Jedro

Noben tožnik se obravnave pred upravnim organom ni udeležil, zato je nastopila zakonska fikcija, da se s potekom predlagane meje strinjata (drugi odstavek 38. člena ZEN). Prvostopenjski organ pa imel podlago za odločitev, da se evidentira meja, urejena po podatkih zemljiškega katastra. Drugačnega poteka meje glede na katastrsko mejo ni mogoče uveljavljati v upravnem postopku, kakršen je bil postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ampak v sodnem postopku pred pristojnim okrajnim sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom, A.A., povrniti stroške postopka v znesku 223,62 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v katastrski občini 1968 Hraše kot urejen evidentira del meje parcele 426 s sosednjimi parcelami 418/1 in 679 in da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiško-katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu, urejene meje so označene poudarjeno. V obrazložitvi navaja, da je A.A. po pooblaščenemu geodetskemu podjetju dne 5. 7. 2012 vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje parcele 426 s sosednjima parcelama, kateri je bil priložen elaborat, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje. Iz elaborata je razvidno, da so v postopku sodelovali lastnica parcele, katere meja se je urejala in lastniki sosednjih parcel. Na mejni obravnavi B.B. ni soglašal s predlagano mejo in je pokazal svojo mejo, C.C. pa se mejne obravnave se ni udeležila. Imenovana je na poziv upravnega organa izjavila, da se s potekom predlagane meje ne strinja. Ustne obravnave pred upravnim organom se B.B. in C.C. nista udeležila, čeprav sta bila pravilno vabljena in v vabilu opozorjena na posledice neudeležbe. Zato se v skladu z drugim odstavkom 38. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) šteje, da se s potekom predlagane meje strinjata. Po ugotovitvah upravnega organa podatki o mejah omogočajo njeno evidentiranje.

2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je kot drugostopenjski organ zavrnilo pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo. Ugotovilo je, da je bil postopek ureditve meje izveden v skladu z določbami ZEN.

3. Tožnika v tožbi navajata, da jima je bilo z geodetsko odmero odvzetih 140 m2 zemlje. Leta 1958 je oče stranke z interesom pokazal vsaj pet mejnikov, kar se je upoštevalo 53 let. Stranka z interesom je določila novo občinsko pot na parc. št. 426, ki bi peljala za novim kozolcem, brez odobritve občine D. in njunim soglasjem. Pooblaščenec stranke z interesom v pritožbenem postopku s tem, ko je omenjal, da so mejniki ostanki starega kozolca, ni navedel pravilnih podatkov. V letu 1983 so postavili nadomestni kozolec na novi lokaciji. Dodatno sta tožnika predložila sliko terena, ki naj bi kazala ostanek starega kozolca, kar je veljaven mejnik. Smiselno predlagata odpravo odločbe.

4. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo povzema potek prvostopenjskega postopka in meni, da je v njem izdana izpodbijana odločba pravilna. Tožbi očita formalne nepravilnosti – da izpodbija drugostopenjsko odločbo in da tožnika nista pojasnila, kakšne posledice bi jima z upravnim aktom nastale. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno zavrne in tožnikoma naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba o o evidentiranju urejenega dela meje je bila izdana po ZEN, po katerem se meja ureja po postopku ureditve meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev in na podlagi upravnega postopka evidentira v zemljiškem katastru (26. člen ZEN). Po določbah ZEN se meja ureja po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov (drugi odstavek 29. člena, tretji odstavek 31. člena ZEN). V tem postopku torej ni mogoče v zemljiškem katastru evidentirati meje, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra.

8. Iz zapisnika mejne obravnave z dne 4. 6. 2012, ki je v upravnem spisu, je razvidno, da je prisotnim na obravnavi geodet pokazal mejo po podatkih zemljiškega katastra in jih tudi seznanil s stopnjo natančnosti katastrskih podatkov. Tožnik B.B. se s pokazano mejo (tj. mejo po podatkih zemljiškega katastra) ni strinjal. V upravnem postopku pred geodetskim organ je tudi tožnica C.C. izjavila, da se s predlagano mejo ne strinja. Nadalje iz upravnega spisa izhaja, da se noben tožnik obravnave pred upravnim organom ni udeležil, zato je nastopila zakonska fikcija, da se s potekom predlagane meje strinjata (drugi odstavek 38. člena ZEN). Glede na navedeno je upravni organ imel podlago za odločitev, da se evidentira meja, urejena po podatkih zemljiškega katastra.

9. Iz tožbe, ki sta jo vložila tožnika, izhaja, da menita, da parceli št. 426 in 418/1 dejansko ne mejita po katastrski meji, temveč da meja poteka drugje. Kot je sodišče obrazložilo zgoraj in na kar je tožnikoma pojasnil že drugostopenjski organ, drugačnega poteka meje glede na katastrsko mejo ni mogoče uveljavljati v upravnem postopku, kakršen je bil postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ampak v sodnem postopku pred pristojnim okrajnim sodiščem. Ker Upravno sodišče ni pristojno za odločanje v postopku sporne meje (ampak presoja zakonitost upravne odločbe), se do tožbenih ugovorov vsebinsko ne opredeljuje, saj ti ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost upravne odločbe. S podanimi tožbenimi ugovori tožnika v upravnem sporu ne moreta biti uspešna.

10. Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo zavrniti. Sodišče ni sledilo pripombam stranke z interesom, da bi jo moralo zavreči, ker je ocenilo, da iz tožbenih navedb dovolj jasno izhaja, da tožnika izpodbijata odločitev o evidentiranju meje, kar je predmet prvostopenjske odločbe, tožnika pa sta tudi razložila, zakaj se s to odločitvijo ne strinjata.

11. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek ped izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

12. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom, A.A. (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnika s tožbo zoper njen akt nista uspela, sta stranki z interesom dolžna povrniti stroške, odmerjene po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Po drugem odstavku 25. člena ZOdvT znaša vrednost spornega predmeta v tem upravnem sporu 3.500 EUR. V skladu s tem znaša nagrada po 12. členu ZOdvT (141 EUR), pomnožena s količnikom 1,3 po tarifni številki 3100 Tarife k ZOdvT 183,30 EUR. Skupaj z 22 % DDV znaša nagrada 223,62 EUR. Nastale stroške morata tožnika stranki z interesom povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe.