Jedro

Nadomestilo za invalidnost, od katerega se ne plačujejo prispevki, se ne upošteva pri izračunu osnove oziroma pri odmeri denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2009 in številka ... z dne 27. 7. 2009 ter da se tožeči stranki povrnejo stroški postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 23. 4. 2009 in 27. 7. 2009, s katerima je tožnici dokončno odmerila denarno nadomestilo med brezposelnostjo za čas od 14. 4. 2009 do 13. 10. 2010. Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh izda novo odločbo o višini denarnega nadomestila, pri čemer mora pri izračunu osnove za odmero nadomestila upoštevati nadomestilo za invalidnost, ki ga je prejemala tožeča stranka od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v času od 13. 4. 2008 do 13. 4. 2009. Naložilo ji je tudi, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 372,50 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in smiselno predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 20. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-UPB1, Ur. l. RS, št. 107/2006 s spremembami). Po navedeni določbi je osnova za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, ki jo je prejemal v 12 mesecih pred nastankom brezposelnosti. Če je zavarovanec prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju ali pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali če ni prejemal plače, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila za brezposelnost upošteva osnovna plača, povečana za dodatek na delovno dobo, ki bi jo upravičenec prejel, če bi delal. Sodišče prve stopnje odločitev neutemeljeno razlaga z uporabo določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992, ki je veljal pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Novi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je na področju invalidskega zavarovanja povsem drugače uredil pravice in tožnica je pravice na podlagi invalidnosti tudi uveljavila v skladu z določbami ZPIZ-1. Pavšalno sodišče zatrjuje, da je tožnica prejemala nadomestilo, ker naj bi bila zaradi invalidnosti prikrajšana pri plači, prikrajšanja pa ni ugotovilo. Nadomestilo za invalidnost se odmerja ne glede na to, kakšno plačo ima delavec na drugem delovnem mestu. Osnova za odmero denarnega nadomestila med brezposelnostjo je bila pravilno upoštevana, odločitev tožene stranke je utemeljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 301/2009, ki je odločilo, da je delna invalidska pokojnina samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne protidajatev za opravljeno delo, ter se zato ne šteje za sestavni del plače. Enako velja za nadomestilo za invalidnost. Sodišče prve stopnje se na argumente iz navedene sodbe ni odzvalo. Tožena stranka opisuje razlike med delovno pravnim varstvom invalidov po prejšnji delovni zakonodaji ter po določbah sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih, po katerih mora delodajalec delavcu tudi po nastanku invalidnosti zagotavljati ustrezno delo, če pa mu takšnega dela ne more ponuditi, lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v skladu s 4. alineo 1. odst. 88. čl. ZDR. Ni osnove za trditev prvostopenjskega sodišča, da se od nadomestila za invalidnost plačujejo prispevki za zaposlovanje. Pri razlagi 20. čl. ZZZPB sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj glede delne invalidske pokojnine, ki je tudi prejemek iz invalidskega zavarovanja, ugotavlja, da se denarno nadomestilo odmeri tako, da se upošteva zavarovančeva plača za 4 ure dela, za preostale 4 ure pa osnovna plača, povečana za dodatek na delovno dobo, ki bi jo upravičenec prejel, če bi delal, kar je v skladu z 2. odst. 20. čl. ZZZPB.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Določba 20. čl. ZZZPB je povsem jasna in ne dopušča razlage, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Če je zavarovanec delal in prejemal plačo, je osnova za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, ki jo je prejemal v 12 mesecih pred nastankom brezposelnosti. Za tožnico v listinah upravnega spisa ni nobenega podatka ali dokaza, da v zadnjih 12 mesecih pred nastankom brezposelnosti ni delala, tega tudi tožnica ne trdi. Dejansko je tožena stranka, ob upoštevanju obeh potrdil o višini plače, kot jih je podal delodajalec družba J. d.d. in ki sta priloženi v upravnem spisu, tožnici kot osnovo za odmero nadomestila upoštevala celo ugodnejši podatek, kot bi ga bila po zakonu dolžna. Tožnica je v obdobju od aprila 2008 do marca 2009, to je v zadnjih 12 mesecih pred nastankom brezposelnosti, kot določa 1. odst. 20. čl. ZZZPB, prejela nižjo plačo, kot je za isto obdobje znašala osnovna plača v bruto znesku, povečana za dodatek na delovno dobo, kar je tožena stranka dejansko upoštevala.

Za upoštevanje nadomestila za invalidnost, za katerega tožena stranka v vlogah in v pritožbi pravilno ugotavlja, da pomeni posebno samostojno dajatev iz obveznega invalidskega zavarovanja, pri izračunu višine nadomestila, ni zakonske podlage. Pravico do nadomestila za invalidnost po 94. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pridobi invalid III. kategorije invalidnosti, kar je po podatkih iz upravnega spisa tudi tožnica, v različnih primerih delovno pravnega statusa. Ta pravica zavarovancu pripada tako v primeru zaposlitve na drugem delovnem mestu, kot v primeru prenehanja delovnega razmerja neodvisno od zavarovančeve volje oz. krivde ali prekinitve po lastni volji ali krivdi. Nadomestilo za invalidnost, torej prejema tudi brezposelni zavarovanec, sicer po prenehanju pravice do nadomestila za primer brezposelnosti, kot določajo 1. odst. 104. čl., 1. alineja 1. odst. 160. ter 162. čl. ZPIZ-1. Za vštevanje nadomestila za invalidnost v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni podlage tudi zato, ker se, kot je pravilno opozorila tožena stranka, od navedenega nadomestila ne plačuje prispevek za zavarovanje za primer brezposelnosti. Po 2. odst. 207. čl. ZPIZ-1 se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne plačujejo od nadomestil iz invalidskega zavarovanja. Ob upoštevanju določbe 1. odst. 21. čl. ZZZPB bi bila navedena določba ZPIZ-1 kršena, saj se prispevek, po stopnjah, določenih s predpisi o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje obračuna tudi od odmerjenega nadomestila in bi se s tem posredno tudi od nadomestila za invalidnost. Da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo izhaja tudi iz določbe 1. odst. 60. čl. ZZZPB, po kateri se sredstva za zavarovanje za primer brezposelnosti zagotavljajo s prispevki delavcev, organizacij in delodajalcev in se zbirajo v proračunu RS. Temeljno načelo iz Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami) je, da zavezanci plačujejo prispevke za socialno varnost iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, če ni z zakoni drugače določeno. Nadomestilo za invalidnost ni sestavni del bruto plače niti ne pomeni bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih. Smiselno enako po 1. odst. 6. čl. ZPSV velja za delodajalce, z razliko, da plačujejo prispevke za socialno varnost od bruto plač in od bruto nadomestil plač. Glede prispevka za zaposlovanje 14. čl. ZPSV in tudi ZZZPB nimata nobenih posebnosti, v 14. čl. ZPSV sta določeni le stopnji prispevka za zavarovance ter delodajalce. Glede na ureditev, po kateri se od nadomestila za invalidnost ne plačujejo prispevki, ni nobene podlage, da bi se nadomestilo upoštevalo pri izračunu osnove in s tem tudi pri odmeri nadomestila za čas brezposelnosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da se odpravi zakonita dokončna odločba tožene stranke ter da je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka, zavrnilo.