Jedro

Pravica do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu po 93. členu ZPIZ-1, ki je bila tožniku (invalidu III. kategorije) priznana, je pravica do dela na drugem delovnem mestu in ne pravica do premestitve. Pravica do premestitve je pravica, ki gre zavarovancem po 91. členu ZPIZ-1 v primeru, ko so zmožni delo opravljati v polnem delovnem času na drugem delu. Iz navedenega razloga je potrebno besedno zvezo „prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami“ spremeniti tako, da se tožniku prizna „pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami“.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., V. in VII. točke izreka) spremeni tako, da se: - v II. točki izreka besedna zveza „pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami“ nadomesti z besedno zvezo: „pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami“; - V. točka izreka sodbe se črta; - v VII. točki se znesek 540,24 EUR nadomesti z zneskom 521,16 EUR.

Kar zahteva pritožba več (glede stroškov postopka), se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (pravilno le s sodbo, saj je sklep o stroških del sodbe) odpravilo odločbi tožene stranke z dne 30. 11. 2009 in z dne 15. 7. 2010 (I. točka izreka), tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihofizično nezahtevno delo v mikroklimatsko urejenem delovnem okolju z možnostjo terapevtskih aktivnosti v primeru napada in krajšega počitka, s fleksibilnim delovnim časom, brez vsiljenega tempa in ritma dela, s krajšim delovnim časom od polnega, to je 4 ure dnevno, od 19. 10. 2009 dalje (II. točka izreka), tožniku priznalo od 19. 10. 2009 dalje pravico do delne invalidske pokojnine o kateri odmeri in izplačevanju je dolžna odločiti toženka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (III. točka izreka sodbe), zavezalo delodajalca tožnika A. d.o.o., B. 7, C., da je dolžan tožniku zagotoviti pravico do dela, upoštevajoč 2. točko izreka sodbe (IV. točka izreka), napotilo tožnika, da se v roku 30 dni od vročitve te sodbe prijavi na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (V. točka izreka sodbe), v delu, ki se nanaša na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine (primarni tožbeni zahtevek), je postopek ustavilo (VI. točka izreka sodbe) in toženko zavezalo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 540,24 EUR (VII. točka izreka sodbe).

Zoper II., V. in VII. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka. Meni, da je odločitev sodišča o priznanju pravice do premestitve v nasprotju z materialnim pravom in sicer 93. oziroma 91. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), saj pri tožniku obstoji potreba po časovni razbremenitvi in je tako ustrezna pravica, glede na določbo 93. člena ZPIZ-1, pravica do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu, pravica do premestitve pa je pravica, ki gre zavarovancem po 91. členu ZPIZ-1 v primeru oziroma za primer zmožnosti za delo s polnim delovnim časom na drugem delu, kar pa pri tožniku glede na odločitev sodišča ni primer. Tožnik je vključen v delovno razmerje in tako ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje v V. točki izreka sodbe glede dolžnosti prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje. Takšna odločitev je v nasprotju z materialnim pravom, saj je pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom dolžan zagotoviti delodajalec, obveznost prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje pa ne obstoji pri zavarovancih vključenih v delovno razmerje. Toženka meni, da ji je naložena previsoka obveznost povračila stroškov, saj je potrebno upoštevati v zvezi s potnimi stroški ter parkirnino, da navzočnost tožnika, ki je imel pooblaščenega odvetnika iz D., ni bila potrebna na vseh treh narokih za glavno obravnavo, temveč zgolj na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče bi moralo kot višino stroškov upoštevati ceno javnega prevoza in ne kilometrine. Nadalje bi bilo potrebno upoštevati 20 % stopnjo DDV, glede na to, da je večina dejanj bila opravljena pred 1. 7. 2013 in tudi upoštevati, da se stroški povrnejo v ustreznem delu, saj je tožnik tožbo delno umaknil. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je napačno uporabilo materialno pravo glede tega, da se tožniku prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami tožnika napačno napotilo na obveznost prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje, prav tako pa je glede stroškov postopka napačno upoštevalo 21 % DDV. V tem delu je pritožba utemeljena, v delu, ki se nanaša na to, da bi bilo potrebno šteti, da uspeh tožeče stranke ni bil takšen, da bi morala tožniku v celoti povrniti stroške postopka, pa pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi odpravilo odločbi tožene stranke in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznalo mu je določene omejitve in časovno razbremenitev, to je, da dela 4 ure dnevno od 19. 10. 2009 dalje. V zvezi s tem tožena stranka pravilno opozarja, da je pravica do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu po 93. členu ZPIZ-1, ki je bila tožniku priznana, pravica do dela na drugem delovnem mestu in ne pravica do premestitve. Pravica do premestitve je pravica, ki gre zavarovancem po 91. členu ZPIZ-1 v primeru, ko so zmožni delo opravljati v polnem delovnem času na drugem delu. Iz navedenega razloga je potrebno besedno zvezo „prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami“ spremeniti tako, da se tožniku prizna „pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami“.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo časovno razbremenitev po 4 ure dnevno in je delodajalca tožnika zavezalo, da je tožniku dolžan to pravico tudi zagotoviti. Tako je napačno v točki V tožnika zavezalo, da se je dolžan v roku 30 dni od vročitve te sodbe prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, saj takšna obveznost tožnika, ker ima status delavca v delovnem razmerju, ne obstoji. Iz navedenega razloga je sodišče navedeno točko V v izreku sodbe sodišča prve stopnje črtalo.

Sodišče prve stopnje je tožniku za zastopanje priznalo kot potrebne stroške nagrado za postopek v znesku 183,30 EUR, nagrado za narok v znesku 169,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, kilometrino za relacijo D. - C. - D. v znesku 52,80 EUR in parkirnino v znesku 9,00 EUR in tudi 21 % DDV na odvetniške storitve v znesku 95,55 EUR, višje priglašenih potnih stroškov sodišče ni priznalo, ker niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški, ki se nanašajo za nagrado za postopek, nagrado za narok, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR ter na obračun kilometrine in parkirnine s strani sodišča prve stopnje pravilno odmerjeni. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je pritožba pravilno navedla, da je sedež pooblaščenca tožnika v D., pri tem pa prezrla, da so se obravnave vedno razpisovale na zunanjem oddelku Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v C.. Strošek se tako nanaša na pooblaščenca in njegovo pot iz D. v C. ter nazaj in plačilo parkirnine in ne na tožnika. Skupaj navedeni stroški znašajo 434,30 EUR. Vsi stroški so nastali pooblaščencu pred 1. 7. 2013, zato je potrebno mu upoštevati 20 % DDV, kar pomeni, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 521,16 EUR in ne 540,24 EUR. Tožnik je v začetku pravde postavil primarni tožbeni zahtevek glede razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine ter podredni tožbeni zahtevek glede razvrstitve tožnika v III. kategorijo invalidnosti in priznanje ustreznih pravic. Po pridobitvi izvedenskega mnenja je primarni tožbeni zahtevek umaknil in v tem delu je sodišče prve stopnje postopek pravilno ustavilo. Tožnik je tako v bistvu v pravdi v celoti uspel, glede umaknjenega dela zahtevka pa tekom postopka niso nastali neki posebni stroški, kar v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP pomeni, da mora toženka nasprotni stranki - tožniku povrniti vse stroške, saj ta ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP in v večjem delu pritožbi ugodilo, v preostalem, glede stroškov postopka, pa pritožbo deloma, v skladu s 353. členom ZPP, kot neutemeljeno zavrnilo.