziranja postopkov prodaje in marketinga, pa je podala najkasneje na naroku, ko je izpovedala, da je bilo opravljenih 5 delavnic, napravljen prodajni priročnik, izvajano mentorstvo zaposlenim (čemur tožena stranka nenazadnje ni niti oporekala).

Pritožba tožene stranke

8. Z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, ki ima značilnosti pogodbe o naročilu, se v obravnavani pritožbi tožena stranka strinja. Trdi pa, (1) da obveznosti po Pogodbi niso bile v celoti izpolnjene in da zato ni dolžna plačati celotnega zneska v Pogodbi dogovorjenega plačila, (2) da je bila kot ena izmed ključnih obveznosti v Pogodbi določena priprava mesečnega poročila, iz katerega bi bilo razvidno, ali se je efektivnost prodaje povečala ali ne, in kakšni so bili razlogi za to, (3) da bi tožeča stranka lahko, kljub temu da ni dobila izrecnih navodil, poročilo pripravila in oddala na način, iz katerega bi bilo razvidno, katere naloge je mesečno opravljala in kakšen vpliv je njeno delo imelo na prodajo v podjetju, ter vključila razloge, zakaj je bila pri delu uspešna oziroma neuspešna, (4) da ni bila njena naloga, da tožeči stranki sama pripravi vzorec poročila in (5) da glede na navedeno sodišče prve stopnje ne bi smelo zaključiti, da kljub strankini očitni opustitvi, druga opravljena dela in poizvedbe o izdelavi poročila, pomenijo, da je bilo poročilo oddano. V tem primeru po stališču pritožnice ni mogoče trditi, da se je strankin trud izjalovil brez njene krivde, saj bi poročilo lahko pripravila in ga oddala, četudi ni bila popolnoma prepričana, kaj vse mora poročilo vsebovati.

9. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zaključilo, da kljub strankini očitni opustitvi, druga opravljena dela in poizvedbe o izdelavi poročila, pomenijo, da je bilo poročilo oddano (takšnega zaključka v njeni obrazložitvi namreč ni mogoče najti), da pa je pojasnilo sledeče. 10. Prvostopenjsko sodišče je v 9. točki obrazložitve presojane sodbe navedlo, da (so predmet Pogodbe dela in posli, ki jih bo izvajalec izvršil za Naročnika za namen optimiziranja postopkov prodaje in marketinga, vključno s trženjem blaga in storitev naročnika in izobraževanjem zaposlenih in da) je skladno s Pogodbo izvajalec za opravljene storitve dolžan naročniku izstaviti račun in mesečno poročilo o rezultatih, da tožeča stranka poročil sicer res ni predložila takoj vsakega petega v mesecu, da pa je - kot izhaja iz predložene elektronske korespondence - zadevo nedvomno želela izpeljati, zaključiti, saj je pogodbene aktivnosti, z namenom povečanja prodaje v podjetju, izvajala, in da je tožeča stranka poročilo (v smislu navedb tožene stranke, da mora poročilo vsebovati delo in posle, ki jih je tožeča stranka storila za naročnika za namen optimizacije postopkov prodaje in marketinga) dala najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 22. 11. 2017. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve smiselno pojasnilo tudi, da poročil v smislu rezultatov niti ni bilo realno pričakovati, saj je bila Pogodba sklenjena za daljše časovno obdobje (in so logične navedbe tožeče stranke, da so bili časovni cilji opredeljeni vsaj do konca leta) oziroma da bi se morebitni rezultati dela pokazali šele v daljšem časovnem obdobju, kot je bila časovno zastavljena tudi Pogodba (sklenjena je bila namreč za nedoločen čas), in jih torej poročila (o delu) niti ne bi mogla vsebovati.

11. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka (kot zatrjuje toženka) po Pogodbi imela obveznost oddaje poročila, in da jo je v obravnavanem primeru v obsegu, v katerem ji je bilo to omogočeno, tudi dejansko izpolnila. Tožeča stranka je poročilo o tem, katera dela in posle je storila za naročnika (tj. za toženko), podala najkasneje na naroku1, morebitni rezultati dela pa bi se pokazali šele v daljšem časovnem obdobju in jih torej poročila (o delu) niti ne bi mogla vsebovati. Pritožbene navedbe v smislu zaključka sodišča prve stopnje, da druga opravljena dela in poizvedbe o izdelavi poročila pomenijo, da je bilo poročilo oddano, so neutemeljene.

12. Prav tako neutemeljene so v konkretnem primeru navedbe, da bi bilo samo na podlagi poročil, iz katerih bi bilo razvidno, ali se je efektivnost prodaje povečala oziroma ali se ni povečala in kakšni so bili razlogi za to, mogoče ugotoviti, ali si je tožeča stranka res prizadevala in se trudila doseči namen pogodbe. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da se tožeča stranka (pri izvajanju posamezne naloge) ni dovolj trudila, zato presoja njenih ravnanj v smislu prizadevanja niti ni bila potrebna. Navedb, da delo tožeče stranke ni rezultiralo v uspešno opravljenem delu, saj tožeča stranka v poslovanje tožene stranke ni prinesla pozitivnih učinkov (tj. da namen same Pogodbe ni bil dosežen), tožeča stranka sicer konkretizirano ni prerekala.

13. Pravdni stranki obravnavane zadeve sta se torej strinjali, da o uspešno opravljenem poslu (še) ni mogoče govoriti. Nista pa se strinjali o tem, da je posel neuspešen iz razloga, ker tožeča stranka ni pripravila poročil o rezultatih. Tega ni ugotovilo niti prvostopenjsko sodišče. Nasprotno, štelo je, da je tožeča stranka do plačila upravičena ne glede na to, da poročil o rezultatih tožeča stranka ni predložila (oziroma je pojasnilo, da gre pri predmetnem pogodbenem razmerju za obligacijo prizadevanja, pri čemer bi se morebitni rezultati torej pokazali šele v daljšem časovnem obdobju, kot je bila časovno zastavljena tudi pogodba, in jih torej poročila niti ne bi mogla vsebovati) in da se rezultati dela v smislu povečanja efektivnosti še niso pokazali.

14. Ni namreč mogoče trditi, da se je mandatarjev trud izjalovil, ker le-ta ni sproti oddajal poročil (kot je določeno v Pogodbi). Prav tako ne, da pravice do plačila v tem primeru ni pridobil, ker si ni z ustrezno profesionalno skrbnostjo prizadeval, da bi uresničil naročiteljev interes, saj ni vsak mesec pripravil in oddal poročila (pa bi bilo to, kot trdi pritožnica, najmanj, kar bi lahko storil, in sicer kljub temu da ni bil povsem prepričan o vseh vsebinskih podrobnostih izdelave). Tožeča stranka je v obravnavanem primeru pravico do plačila pridobila, ker je bilo v tem postopku pravilno ugotovljeno, da je (tožeča stranka) v obdobju, za katerega vtožuje plačilo, delala in kaj je delala, da je pogodbene aktivnosti izvajala z namenom povečanja prodaje v podjetju, da je poročilo o tem, katera dela in posle je opravila za naročnika za namen optimiziranja postopkov prodaje in marketinga, podala najkasneje na naroku, in da rezultatov poročila - glede na pogodbeno zastavljeno časovno obdobje - niti ne bi mogla vsebovati.

15. Da je tožeča stranka izvedla delavnice in izdelala prodajni priročnik, tožena stranka izrecno priznava tudi v obravnavani pritožbi. Niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka za toženo stranko izvajala delavnice še 26. 10. 2016, da je pripravila motivacijsko shemo, da je sodelovala pri izbiri zaposlenega pri toženi stranki na terenu, da je pripravila tudi orodje za individualen izračun potrebnih aktivnosti komercialista ter predlagala druge spremembe pri toženi stranki. Uveljavlja pa, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo še vseh drugih nalog, ki jih tožeča stranka ni izpolnila (tj. postavitev prodajnega in delovnega procesa, izdelava akcijskega načrta prodaje in poročanje o svojem delu).

16. Po presoji pritožbenega sodišča so tovrstni očitki neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s sklenitvijo Pogodbe prevzela obveznost, da bo za toženo stranko opravila dela in posle za namen optimiziranja postopkov prodaje in marketinga, vključno s trženjem blaga in storitev naročnika in izobraževanje zaposlenih in da se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki za opravljene storitve plačala mesečni znesek 4.500,00 EUR (80,00 % fix, 20,00 % variabilna). Ker pa je pravilno ugotovilo tudi, da je tožeča stranka v obdobju, za katero vtožuje plačilo, delala, in je zadevo nedvomno želela zaključiti, saj je pogodbene aktivnosti, z namenom povečanja prodaje v podjetju, izvajala (prim. 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pa je končno povsem utemeljeno zaključilo tudi, da je tožeča stranka upravičena do vtoževanega plačila. V Pogodbi namreč ni bilo določeno, da tožeča stranka ne dobi plačila oziroma da dobi nižje plačilo, če ne opravi kakšnega posamičnega posla ali dela oziroma tega tožena stranka ni zatrjevala niti ni uveljavljala znižanja plačila. Poleg tega bi - glede na to da je bila Pogodba sklenjena za nedoločen čas - tožeča stranka pritožbeno zatrjevane posle lahko opravila še v prihodnosti in se pritožnica v tem smislu plačilu v tem postopku neutemeljeno upira. Kot je v vlogi z dne 14. 4. 2017 navedla sama toženka, stranki časovne opredelitve, koliko časa mora tožeča stranka nameniti za optimizacijo in povečanje učinkovitosti prodaje pri toženi stranki, s Pogodbo nista določili.

17. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja tudi, da je prvostopenjsko sodišče napačno odločilo, da sestava poročila ni bistveni pogoj oziroma da sestava poročila ni vezana na pridobitev pravice do plačila za opravljene storitve, ker je tožena stranka tožeči stranki plačala račun za prva dva meseca. Res je sicer, da je bilo v Pogodbi določeno, da se prva dva meseca izvaja intenzivno spoznavanje podjetja in stroke (in je to pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče), a ker v zvezi s tem ni bila zatrjevana nobena izjema od mesečne obveznosti izdelave poročila, pritožnica pa sama pravi, da je tožeči stranki račun za prva dva meseca plačala kljub temu da poročila ni pripravila, drugačne presoje od tiste, ki jo je podalo prvostopenjsko sodišče, ne more doseči. Pri tem je poudariti, da je o tem, da sestava poročila ni bila bistveni pogoj za pridobitev pravice do plačila, sodišče prve stopnje sklepalo še na podlagi drugih okoliščin. Tako je npr. pravilno ugotovilo tudi, da iz korespondence tožeče stranke s potencialnimi kupci, kupci in naročniki toženke (A 130 - A 150) izhaja, da je tožeča stranka delala do konca septembra (in da zato sodišče prve stopnje ne verjame, da bi elektronska sporočila, poslana iz predala tožene stranke, obstajala, v kolikor zakoniti zastopnik tožene stranke ne bi bil seznanjen z delom R. v podjetju) in da to pomeni, da ji je toženka delo v podjetju dovoljevala tudi v obdobju, za katerega plačilo zahteva (torej kljub temu, da poročil ni pripravljala). Če je temu tako in je tožena stranka kljub opustitvi izdelave poročil plačevala račune ter dovoljevala delo, se torej tudi vtoževanemu zahtevku ne more uspešno upreti.

18. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, ali je tožeča stranka upravičena do variabilnega dela plačila. Sodišče prve stopnje se do tega zato pravilno ni opredeljevalo. Tožeča stranka v tem postopku ni zahtevala več kot 80 % pogodbeno dogovorjenega zneska. Brezpredmetno je torej zatrjevanje pritožnice, da skladno z razlago, da je variabilni del plače dogovorjen za uspešnost pri delu (pri čemer pritožbeno sodišče opozarja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni zatrjevala), tožeči stranki plačilo v tem delu nikakor ne pripada. Tožeča stranka po sodbi prvostopenjskega sodišča tudi ni upravičena do celotnega zneska v Pogodbi dogovorjenega plačila. Ker je bilo v Pogodbi določeno, da bo izvajalec za naročnika izvršil dela in posle za namen optimiziranja postopkov prodaje in marketinga, vključno s trženjem blaga in storitev, pa se kot nerelevanten izkaže tudi pritožničin očitek, da priložena naročila dokazujejo, da je svoja dela izvajala le delno in da bi tožena stranka, če bi želela, da opravlja zgolj te naloge, tožeči stranki ponudila sklenitev pogodbe z delovnimi nalogami komercialista. Priložena naročila izkazujejo, da je tožeča stranka opravljala tudi naloge trženja blaga in storitev, kar je bila njena pogodbena dolžnost, katere druge posle je tožeča stranka še opravila, pa je bilo pojasnjeno že v predhodnih točkah te obrazložitve.

19. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tožeča stranka, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Še pred tem je to storila v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2016.