Jedro

V obravnavanem primeru je sporna ugotovitev, da je stranka z interesom v tem postopku (nasproti tožniku kot delodajalcu) upravičena do odškodnine. Sporen je čas zaposlitve na delu, pri katerem je prihajala oziroma naj bi prihajala v stik z azbestom. Tožnik namreč ugovarja izpostavljenosti stranke z interesom azbestu sploh in s tem vzročni zvezi med izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu in boleznijo, ki je po tretjem odstavku 4. člena ZOPDA temeljni pogoj za priznanje zahtevane odškodnine. Presoja teh tožnikovih ugovorov iz izpodbijane odločbe ni razvidna. Prav tako je ni mogoče razbrati iz mnenja o verifikaciji, na katerega se opira odločba. Zato ni dovolj, da se komisija v svojih razlogih samo sklicuje na verifikacijsko mnenje, temveč bi morala zahtevati, da se v pogledu spornih okoliščin mnenje dopolni, in šele potem izdati odločbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Komisije za odpravljanje posledic dela z azbestom št. 01210-15/2014 z dne 10. 6. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 342 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Pristojna komisija Vlade (v nadaljevanju komisija) je z izpodbijano odločbo izrekla: 1. da je A.A. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu – mezoteliom v znesku 44 687,45 EUR, 2. da Republika Slovenija upravičencu izplača odškodnino v znesku 26 812,47 EUR, 3. da delodajalec – tožeča stranka na podlagi doseženega sporazuma upravičencu izplača odškodnino v znesku 17 874,98 EUR; 4. da se upravičencu povrnejo stroški za delo zdravnika v znesku 190,02 EUR in 5. da v postopku niso nastali drugi posebni stroški.

2. Iz obrazložitve sledi, da je upravičenec na podlagi 5. in 12. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju ZOPDA) dal vlogo za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu. Vlogi je priložil mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (v nadaljevanju: mnenje) št. 2622/1 z dne 19. 3. 2014 in račun za opravljeno ekspertizo pri pooblaščenem zdravniku. Iz vloge in mnenja sledi, da je vlogo dala upravičena oseba iz 2. člena ZOPDA in da je interdisciplinarna skupina strokovnjakov (v nadaljevanju ISS) tožniku verificirala poklicno bolezen mezoteliom ter zmanjšanje življenjskih funkcij težje stopnje. Iz mnenja pa še, da je bil upravičenec izpostavljen azbestu pri tožeči stranki kot delodajalcu, in sicer na delovnem mestu mehanik – zamenjava zavor na avtobusih, zamenjava sklopov, zamenjava vzmeti in menjava motorjev. Tožeča stranka je bila obveščena o vlogi in je priglasila udeležbo v postopku ter z dopisom sporočila, da se z mnenjem ne strinja. Ob sklicevanju na določbe 63. člena ZUP in 5. člena ZOPDA (ki jih tožena stranka citira) se nato ugotavlja, da upravičenec izpolnjuje pogoje iz 1. in 2. alinee prvega odstavka 5. člena ZOPDA in da je zato upravičen do izplačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu v znesku iz 1. točke izreka.

3. V razlogih se navaja še, da je višina odškodnine določena v skladu s 6. členom Pravilnika o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine (v nadaljevanju Pravilnik), za izračun pa upošteva najtežja oblika bolezni – mezoteliom. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 10. člen ZOPDA krije Republika Slovenija odškodnino v višini 60% priznanega zneska, tožeča stranka kot delodajalec pa v višini 40% priznanega zneska, pri čemer je sporazum o odškodnini med upravičencem in državo oziroma s tožečo stranko dosežen, ko ga podpišeta obe stranki. Upravičencu se v skladu z 12. členom ZOPDA povrnejo tudi stroški za delo pooblaščenega zdravnika.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in ne glede na stališče naslovnega sodišča, ki ga je zavzelo v sodbi I U 1341/2011 in kljub temu, da sporazum med upravičencem in tožečo stranko ni bil sklenjen, predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka, saj meni, da prejudicira odločitev v morebitnem odškodninskem sporu. Trdi namreč, da bolezen upravičenca ni v povezavi z njegovim delom pri tožeči stranki.

5. V tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na bistvenih kršitvah določb postopka, in sicer kršitvi načel iz 8., 9. člena ZUP ter kršitvi 138. člena istega zakona, omenja pa tudi kršitev pravice do poštenega obravnavanja iz 6. člena EKČP. Tožeča stranka je namreč v dopisu z dne 22. 1. 2014 navedla določena dejstva in z dopisu z dne 23. 5. 2014 še dodatno izpostavila dejstva in dokaze, ki izključujejo odgovornost tožeče stranke za bolezen upravičenca, komisija pa se do navedb in dokazov ni opredelila. Na ta način je tožeči stranki vzela možnost, da se izjavi, ker odločba nima razlogov v tej zvezi, pa je tudi preizkusiti ni mogoče. 6. Zaključek komisije temelji zgolj na izjavah dveh prič, kar po mnenju tožeče stranke za odločitev ne zadošča. Komisija namreč ni upoštevala prejšnjih zaposlitev upravičenca, ki naj bi bile v rudniku in v B., kjer bi bil upravičenec prav tako lahko izpostavljen azbestu. Upravičenec je razen tega opravljal sporno delo mehanika le med letoma 1972 in 1975 in ne med 5. 1. 1972 in 10. 8. 1987. Tožeča stranka se tudi ne strinja, da je bil v obdobju med letoma 1972 in 1975 upravičenec izpostavljen azbestu. Res je sicer opravljal zamenjavo zavor na avtobusih, zamenjavo sklopov, vzmeti in menjavo motorjev, ne drži pa, da je pri tem predeloval, skladiščil, uporabljal in odstranjeval azbestne izdelke. Zato njegovo delo ni povezano z razvojem bolezni. Tudi nihče od ostalih delavcev ni zbolel za boleznimi iz ZOPDA, kar dodatno dokazuje, da delovno okolje ni bilo zdravju škodljivo in da ni v povezavi z boleznijo upravičenca. Tožeča stranka v ta namen prilaga meritve ZVD iz leta 1976, 1977 in 1980 ter certifikat o preiskavi ekoloških razmer iz leta 1984, iz katerih izhaja, da na delovnih mestih upravičenca ni bilo presežnih koncentracij prahu in tudi ne azbestnega.

7. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze, da opravi poizvedbe o zaposlitvah upravičenca pri drugih delodajalcih in o pogojih dela pri njih oziroma o povezavi dela z azbestom. Sodišče naj opravi tudi poizvedbe v arhivih ter zasliši upravičenca in postavi izvedenca medicinske stroke, ki bo podal mnenje o tem, kdaj je prišlo do razvoja bolezni in ali je podana vzročnost med boleznijo in delom, ki ga je opravljal. Predlaga tudi zaslišanje C.C., ki bi lahko izpovedal o opravljenih meritvah na delovnih mestih, ki jih tožeča stranka kot dokaz prilaga tožbi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru navaja, da je bila odškodnina upravičencu priznana v skladu z mnenjem in 6. členom Pravilnika. Poudarja še, da vzročno zvezo med boleznijo in nastankom bolezni, to je poklicno bolezen, stopnjo zmanjšanja življenjskih funkcij in delodajalca, pri katerem je nastala bolezen, ugotavlja strokovna komisija, ki izda mnenje. Komisija odloča samo na podlagi vloge in mnenja. Na tej podlagi je v konkretnem primeru sprejela sklep, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine po ZOPDA ter izdala odločbo in pripravila predlog sporazuma. Zato zavrača očitek, da je napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila predpis. Dejansko stanje je ugotovila strokovna komisija v postopku verifikacije poklicne bolezni, komisija pa je na to mnenje vezana, saj gre za enega od pogojev za izplačilo odškodnine.

9. Upravičenec v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožene (pravilno: tožeče stranke) in predlaga, da se tožba zavrže oziroma zavrne ter da se mu povrnejo stroški postopka. V odgovoru navaja, da je z državo že podpisal sporazum in da je z njene strani tudi že dobil izplačano odškodnino. Glede tožbe tožeče stranke, ki sporazuma ni podpisala, pa meni, da je nedovoljena in obenem tudi neutemeljena. Pri tem se sklicuje na isto sodbo naslovnega sodišča kot tožeča stranka ter navaja, da po stališču, ki ga je zavzelo sodišče, tožba v konkretnem primeru zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni dovoljena in jo je treba zavreči. V zvezi z očitkom bistvene kršitve določb postopka navaja, da je bilo tožeči stranki posredovano mnenje strokovne komisije, skupaj z izjavami prič in drugimi dejstvi, da je bila tožeča stranka torej z njimi seznanjena ter da mnenja ni izpodbijala. V zvezi z ugotovitvami strokovne komisije navaja, da tožeča stranka ne ponuja nobenega dokaza, da bi pri delu v mehanični delavnici, in sicer pri popravilu zavor, ki so vsebovale azbest, ne bil izpostavljen azbestu. Zato izrecno prereka navedbe tožeče stranke, po katerih njegova bolezen ni v povezavi z delom pri tožeči stranki, ki ga v nadaljevanju opiše. Vztraja, da je pri svojem delu dejansko prihajal v stik z azbestom, kar lahko potrdita priči, ki sta že dali izjavo. Prav tako ne drži, da naj bi delo pri tožeči stranki opravljal le med letoma 1972 in 1975, temveč ves čas od 1972 do 1987. Pri drugih delodajalcih v stik z azbestom ni prihajal, zato je pravilna ugotovitev, da je vzrok bolezni lahko le delo pri tožeči stranki. S tem je podana vzročna zveza med delom in boleznijo, kar izhaja tudi iz strokovnega mnenja in iz mnenja specialista medicine dela. Meritve, ki jih je predložila tožeča stranka, ne dokazujejo zatrjevanega, saj se ne nanašajo na sporno obdobje. Predlagano zaslišanje C.C. in dokazni predlogi za poizvedbe v arhivih so brez razlogov, postavitev izvedenca medicinske stroke pa z ozirom na mnenje strokovne komisije nepotrebno. Pač pa naj se zasliši upravičenec in po potrebi dodatno še obe že omenjeni priči. 10. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke in stranskega udeleženca ter vztraja pri tožbi.

11. Tožba je utemeljena.

12. V skladu s 3. alineo prvega odstavka 5. člena ZOPDA je eden od pogojev za izplačilo odškodnine oziroma za sklenitev sporazuma o izplačilu odškodnine po tem zakonu tudi, da je bilo v postopku pred medresorsko komisijo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine upravičencu. Medresorska komisija odloči o izpolnjevanju pogojev za izplačilo odškodnine v roku treh mesecev po prejemu popolne vloge iz 1. alinee prvega odstavka tega člena in mnenja o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu iz 2. alinee prvega odstavka tega člena (četrti odstavek 5. člena). V postopku iz 3. alinee prvega odstavka tega člena se uporabljajo določbe predpisov o splošnem upravnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno (tretji odstavek 5. člena).

13. V konkretnem primeru ni sporno, da je komisija izdala izpodbijano odločbo na podlagi popolne vloge in mnenja ISS o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in da so bile s tem izpolnjene procesne predpostavke za njeno odločanje. Sporna je vsebinska presoja, konkretno ugotovitev, da je A.A. kot upravičenec iz odločbe in stranka z interesom v postopku s tožbo (nasproti tožeči stranki kot delodajalcu) upravičen do odškodnine. V tem pogledu pa spet ni spora, da je bil A.A. zaposlen pri tožeči stranki. Sporen je čas zaposlitve na delu, pri katerem je prihajal oziroma naj bi prihajal v stik z azbestom. Tožeča stranka namreč v tožbi in pred tem že v postopku pred komisijo in v postopku izdelave verifikacijskega mnenja ugovarja izpostavljenosti stranke z interesom azbestu sploh in s tem vzročni zvezi med izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu in boleznijo (mezotelionom), ki je sicer po tretjem odstavku 4. člena ZOPDA temeljni pogoj za priznanje zahtevane odškodnine.

14. Presoja navedenih ugovorov tožeče stranke iz izpodbijane odločbe ni razvidna. Prav tako je ni mogoče razbrati iz mnenja o verifikaciji, na katerega se sicer v celoti opira izpodbijana odločba. Predvsem ni razvidno, na katerem podatku temelji ugotovitev, da je A.A. opravljal delo z azbestom od 1972. do 1987. leta in s tem trajanje izpostavljenosti azbestu kot eden izmed pogojev za določitev bolezni kot poklicne bolezni po določbah tretjega odstavka 2. člena Pravilnika. Dovolj razvidno pa tudi ni, na kakšen način (če sploh) je bil pri svojem delu izpostavljen azbestu. Razen izjav dveh sodelavcev, ki po mnenju sodišča ne zadostita „izjavam dveh prič“, ki se zahtevata po določbah 4. člena Pravilnika, namreč ni konkretnih podatkov o tem, kateri (mehanski) deli so dejansko vsebovali azbest in jih je torej šteti za azbestne izdelke v smislu 3. člena ZOPDA. Prav tako ni jasnih in nedvoumnih podatkov o tem, na kakšen način je stranka z interesom z njimi rokovala, čeprav naj bi bila po določbah 2. člena Pravilnika obvezna podlaga za določitev bolezni s strani ISS delovna anamneza, ocena tveganja in dokaz onesnaženja s strani znanega onesnaževalca in s tem objektivni podatki oziroma listine, ki jih v spisih ni najti niti se mnenje nanje ne sklicuje. Predvsem pa iz mnenja ni razvidno, da bi bili presojeni drugačni dejanski in z dokazi podkrepljeni ugovori tožeče stranke v tej zvezi. Zato ni dovolj, da se komisija v svojih razlogih samo sklicuje na verifikacijsko mnenje, ki je glede na povedano pomanjkljivo, temveč bi morala v postopku, ki se vodi po ZUP, zahtevati, da pristojni organ (ISS) v pogledu spornih okoliščin mnenje dopolni in šele potem izdati odločbo. To pa obenem pomeni, da v postopku pred komisijo ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločba, niso bile ugotovljene popolnoma in v celoti, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi pa narekuje odpravo odločbe.

15. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo komisiji v ponovni postopek. V zvezi s sodno odločbo (sklepom), na katero se v svojih vlogah sklicujeta tožeča stranka in stranka z interesom (I U 1341/2011), pa sodišče le še dodaja, da gre za odločitev, ki odstopa od siceršnje ustaljene sodne prakse tega sodišča (prim. sodbo v zadevi III U 399/2009 in I U 1399/2010) in ki ji sodišče zato ni sledilo.

16. O stroških postopka je, ob upoštevanju DDV, odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).