Jedro

Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom. V nasprotnem primeru mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije vlogo tožnika za odložitev izvršitve davčne izvršbe zavrgla.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je odgovorna oseba tožeče stranke A.A. vložila prošnjo za odložitev izvršitve davčne izvršbe do odločitev organa druge stopnje v zvezi s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT-4934-47690/2015-1 07-710-00 z dne 17. 3. 2015. Davčni organ je ob reševanju te vloge vpogledal v spis zadeve in ugotovil, da je bil davčnemu zavezancu dne 20. 4. 2015 že izdan sklep, s katerim je bila njegova vloga za odlog izvršitve davčne izvršbe zavrnjena. V nadaljevanju se sklicuje na določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-31-159/2015-4 z dne 3. 9. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da je organ prve stopnje zahtevek tožnika za odložitev oziroma za zadržanje izvršitve davčne izvršbe zavrgel iz razlogov, ker je bilo o istovrstnem zahtevku že odločeno s sklepom z dne 20. 4. 2015. K temu še pripominja, da odločanja o odlogu oziroma zadržanju davčne izvršbe na zahtevo zavezanca, zakon ne predvideva. O istovrstnem zahtevku ob izdaji izpodbijanega sklepa je bilo že odločeno v predhodnem postopku, dejanska in pravna podlaga, na kateri temelji odločitev, pa se nista spremenili. Zato je pravilna odločitev prvostopnega organa, ki je zahtevo tožnika skladno s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgel. 4. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. Predlaga odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče opravi ustavno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču. Tožbo vlaga iz vseh razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V tožbi navaja, da je zaprosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov, in ker ima blokiran račun več let zaporedoma. Prav tako je opozoril davčni organ, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. člena Pravilnika, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločbe bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisa in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba davčnega organa pravilna in utemeljena v določbi 2. točke 129. člena ZUP in določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o odlogu oziroma o zadržanju izvršitve davčne izvršbe.

8. V zvezi z izpodbijano odločitvijo sodišče tožniku pojasnjuje, da davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom. V nasprotnem primeru mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati. Navedena zakonska določba torej ne omogoča odložitve oziroma zadržanje izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke, kot v svojih razlogih obrazložitev izpodbijanega sklepa pravilno ugotovi pritožbeni organ.

9. Predmet tega upravnega spora je izključno odločitev o prošnji tožnika za odložitev izvršitve odločitve do odločitve organa druge stopnje, torej odločitev o odložitvi oziroma o zadržanju začete davčne izvršbe. Zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo izključno na odlog plačila davčnega dolga, ne more biti uspešen.

10. V ostalem tožeča stranka konkretnih relevantnih ugovorov nima, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. V zvezi s predlagano ustavnopravno presojo pa sodišče še pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbi ZST-1. Zato tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

12. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 13. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.