Jedro

Stranka ne more doseči prenosa svoje zadeve v odločanje drugemu sodišču zgolj zato, ker stvarno in krajevno pristojno sodišče, pred katerim že teče postopek, ne postopa oziroma odloči skladno z njenimi pričakovanji. To bi nasprotovalo ne le določbi 67. člena ZPP, pač pa tudi določbi drugega odstavka 23. člena Ustave RS, po kateri lahko vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, sodi samo sodnik, izbran po vnaprej z zakonom in sodnim redom določenih pravilih oziroma tako imenovan naravni sodnik.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

Pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti teče na predlog Zavarovalnice zoper dolžnico B. S. izvršilni postopek zaradi izterjave uvodoma navedenih denarnih zneskov. Tožnica je v vlogi z dne 7.4.2008 izvršilno sodišče obvestila, da zahteva njegovo izločitev in sicer zato, ker „ves postopek oziroma izvršbo vodi naperjeno proti njej, ker je podala na Ministrstvo v Ljubljani ovadbo oziroma je navedla nepravilnosti oziroma nesposobnosti ter podkupljivosti sodnic Okrožnega sodišča v Murski Soboti“, zaradi česar da se ji sodišče maščuje. Vse izvršbe, ki tečejo proti njej, namreč obravnava skrajno neodgovorno in z namenom, da bi ji kar najbolj škodovalo in se ji s tem maščevalo. Iz tega razloga dvomi o njegovi nepristranskosti. Ker ji po 72. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) pravica do izločitve sodišča pripada, jo uveljavlja in zahteva.

Okrajno sodišče je tožničino vlogo s pravkar povzeto vsebino štelo za predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča po 67. členu ZPP in ga posredovalo v odločitev Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije.

Dolžničin predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča dolžnica utemeljuje s svojim nezadovoljstvom z načinom obravnavanja njenih zadev pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti (pri čemer pomotoma navaja, da gre za izvršilni oddelek okrožnega sodišča v istem kraju). Vrhovno sodišče lahko skladno z določbo 67. člena ZPP na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi le, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Namen citirane zakonske določbe je predvsem omogočiti izvedbo postopka čim lažje, ekonomično in hitreje. Nikakor pa ne more stranka doseči prenosa svoje zadeve v odločanje drugemu sodišču zgolj zato, ker stvarno in krajevno pristojno sodišče, pred katerim že teče postopek, ne postopa oziroma odloči skladno z njenimi pričakovanji. To bi nasprotovalo ne le določbi že citiranega 67. člena ZPP, pač pa tudi določbi drugega odstavka 23. člena Ustave RS, po kateri lahko vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, sodi samo sodnik, izbran po vnaprej z zakonom in sodnim redom določenih pravilih oziroma tako imenovan naravni sodnik.

B. S. je v predlogu, ki ga je prvostopenjsko sodišče štelo za predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, uveljavljala tudi izločitev prvostopenjskega sodišča in se pri tem sklicevala na določbe 72. člena ZPP. Slednji sicer v prvem odstavku res dovoljuje, da smejo izločitev zahtevati tudi stranke. Vendar v drugem odstavku pojasnjuje, da sme stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika (ter roke, v katerih mora oziroma sme to storiti), v tretjem odstavku pa predpisuje, da mora biti predlog obrazložen oziroma, da mora stranka v njem navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Ne 72. člen ZPP in ne kateri od preostalih členov 3. poglavja, ki ureja izločitev, izločitve sodišča (torej cele inštitucije), kar je predlagala dolžnica v konkretnem primeru, ne dopušča. Tako je vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepih I R 7/2003 in I R 2/2003. Dolžničin predlog je torej neutemeljen in ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.