Jedro

V postopku za izdajo zamudne sodbe ali zavrnilne sodbe po 3. odst. 318. čl. ZPP sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja in izvajati dokazov, ampak presoja le dejansko stanje in skladnost teh trditev s predloženimi dokazi k tožbi. Ne sme pa se spuščati v dokazno oceno predloženih dokazov ali celo samo pribavljati dokazov, saj s tem krši načelo dispozitivnosti. Stranke so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (razen primera iz 3. odst. 3. čl. ZPP, za kar pa v konkretnem primeru ne gre). Sodišče ne sme svoje odločitve opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, saj to predstavlja kršitev načela kontradiktornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da so nepremičnine vl. št. 53, k.o. L., sestoječe iz parcele 1345/1, dvorišče v izmeri 1573/00 m2, stanovanjska stavba v izmeri 190,00 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 113,00 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 79,00 m2, skupno premoženje tožeče stranke M.Š., rojene G., in tožene stranke J.Š., po nedoločenih deležih, ter da je tožena stranka dolžna dopustiti, da se pri nepremičninah iz točke 1 te sodbe vknjiži skupna lastnina kot v točki 1 in izstaviti tožeči stranki za vknjižbo skupne lastnine primerno zemljiškoknjižno dovolilo v 15-tih dneh, sicer tako zemljiškoknjižno dovolilo nadomesti ta pravnomočna sodba.

Zoper navedeno zavrnilo sodbo je tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki so navedene v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ni pravilna. V tožbi sicer dejstvo, da je bila nepremičnina pridobljena s skupnim delom pravdnih strank, ni izpostavljeno prav z izrazom "skupno delo", vendar to dejstvo kljub temu nedvomno izhaja iz tožbenih navedb. Tožeča stranka v 2. točki tožbene navedbe trdi, da sta nepremičnino zakonca pridobila, v točki 3 pa, da je bilo premoženje ustvarjeno. Obe omenjeni navedbi skupaj ne pomenita nič drugega, kot da je nepremičnina ustvarjena na podlagi skupnega dela pravdnih strank v času zakonske zveze, kar nenazadnje izhaja tudi iz priloženih dokaznih listin in obvestil, ki jih je privabilo sodišče. Prvostopenjsko sodišče je namreč izročilno pogodbo z dne 25.2.1987 (C1), ki jo je samo pribavilo iz zbirke listin zemljiške knjige, zmotno materialnopravno presodilo kot čisto izročilno pogodbo v smislu popolnoma neodplačne pogodbe, čeprav gre dejansko za pogodbo o preužitku. Izročnina se je poravnala tako, da si je izročevalka izgovorila, prevzemnik pa dajal dosmrtno brezplačno stanovanje v izročeni hiši, dosmrtno brezplačno razsvetljavo in kurjavo tako, da so bili pridržani prostori vedno primerno ogrevani in hrano pri skupni mizi. Toženec kot prevzemnik je v času trajanja zakonske zveze tudi izplačal sodedinjam vrednost nujnega dednega deleža, kar je tudi štelo v izročnino. Pogodba je bila sklenjena v letu 1987, zakonska zveza leta 1972 in razvezana leta 2000, zato ne more biti dvoma, da se je izročnina z vpisanimi storitvami in dajatvami poravnala z delom zakoncev oziroma sedanjih pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze. To dejansko stanje pa je subsumirano v 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kar pomeni, da gre za premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, torej za njuno skupno premoženje. Nenazadnje je prvostopenjsko sodišče s tem, da je zgolj ugotovilo, da po njegovi oceni manjka trditev v skupnem delu kršilo določbe 180, 273 in 2. odst. 318. čl. ter 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je imelo za končno posledico nezakonitost izpodbijane sodbe. Če je sodišče ocenilo, da je tožba glede trditvene podlage nepopolna in nesklepčna, bi moralo glede na določbe 273. čl. in 2. odst. 318. čl. ZPP povzeti ukrepe po 108. čl. ZPP in od tožnice zahtevati, da jo v določenem roku popravi oziroma dopolni tako, da bodo odpravljene pomanjkljivosti. V utemeljitev pritožbe se tožnica sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 630/2001 z dne 3.10.2002. Predlaga, da višje sodišče na podlagi njene pritožbe izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje, s tem, da so tožničini pritožbeni stroški nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma je sicer navesti, da očitne kršitve pravdnega postopka niso podane. V primeru nesklepčnosti tožbe, to je, kadar v tožbi zatrjevana dejstva ne pogojujejo utemeljenosti tožbenemu zahtevku, če bi se izkazala za resnična, se takšne tožbe ne vrača v popravo, saj gre za njeno materialno pomanjkljivost (ne pa formalno), ter sodišče prve stopnje brez nadaljnjega izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (primerjaj 3. odst. 318. čl. ZPP). Določbe o popravi vloge (105., 105.a in 108. čl. ZPP) se namreč uporabljajo le, če gre za formalno pomanjkljivost vloge v smislu 105. čl. ZPP, za kar pa v tem primeru ne gre. Tudi določbe 273. čl. ZPP se nanašajo na formalno pomanjkljivost vloge ali pa na obstoj pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sposobnost tožeče ali tožene stranke biti pravdna stranka, na pomanjkljivost glede zakonitega zastopanja stranke oziroma pomanjkljivosti v zvezi z zastopanjem pooblaščenca, kar pa v tem primeru prav tako ni podano.

V okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti pa je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je samo, brez predloga strank, izvajalo in ocenjevalo dokaze v okviru postopka za izdajo zamudne sodbe, pri tem pa obrazložitev sodbe delno oprlo tudi na te dokaze (listina pod C1), kršilo načelo kontradiktornosti, vsebovano v 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. točka 350. čl. ZPP). V postopku za izdajo zamudne sodbe ali zavrnilne sodbe po 3. odst. 318. čl. ZPP sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja in izvajati dokazov, ampak presoja le dejansko stanje in skladnost teh trditev s predloženimi dokazi k tožbi. Ne sme pa se spuščati v dokazno oceno predloženih dokazov ali celo samo pribavljati dokazov, saj s tem krši načelo dispozitivnosti. Stranke so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (razen primera iz 3. odst. 3. čl. ZPP, za kar pa v konkretnem primeru ne gre). Sodišče ne sme svoje odločitve opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. V konkretnem primeru, ko je sodišče samo pribavljajo dokaze in jih ocenjevalo, potem pa zavrnilo zahtevek tožeče stranke na podlagi 2. odst. 318. čl. ZPP, je tožeči stranki odvzelo možnost, da se izjavi o teh listinah, s tem pa je kršilo načelo kontradiktornosti. Sodba sodišča prve stopnje je bilo zato za tožnika presenečenje. V primeru kršitve načela kontradiktornosti iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP pa je potrebno pritožbi že iz tega razloga ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku naj prvo sodišče ponovno presodi, ali je na podlagi trditev tožeče stranke v tožbi podana sklepčnost tožbe in nato postopa v skladu z določili 318. čl. ZPP.