Jedro

Za priznanje statusa "otrok ubitega starša" je potrebno izkazati, da je bil eden od staršev ubit iz razlogov po 8. odstavku 2. člena ZZVN. Če pogoji niso izpolnjeni, statusa ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 2.4.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 20. 9. 2001, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja-otrok starša, ubitega kot talca, ter priznanje navedenega statusa zavrnila. V obrazložitvi je navedla, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je bil tožnikov oče ubit kot talec niti da je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB. Ker torej smrt očeta ni nastopila v okoliščinah, ki jih določa 8. odstavek 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN), tožniku statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo toženi stranki. Navedlo je, da je bil tožnikov oče ponoči dne 10.1.1945 nesporno odpeljan od doma in nato najden mrtev v gozdu v kraju G., vendar pa ni mogoče trditi, da so to storili okupatorjevi vojaki. Tako tožnik kakor tudi njegova mati sta namreč navedla, da je bil ubit s strani neznanih vojakov, pri čemer pa sta kot razlog navajala ilegalno sodelovanje očeta z partizani in NOB. Tožnikov oče je bil leta 1942 sicer res aretiran, ker je nudil pomoč partizanu F.H. pri prehodu čez nemško-madžarsko mejo, ter nato poslan v koncentracijsko taborišče M., od koder je bil 30.4.1943 izpuščen. Vendar pa očetovo sodelovanje z NOB po prihodu iz taborišča ni izkazano. Tožnik in zaslišane priče so namreč izjavile, da se je iz taborišča vrnil pod pogojem, da bo sodeloval z okupatorjem, zaradi česar se je moral dvakrat tedensko javljati na postaji SS. Iz izjave F.Š., dane v postopku izdaje odločbe z dne 29.7.1980, sicer izhaja, da tožnikovega očeta niso likvidirali pripadniki NOV, pri čemer pa iz obrazložitve citirane odločbe, v kateri je povzet dopis Občinskega odbora NOV z dne 21.11.1979, tudi izhaja, da z NOV ni sodeloval. Tožnikov oče s strani jugoslovanske države ni prejel spomenice ali kakšnega drugega priznanja zaradi sodelovanja ali pomoči NOV, niti ni bila takšnega priznanja deležna njegova družina. Tudi inštitucije, ki jih je organ prve stopnje pozival na dostavo podatkov o okoliščinah smrti tožnikovega očeta, teh podatkov nimajo, in tudi ne razpolagajo s kakšnimi drugimi podatki o tožnikovem očetu po prihodu iz taborišča. Ker na podlagi navedenih podatkov ni mogoče nedvomno zaključiti, da je tožnikov oče sodeloval z NOV, zaradi česar naj bi bil ubit s strani okupatorja, še manj pa, da je bil ubit kot talec, se je sodišče prve stopnje strinjalo, da v konkretnem primeru niso podane pravno upoštevne okoliščine za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po 8. odstavku 2. člena ZZVN.

Tožnik v pritožbi ugovarja presoji v izpodbijani sodbi, da njegov oče ni bil ubit ne kot sodelavec NOB in ne kot talec. Očetovo sodelovanje z NOB izkazuje že potrdilo Muzeja narodne osvoboditve M., iz katerega je razvidno, da je bil zaprt v taborišču M. Prav tako je v potrdilu ZB V., ki ga prilaga pritožbi, zapisano, da je bil oče borec in sodelavec NOB. Dalje navaja, da je pri navajanju vzroka smrti prišlo do pomote, saj je bilo namesto "ubit od neznane vojske - N.V." pomotoma zapisano ubit od "N.O.V". Razumeti pa je potrebno tudi stisko mater, ki je bila takrat v šoku, saj so ji pred tem že ubili hčerko M. Zato se je morala umakniti na Hrvaško, kar ji je takrat svetovala "Bugarska vojska". Najprej je šla k staršem pokojnega moža, nato pa k njegovemu bratu v D., od koder so bili vsi pregnani v V., kjer se je v begunstvu tožnik tudi rodil. Dokazi, zakaj je mati odšla in kako je bila ubita hčerka M., so v spisu, sodišče pa jo po potrebi lahko tudi še enkrat zasliši. Zaradi storjenih krivic trpi že dolga leta in upa, da zadeve ne bo potrebno predložiti Evropskemu sodišču. Prosi za ugodno rešitev.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z razlogi izpodbijane sodbe ter vztraja pri razlogih, ki jih je navedla v svoji odločbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Status žrtve vojnega nasilja s pripadajočimi pravicami lahko pridobi le tisti, ki izkaže, da so izpolnjeni pogoji, ki jih za uveljavljanje posamezne vrste žrtve vojnega nasilja določa ZZVN. V konkretnem primeru je tožnik zahteval priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot otrok ubitega starša po določbah takrat veljavnega 8. odstavka 2. člena ZZVN. Ta je določal, da je pod pogoji iz 1. člena žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec. V 1. členu ZZVN, na katerega se citirana določba uvodoma sklicuje, pa je določeno, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojnem času izpostavljen nasilju okupatorja ali njegovih sodelavcev. Glede na navedeno je torej za priznanje statusa, kot ga je uveljavlja tožnik, potrebno izkazati, da je bil eden od staršev ubit iz razlogov po 8. odstavku 2. člena (torej kot talec, žrtev vojnega nasilja ali sodelavec NOB) ter da so ga ubile okupacijske sile oziroma njihovi sodelavci. Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, statusa ni mogoče priznati. Dokazno breme vedno nosi oseba, ki status uveljavlja.

Sodišča prve stopnje je v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo tudi pravilne razloge. Podatki v spisih tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izkazujejo, da bi bil tožnikov oče ubit s strani okupatorjevih vojakov. Tožnik je namreč pred upravnimi organi sam zatrjeval, da je njegovega očeta ubila neznana vojska, to pa je razvidno tudi iz izpovedbe tožnikove matere M.V. ter odločbe Skupščine občine O. z dne 29.7.1980 o popravi vzroka smrti za pok. K.P. Na podlagi izvedenih dokazov tudi ni mogoče zaključiti, da je bila smrt tožnikovega očeta posledica njegovega sodelovanja z NOB. Nesporno je sicer, da je tožnikov oče leta 1942 pomagal partizanu F.H. in njegovi ženi, zaradi česar je bil aretiran in odpeljan v koncentracijsko taborišče ter nato dne 30.4.1943 izpuščen, vendar pa to dejstvo zaradi časovne oddaljenosti ne more biti v vzročni zvezi z njegovo smrtjo dne 10.1.1945. O tem, da bi njegov oče po prihodu iz taborišča sodeloval z NOB, tožnik ni predložil nobenih dokazov, tega pa ne potrjuje niti dopis ZB V., na katerega se v pritožbi sklicuje, saj se nanaša le na verodostojnost izjave F.H. iz marca 1949 o tem, zakaj je bil tožnikov oče poslan v koncentracijsko taborišče. Prav tako pa na podlagi podatkov v spisih ni mogoče trditi, da je tožnikov oče ubit kot talec. Kot je pravilno navedla že tožena stranka v svoji odločbi, je med talce mogoče šteti le tiste osebe, ki jih je okupator usmrtil kot povračilni ukrep zaradi napadov na svoje sile. Da je bil njegov oče ustreljen v takih okoliščinah, pa tožnik ni zatrjeval, niti ni v tej smeri predložil nobenih dokazov. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno ocenila v upravnem postopku izvedene dokaze ter na tej podlagi ugotovila, da pogoji, ki jih ZZVN določa za priznanje zahtevanega statusa, niso izpolnjeni. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je mati po očetovi smrti pobegnila na Hrvaško, saj je glede na določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN relevantno le to, v kakšnih okoliščinah je bil ubit tožnikov oče. V kolikor tožnik meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca (kar bi eventuelno izhajalo iz njegovih trditev v pritožbi), pa mora vložiti nov zahtevek pri pristojnem upravnem organu.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.