Jedro

Pravila, po katerih je upnik odpoklical terjatev so pogodbeno določena.

Odstopno pravico lahko upnik uresniči, če nastopi pogodbeno dogovorjeni dejanski stan. Ko upnik odstopno upravičenje uresniči, povzroči predčasno zapadlost takrat še nezapadlih obveznosti dolžnika po kreditni pogodbi in s tem tudi v tem delu dobi izpolnitveni zahtevek, to je pravico zahtevati njihovo plačilo. Zapadlost tega dela terjatve je torej vezana na materialno pravo, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi, in ne na pravila iz 104. in 105. člena OZ.

Ločiti je treba med tistimi obveznostmi, ki so zapadle že pred izrednim odpoklicem, in tistimi, katerih predčasno zapadlost je povzročil upnik z utemeljenim izrednim odpoklicem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi in (II.) odločilo o stroških ugovornega postopka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi absolutno bistvenih kršitev pravil postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dolžniku pred vročitvijo sklepa ni dalo možnosti, da bi se z upnikovim odgovorom seznanil in nanj odgovoril. 7. Sodišče je dolžno obrazložen in pravočasen ugovor vročiti upniku v odgovor (57. člen ZIZ), medtem ko vročanje upnikovega odgovora dolžniku ni izrecno predpisano. Nadaljnje postopanje sodišča je odvisno od tega, ali je to potrebno. Dolžnik ima pravico, da se izjavi o trditvah o dejstvih, pravnih stališčih upnika in novo predloženih dokazih, ki jih je upnik v odgovoru na ugovor prvič podal, če sodišče na to opre svojo odločitev. Vendar mora biti pritožbena graja te absolutno bistvene kršitve določb postopka konkretna, ker nanjo višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V tem primeru ni bila. Pritožnik ni navedel, na katero pravno pomembno trditev ali dokaz iz odgovora na ugovor je sodišče prve stopnje v bistvenem delu oprlo svojo odločitev, pa se predhodno o tem ni mogel izjasniti. To velja zlasti zato, ker je upnik že v predlogu za izvršbo zatrjeval dejstva, s katerimi je utemeljeval predlog za izvršbo (glede izvršilnega naslova, višine in zapadlosti terjatve), in zanje predložil dokaze. O tem se je pritožnik lahko izrekel že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Pritožnik v nadaljevanju navaja, da noben od dopisov, s katerimi je upnik odstopil od pogodbe, ne vsebuje bistvenih sestavin, ki jih predvideva tretji odstavek 20.a člena ZIZ, to je, da je terjatev zapadla in navedba datuma zapadlosti. V tem delu zatrjuje tudi absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju je sodišče storilo s tem, ko je navedlo, da dopis z dne 12. 12. 2014 vsebuje navedbo, da je terjatev zapadla in kdaj.

9. Sodišče prve stopnje je zapadlost terjatve pojasnilo v osmem odstavku obrazložitve "k odločitvi o ugovoru", zato ni storilo zatrjevane kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V čem naj bi bila podana kršitev iz 15. točke istega člena, pritožba ne pojasni.

10. Pritožnik s temi pritožbenimi navedbami hkrati uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki jo v nadaljevanju navezuje na zmotno uporabo materialnega prava, ko zatrjuje, da noben od dopisov, na katere sodišče navezuje zapadlost, ne vsebuje navedbe, da je terjatev zapadla in dneva zapadlosti, kar bi listina iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ morala vsebovati.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dopis z dne 12. 12. 2014 (priloga A5; ostali dopisi so pravno nepomembni, zato jih višje sodišče ne omenja) vsebuje vse potrebno. To je sodišče prve stopnje v citiranem osmem odstavku obrazložitve (zlasti glej zadnje tri stavke tega odstavka) napisalo tako popolno, jasno in razumljivo, da višjemu sodišču ob odsotnosti konkretne pritožbene graje tega ni treba ponavljati. Da tako zapisanega ni šteti za pravilen zapis zapadlosti in dneva zapadlosti, po vsebini predstavlja pritožbeno grajo zmotne uporabe materialnega prava, ki prav tako ni utemeljena.

12. Določbe 20.a člena ZIZ so postopkovne in ne materialnopravne narave. Pravila, po katerih je upnik od pogodbe odstopil (kot to zatrjuje pritožnik, pravilno pa gre za odpoklic terjatve, kar bo višje sodišče pojasnilo v nadaljevanju in hkrati s tem odgovorilo na tisti del pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava, to je 104. in 15. člena Obligacijskega zakonika; OZ), so pogodbeno določena. Materialno pravo v tem primeru predstavljajo določbe Kreditne pogodbe (v nadaljevanju: pogodba), konkretneje določbe 13. člena pogodbe. Stranki sta se s pogodbo dogovorili, da ima upnik pravico odpovedati kredit in zahtevati vračilo vsega porabljenega kredita z vsemi obrestmi in ostalimi stroški v roku 14 dni od odpovedi, če dolžnik ne poravna dveh zaporednih mesečnih anuitet ali ene zapadle četrtletne anuitete v roku 60 dni po njeni zapadlosti in drugih zapadlih obveznosti po tej pogodbi. Tako pogodbeno določbo je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno kvalificiralo kot odstopno pravico, ki jo lahko upnik uresniči, če nastopi pogodbeno dogovorjeni dejanski stan (da ta je nastopil, ni bilo sporno). Zato je treba dopis na A5 pravilno razumeti kot izjavo o izrednem odpoklicu terjatve. Ko je upnik odstopno upravičenje uresničil, je povzročil predčasno zapadlost takrat še nezapadlih obveznosti dolžnika po kreditni pogodbi in s tem tudi v tem delu dobil izpolnitveni zahtevek, to je pravico zahtevati njihovo plačilo. Zapadlost tega dela terjatve je torej vezana na materialno pravo, ki sta ga stranki dogovorili v tretjem odstavku 13. člena pogodbe, in ne na pravila iz 104. in 105. člena OZ. Da določba 13. člena pogodbe ne bi bila spoštovana, pritožnik ne zatrjuje.

13. Zato tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da upnik očitno uveljavlja zapadlost terjatve že na dan 1. 7. 2014. Kot je višje sodišče že povedalo, je treba ločiti med tistimi obveznostmi, ki so zapadle že pred izrednim odpoklicem, in tistimi, katerih predčasno zapadlost je povzročil upnik z utemeljenim izrednim odpoklicem. Kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zatrjevanem obsegu torej nista podani.

14. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.