Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tako zaradi razloga nesposobnosti kot zaradi krivdnega razloga (češ da je tožnica "zagrešila" manko v blagajni), ni zakonita, ker se odpovedna razloga (nesposobnost, krivda) že pojmovno izključujeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2009 nezakonita in tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 1. 10. 2009, pač pa 22. 7. 2010. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 10. 2009 do 22. 7. 2010 vzpostaviti delovno razmerje in jo prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter ji za ta čas obračunati nadomestilo plače v višini bruto plače, kot bi ji bila obračunana, če bi delala na svojem delovnem mestu prodajalka – blagajničarka po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 1. 2009, ter obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke in izplačati neto zneske nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega nadomestila od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko povrniti njene predpravdne in pravdne stroške v znesku 548,70 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic BPP ....

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bil ugotovljen manko pri tožnici dne 14. 7. 2009 razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in ne iz razloga nesposobnosti. Dne 16. 6. 2009 je bilo tožnici vročeno opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe v primeru ponovne kršitve. Poleg tega je bila opozorjena na malomarno in naklepno izvrševanje pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja, ki so se nanašale na to, da je imela v dveh mesecih pred vročitvijo opozorila kar sedemkrat ugotovljen primanjkljaj na blagajni. Tožnica vsebine opozorila ni izpodbijala. Ker je kršitve ponavljala, jo je ponovno povabila na zagovor. Ugotovilo se je, da je imela še nadalje primanjkljaj v blagajni v višini 9,50 EUR, kar predstavlja krivdni razlog zaradi ponavljajočih se mankov v blagajni. Enako izhaja tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2009. Za to trditev sodišča, da gre v konkretnem primeru za dva razloga odpovedi, ni utemeljen, vsekakor pa v nasprotju s spisovnimi podatki. Poleg tega iz tretjega člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da mora tožnica opravljati delo redno, vestno, pravočasno, strokovno in kvalitetno ter z vso potrebno skrbnostjo in odgovornostjo, kot to zahteva narava dela in poslovanje pri delodajalcu. Različne pravne posledice in več oblik odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne morejo biti podlaga za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, saj zakonodajalec takšne prepovedi v zakonu ni predpisal. V kolikor so podani razlogi za obe odpovedi, t.j. iz krivdnega razloga in nesposobnosti in so postopki izvedeni zakonito, je odpoved utemeljena. Tožnica je kljub pravilnemu pravnemu pouku v odpovedi z dne 26. 8. 2009 zamudila s prijavo na pristojnem zavodu za zaposlovanje. Iz tega razloga ni mogoče ugotoviti, če je bila tožnica na podlagi izpodbijane odpovedi upravičena do nadomestila za brezposelnost. Nedvomno je, da gre v zadevi za upravno stvar, o kateri v konkretnem postopku ne gre špekulirati. Ne strinja se s sprejeto sodno prakso v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 223/2006, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, kot nadalje na sprejeto sodno prakso pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1612/2004. V sporu sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj bi jo moralo pozvati na dopolnitev dejstev in predložitev dokazil v skladu z določbami kolektivne pogodbe dejavnosti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Pritožba je v nasprotju sama s seboj, saj zamenjuje oba odpovedna razloga in najprej trdi, da predstavlja manko razlog nesposobnosti, nato pa da predstavlja krivdni razlog za odpoved pogodbe. Odpoved pogodbe iz več odpovednih razlogov je v nasprotju z določbo 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki alternativno določa odpovedne razloge in drugačne postopke za vsak posamezni odpovedni razlog. Poleg tega opozarja na varstvo pravic delavca, ki ga varujejo določbe ZDR kot šibkejšega v razmerju do delodajalca. Vsekakor ugotovljeni manki v blagajni ne predstavljajo razloga za odpoved pogodbe, saj je do njih pogosto prihajalo brez krivde ali malomarnosti. Tudi niso v sorazmerju med kršitvijo delavca in odpovedjo. Pritožba se sklicuje na manko z dne 14. 7. 2009, ki je bil razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer predstavljajo ostali manki razlog nesposobnosti, ki jih navaja šele v pritožbi, zaradi česar predstavljajo novoto. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka vročila tožnici dne 19. 6. 2009 opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker je dne 10. 2. 2009 in 18. 4. 2009 kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ko se je neprimerno in nestrokovno obnašala do strank, da je dne 8. 6. 2009 neupravičeno obtožila sodelavko B.B., da je glavni krivec za primanjkljaj v blagajni, da je imela v posameznih dnevih od meseca aprila do junija 2009 kar sedemkrat izkazan primanjkljaj izkupička na blagajni. Vendar tožnica kljub navedenemu opozorilu ni prenehala s kršitvami pogodbenih obveznostih iz delovnega razmerja, saj je tožena stranka dne 14. 7. 2009 ponovno ugotovila v njeni blagajni primanjkljaj v višini 9,50 EUR. Tožnica se zagovora za dne 17. 8. 2009 ni udeležila, je pa istega dne preko svoje pooblaščenke podala pisni zagovor, v katerem je obrazložila okoliščine glede očitanih kršitev in primanjkljaja v blagajni. Tožena stranka je nato 26. 8. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določb 2. in 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR iz dveh odpovednih razlogov hkrati, t.j. iz razloga nesposobnosti in krivdnega razloga. Tožena stranka je preverjala možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih z dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo, vendar takšnih možnosti glede na sistemizacijo delovnih mest in dejanskih potreb po delu ni ugotovila. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, ko je prebralo predloženo listinsko gradivo ter opravilo potrebna zaslišanja, preizkusilo izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini in ugotovilo, da za odpoved ni bilo tako dejanske kot pravne podlage. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s tako obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more delodajalec odpovedati delavcu pogodbe o zaposlitvi hkrati iz razloga nesposobnosti in krivdnega razloga, ker se takšna razloga že pojmovno izključujeta. Pri razlogu nesposobnosti gre predvsem za nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec ne opravlja dela pravočasno, strokovno in kvalitetno, pri čemer se delavcu ob tako izkazanem razlogu hkrati ne more očitati morebitnih kršitev delovnih obveznosti ali potrebnih opustitev delovnih zadolžitev po pogodbi o zaposlitvi, ki predstavljajo krivdni razlog. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na že zavzeta stališča v drugih sporih (opr. št. Pdp 1612/2004 in VIII Ips 223/2006), ko je bilo odločeno v podobnih primerih, bistveno pri teh pa je, da različnih oblik odpovedi pogodb o zaposlitvi po določbah ZDR ni mogoče med seboj poljubno zamenjevati.

Zato ne more biti sprejemljivo zavzemanje tožene stranke v pritožbi o obstoju utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice oziroma, da je v tej zvezi izvedla postopke na zakonit način in utemeljeni dejanski podlagi. Glede tega sodišče prve stopnje tudi pravilno razlaga, da tožena stranka, v kolikor je pri tožnici ugotovila večkratne primanjkljaje v blagajni, čeprav v posameznih primerih samo za nekaj eur-ov, ne more hkrati očitati tožnici naklepa in malomarnosti ter na drugi strani nedoseganje pričakovanih rezultatov dela. V tej zvezi je pomembno, da se je potrebno glede vsakega navedenega pravnega instituta posebej opredeliti ter jih ločeno dokazati tudi po vsebini, saj je lahko samo posamezen razlog podlaga za konkretno ukrepanje delodajalca nasproti delavcu, pri katerem je takšen razlog izkazan.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je uveljavljala tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi, pri čemer se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Gre predvsem za očitanje sodišču, da toženo stranko ni pozvalo k dopolnitvi dejstev in predlaganju konkretnih dokazil. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je to zgolj stvar oz. okoliščina na stranki sami, ki mora biti med postopkom aktivna, da v skladu z dokaznim bremenom (ki je pri odpovedih pogodbe vedno na strani delodajalca) opraviči zakonitost in utemeljenost ravnanja nasproti delavcu. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).