Jedro

Ko je tožnica tožencu kot pravnemu nasledniku fundacije posredovala preklic darilne pogodbe, je enoletni prekluzivni rok iz 543. člena OZ že potekel. Uporaba instituta spregleda pravne osebnosti zaradi odsotnosti ustrezne pravne podlage (ali vsaj določbe, ki bi analogno spregledu pravne osebnosti urejala odgovornost ustanovitelja oziroma uprave ustanove) pri ustanovah ni mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala vrnitev darila (nepremičnin parc. št. 352, k. o. 0000 ..., do 1/1, parc. št. 2005/101, k. o. 0001 ..., do 1/10, in parc. št. 2005/102, k. o. 0001 ..., do 1/10) in izročitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice pri podarjenih nepremičninah na ime tožnice ter povrnitev njenih pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Prepričana je, da celotna življenjska situacija, na kateri utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, temelji na spregledu pravne osebnosti ustanove – fundacije X. kot obdarjenke, saj je očitno, da je toženec kot edini ustanovitelj nikoli aktivirane fundacije le-to zlorabil za pridobitev premoženjske koristi, s tem da je tožnico kot darovalko preslepil, da je za dobrodelni namen darovala vse svoje nepremično premoženje fundaciji, ker sam toženec takega darila od tožnice ne bi prejel. Darilo, ki je bilo dano fundaciji, je treba upoštevati kot darilo, ki je bilo dejansko dano tožencu kot njenemu edinemu ustanovitelju in prevzemniku po prisilni likvidaciji preostalega premoženja, zato je preklic darila pravilno naslovljen nanj. To pa pomeni, da tožnica ni zamudila prekluzivnega roka za preklic darila. Nasprotuje stališču sodišča, da je spregled pravne osebnosti mogoč le pri korporacijah, ne pa tudi pri ustanovah. Čeprav je pri ustanovi poudarjen stvarni substrat, to ne pomeni, da nima osebnega substrata. Že iz načela ustavne enakopravnosti vseh pravnih oseb in pravne varnosti tretjih je treba tudi v pravnih razmerjih z ustanovami oziroma fundacijami tretjim omogočiti pravno varnost z uveljavljanjem spregleda pravne osebnosti. Ker ZU1 tega instituta ne ureja, gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti z analogno uporabo pravil iz ZGD-12. 3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo nepravo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da iz dejstev, ki jih navaja tožnica v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica je v tožbi celovito in popolno opisala življenjski primer, na podlagi katerega utemeljuje svoj zahtevek za vrnitev darila, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da zaradi zamude prekluzivnega roka svojih navedb ne bi mogla spremeniti oziroma dopolniti tako, da bi s tožbenim zahtevkom uspela. Ker pravnega neskladja med v tožbi opisanim življenjskim primerom in pravnim varstvom, ki ga zahteva, ne bi mogla odpraviti tako, da bi ostala v okviru istega tožbenega zahtevka, je ravnalo pravilno, ko je ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, kot to določa tretji odstavek 318. člena ZPP3 in tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

6. Prvostopenjsko sodišče je tožničin zahtevek pravilno presojalo po določbah OZ4, ki urejajo preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti. V skladu z določilom 543. člena OZ lahko darovalec darilno pogodbo prekliče v enem letu od dneva, ko je zvedel za razlog za preklic. Iz tožbenih trditev izhaja, da je toženec kot edini ustanovitelj fundacije X. – obdarjenke po darilni pogodbi, sklenjeni s tožnico, z ravnanjem, ki ga tožnica dojema kot hudo nehvaležnost, pričel v letu 2015, po začetku postopka prisilne likvidacije fundacije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do dogodkov, ki jih tožnica označuje kot dejanja hude nehvaležnosti, lahko prišlo le (oziroma moralo priti najkasneje) do izbrisa fundacije X. iz registra oziroma evidence ustanov, to je do dne 12. 9. 2017. Po tem datumu namreč toženčevega ravnanja do tožnice ni več mogoče opredeliti niti kot ravnanja ustanovitelja niti kot zakonitega zastopnika fundacije, saj ta ni več obstajala. Ob tem je pravilno izpostavilo, da je preklic darilne pogodbe (tudi) proti dediču oziroma pravnemu nasledniku obdarjenca (tožencu) mogoče le zaradi obnašanja obdarjenca samega, v konkretnem primeru fundacije, ne pa tudi zaradi ravnanja obdarjenčevega pravnega naslednika.5 Glede na navedeno je enoletni prekluzivni rok, določen v 543. členu OZ, lahko začel teči najkasneje dne 12. 9. 2017 (kar je v korist tožnice, četudi bi bilo upoštevaje v tožbi navedena dejstva mogoče šteti, da je za sporno ravnanje toženca oziroma za razlog za preklic izvedela prej) in je dne 15. 1. 2019, ko je tožnica tožencu kot pravnemu nasledniku fundacije posredovala preklic darilne pogodbe, že potekel. 7. Pravilno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da uporaba instituta spregleda pravne osebnosti zaradi odsotnosti ustrezne pravne podlage (ali vsaj določbe, ki bi analogno spregledu pravne osebnosti urejala odgovornost ustanovitelja oziroma uprave ustanove) pri ustanovah ni mogoča.6 Ker ne gre za pravno osebo korporativnega tipa, institut spregleda pravne osebnosti pa je že po naravi stvari treba razlagati razmeroma restriktivno,7 kot je to pravilno obrazložilo sodišče v izpodbijani sodbi, po presoji pritožbenega sodišča tudi ne gre za pravno praznino, ki bi jo sodišče moralo zapolniti z analogijo. Pritožničini pomisleki, da je takšna ureditev v nasprotju z načelom enakopravnosti pravnih oseb in pravne varnosti so zato neutemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bil zahtevek tožnice neutemeljen tudi v primeru, če bi bilo treba upoštevati (ne glede na zgoraj sprejeto stališče, da temu ni tako) spregled pravne osebnosti fundacije kot obdarjenke in šteti, da je darilo dejansko prejel toženec. Tudi v tem primeru bi bil namreč tožničin preklic darila z dne 15. 1. 2019 zaradi hude nehvaležnosti, ki jo je utemeljevala na ravnanju toženca, ki se je pričelo že v letu 2015 (in je torej že tedaj zanj vedela), upoštevaje zgoraj obrazloženo, prepozen.8

9. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tako materialnopravno pravilna. Tožničina pravica je ob preklicu darilne pogodbe zaradi zamude enoletnega roka že ugasnila. Zaradi tega tožnica s tožbenim zahtevkom, tudi če bi bila huda nehvaležnost toženca ugotovljena, v nobenem primeru ne more uspeti.

10. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožničine trditvene podlage ni presojalo z vidika ničnosti sporne darilne pogodbe, ker tožnica za to kljub zatrjevanim ničnostnim razlogom ni postavila ustreznega tožbenega zahtevka. Ker je ustrezno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba, ki predstavlja drug tožbeni zahtevek oziroma drugačno varstvo od zahtevanega,9 z odločitvijo v tem postopku tožnici ni odvzeta možnost, da svoj pravni interes zavaruje s pravilno oblikovanim pravovarstvenim zahtevkom.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Zakon o ustanovah, Uradni list RS, št. 60/1995 s spremembami, v nadaljevanju ZU. 2 Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/2006 s spremembami, v nadaljevanju ZGD-1. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 5 Na tem mestu se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do vprašanja, ali je preklic darila po OZ mogoč le proti obdarjenčevemu dediču, ali tudi proti vsem drugim univerzalnim oziroma singularnim pravnim naslednikom obdarjenca (toženec je bil v konkretnem primeru singularni pravni naslednik fundacije), saj to za odločitev v konkretni zadevi, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni bistveno. 6 Poleg ZGD-1 in ZDru-1 (Zakon o društvih, Uradni list RS, št. 61/2006 s spremembami), ki podobno kot ZGD-1 ureja neke vrste spregled pravne osebnosti (ki ju v obrazložitvi izpodbijane sodbe omenja že sodišče prve stopnje), tudi ZZ (Zakon o zavodih, Uradni list RS, št. 12/1991 s spremembami) v 49. členu določa odgovornost ustanovitelja za obveznosti zavoda, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno. 7 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 420/2008: Splošno načelo je, da je vsaka pravna ali fizična oseba odgovorna za svoje obveznosti in da je treba možnost spregleda pravne osebnosti zadržati v sprejemljivih mejah kot izjemo od načela samostojne odgovornosti gospodarskih družb, tako da pride do spregleda lahko le v tistih primerih, ki jih določa zakon. 8 Na tem mestu velja še pojasniti, da je podlaga za spregled pravne osebnosti zloraba pravne osebe, do te pa lahko po naravi stvari pride le v obdobju, ko družba (še) obstaja. 9 Nesklepčnost je neodpravljiva tudi v primeru, ko v tožbi opisan življenjski primer terja spremembo tožbe; ko zatrjevana dejstva po materialnem pravu utemeljujejo drugačno varstvo od zahtevanega (prim. sklepa VS RS II Ips 172/2016 in II Ips 62/2018).