Jedro

Po presoji sodišča se lahko rezidentski status po pravnomočnosti že izdane odločbe določi tudi drugače, in to ne le v primeru spremembe relevantnih okoliščin, ki vplivajo na ta status, ali v primeru spremembe zakona, pač pa tudi v primeru spremenjenih stališč o njegovi uporabi, ki so bile v obravnavani zadevi tudi razlog za začetek postopka ureditve rezidentskega statusa tožnika po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je z odločbo, št. DT 4218-21227/2017-7 z dne 7. 8. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), določila, da se tožnik od 1. 1. 2018 dalje šteje za rezidenta Slovenije. V obrazložitvi pojasnjuje, da je iz uradnih evidenc, ki jih vodi ali so ji dostopne, razvidno, da se tožnik od 1. 1. 2018 dalje šteje za rezidenta Slovenije, ker izpolnjuje pogoje, navedene v 1. in delno 5. točki 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ta določa, da je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima uradno prijavljeno stalno prebivališče in če ima ekonomski interes v Sloveniji. FURS je pred spremembo sodne prakse iz leta 2015, kljub izpolnjevanju katerega od pogojev za rezidenta Slovenije iz 6. člena ZDoh-2, posameznike opredelil za nerezidente Slovenije na podlagi določil 4. člena mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčenja, sklenjene med Slovenijo in državo, ki tega zavezanca šteje za svojega rezidenta. Po sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015, pa mora davčni organ pri ugotavljanju rezidentskega statusa svojo odločitev utemeljevali le na podlagi določb nacionalne davčne zakonodaje. V postopkih ugotavljanja rezidentskega statusa posameznika se zato od junija 2015 rezidentstvo presoja zgolj na podlagi določb ZDoh-2, ne pa tudi po prelomnih pravilih za dvojne rezidente iz mednarodnih pogodb v primerih, ko zavezanec izkazuje hkratno rezidentstvo druge države. Posameznik se torej ob izpolnjevanju kateregakoli pogoja iz 6. člena ZDoh-2 šteje za rezidenta Slovenije.

2. FURS pojasnjuje, da je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovila, da ima tožnik v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., da je v delovnem razmerju pri A. ter da iz navedenega naslova prejema dohodke v Sloveniji, tu pa ima tudi odprt račun pri banki B., d.d.. S svojimi ugotovitvami je seznanila tožnika ter mu dala možnost, da se o tem izjavi, kar je tožnik tudi storil. Podaril je, da mu je Davčni urad Nova Gorica že dne 26. 4. 2006 izdal odločbo, št. DT42410-25/2006-31 (v nadaljevanju odločba z dne 26. 4. 2006), s katero je bilo določeno, da se za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 do spremembe okoliščin, ki vplivajo na njegov rezidentski status. Te okoliščine se niso v ničemer spremenile, saj še vedno živi in dela v ZDA, v obdobju od izdaje odločbe, ki je odločila o njegovem rezidentskem statusu, pa je rezidenčne vezi z ZDA še poglobil, saj je tu zaposlen na C., s partnerko pa sta tu tudi skupna lastnika nepremičnine.

3. FURS poudarja, da ima tožnik še vedno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kar je po določbi 1. točke 6. člena ZDoh-2 eden od pogojev za davčno rezidentstvo Slovenije. Kolikor v Sloveniji ne biva, bi moral poskrbeti za ustrezno odjavo stalnega prebivališča. Poleg tega je zaposlen pri A. in prejema redni mesečni dohodek, s čimer delno izpolnjuje tudi 5. točko 6. člena ZDoh-2. FURS je postopek pričela po uradni dolžnosti na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga ter na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 124/2015. S svojo odločitvijo prvostopenjski organ ni odpravil odločbe z dne 26. 4. 2006, pač pa izdal novo odločbo, s katero je za tožnika odločil o statusu rezidenta za tekoče koledarsko leto in dalje. Kot rezident je tožnik dolžan napovedati vse dohodke, ki jih od 1. 1. 2018 prejema v tujini, ob izpolnjevanju določbe 4. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in ZDA o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka iz premoženja pa lahko v napovedi za odmero akontacije dohodnine oziroma v ugovoru zoper informativni izračun uveljavlja oprostitev plačila davka.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločitev vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ), zavrnilo. V obrazložitvi se pridružuje zaključkom prvostopenjskega organa. V skladu s 6. členom ZDoh-2 se fizična oseba opredeljuje za rezidenta, če v katerekoli času v davčnem letu pridobitve dohodka izpolnjuje katerega od pogojev, ki so določeni v tem členu. Gre za določitev rezidentskega statusa za davčne namene, ki se ugotavlja izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje in zato v času tega odločanja ni podlage za uporabo konvencij o izogibanju dvojega obdavčevanja dohodka in premoženja (v nadaljevanju KIDO). Sodna praksa, ki se je oblikovala glede tega vprašanja, pomeni obvezno razlago materialne določbe, ki jo uporabi prvostopenjski organ v trenutku odločanja. Kolikor take razlage ne bi upošteval, bi njegova odločitev temeljila na napačni uporabi materialnega predpisa in bi bila zato njegova odločitev nezakonita. Četudi se dejanske okoliščine za tožnika niso spremenile, je upravni organ vezan na razlago materialne določbe, kot jo je sprejela sodna praksa. Izpodbijana odločitev ne posega v pravnomočno odločbo z dne 26. 4. 2006, tako da se tožnik za nerezidenta šteje za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2017, od 1. 1. 2018 dalje pa za rezidenta Slovenije, in sicer za namene ZDoh-2. 5. Drugostopenjski organ v nadaljevanju citira določbo 6. člena ZDoh-2, ki je pravna podlaga za določitev statusa rezidentstva. Tožnik v Sloveniji ohranja uradno prijavljeno stalno prebivališče, kar pomeni, da je odločitev prvostopenjskega organa, da s tem izpolnjuje pogoj po 1. točki 6. člena ZDoh-2, pravilna. Gre za izpolnjen formalni pogoj, ki ni sporen. Stališče, da je za odločitev relevantno dejansko prebivanje, kot je bilo doslej večkrat zavzeto v odločitvah Upravnega sodišča RS, je v nasprotju z zakonskim besedilom, prijava bivališča pa je v celoti v sferi zavezanca. Drugostopenjski organ pritrjuje očitkom tožnika, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogoja po 5. točki 6. člena ZDoh-2. Strinja se sicer z ugotovitvijo, da delovno razmerje, ki ga ima tožnik sklenjenega z A., kjer tudi prejema redne mesečne dohodke, predstavlja ekonomski interes tožnika v Sloveniji, vendar pa so pri tem zanemarjeni osebni interesi tožnika, ki imajo po ustaljeni sodni praksi prednost pred ekonomskimi. Kljub takemu napačnemu zaključku prvostopenjskega organa pa ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj je odločba utemeljena tudi na podlagi 1. točke 6. člena ZDoh-2. Ugotovitev rezidenstva za tožnika je določena od 1. 1. 2018 dalje, to je od začetka davčnega leta. Res je sicer do spremenjene sodne prakse prišlo že v letu 2015, vendar pa ugotovitev rezidentstva za čas od 1. 1. 2018 dalje tožniku ne more biti v škodo. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi št. X Ips 124/2015 svojo odločitev utemeljilo s tem, da dvojnega rezidenstva ni mogoče sanirati, če je odločitev o rezidenstvu za namene KIDO že pravnomočna, saj je v preteklosti presoja v postopku ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 potekala tako na podlagi nacionalne davčne zakonodaje kot tudi na podlagi določb KIDO. Konkretni postopek, ki se je pričel voditi zaradi spremembe sodne prakse, pa je potekal izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje, njegov izid pa tožnika ne prekludira pri uveljavljanju ugodnosti, ki jih daje mednarodna pogodba v zvezi s konkretnimi prejetimi prihodki. Status dvojnega rezidenststva in s tem uporaba prelomnih pravil iz mednarodne pogodbe se torej presoja le v okviru postopka uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi, s čimer Republika Slovenija tudi zadosti prevzetim obveznostim, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja.

6. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov ter sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka. Tožnik navaja, da se je leta 1992 preselil v ZDA, kjer se je zaposlil na C. in je zato dne 10. 3. 2006 pri Davčnem uradu Nova Gorica vložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa. Z odločbo z dne 26. 4. 2006 je davčni organ odločil, da se tožnik za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 do spremembe okoliščin, ki vplivajo na njegov rezidenstski status, iz obrazložitve te odločbe pa izhaja, da se je njegov rezidentski status presojal na podlagi 4. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in ZDA o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja. Ker je bilo ugotovljeno, da se tožnik po nacionalni zakonodaji šteje za rezidenta za davčne namene v Sloveniji, se je o njegovem statusu odločalo na podlagi prelomnih pravil, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da ima tožnik pretežni osebni in ekonomski interes v ZDA. Takrat je davčni organ ugotovil, da je tožnikova zaposlitev na C. stalna in za nedoločen čas. Leta 1993 je tožnik od ameriških imigracijskih oblasti dobil stalno vizo, tako da je od takrat dalje permanentni rezident ZDA. Njegovi dohodki, ki jih dobi od delodajalca, se v ZDA obdavčijo avtomatično, saj so osebe s stalnim bivališčem enako kot državljani ZDA dolžne izpolniti davčno napoved. Svoje davčne obveznosti od vseh dohodkov, prisluženih v ZDA, torej izpolnjuje v tej državi. V takratnem postopku Davčnega urada Nova Gorica je tožnik navedel, da bo v tujini ostal predvidoma 10 let ter da bo imel v Sloveniji še naprej stalno bivališče, ki ga oddaja v najem nepovezani osebi. V odločbi z dne 26. 4. 2006, ki mu jo je po izvedenem postopku izdal davčni organ in s katero je bilo ugotovljeno, da se za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije, mu je bilo pojasnjeno, da se bo njegov status v davčnem registru spremenil, kolikor se bodo spremenile okoliščine, ki vplivajo na njegov status rezidenta oziroma nerezidenta, kar pa mora sam sporočiti davčnemu uradu.

7. FURS ga je s pozivom z dne 29. 6. 2018 pozvala k sodelovanju v postopku ureditve rezidentskega statusa za davčne namene, kot razlog pa navedla podatek iz uradne evidence o njegovem stalnem bivališču ter ga tudi pozvala k predložitvi napovedi za odmero davka za vse dohodke, ki jih prejema v Republiki Sloveniji in v tujini. Tožnik je v svojem odgovoru pojasnil, da se njegove okoliščine od leta 1992 dalje niso spremenile, pač pa da so se njegove ekonomske in osebne vezi v tujini še poglobile ter da zato meni, da mu ni treba vložiti nove vloge za ugotovitev rezidentskega statusa za davčne namene v Sloveniji. Kljub takemu pojasnilu mu je FURS izdala izpodbijano odločbo, tej odločitvi pa je po vloženi pritožbi pritrdil še drugostopenjski organ.

8. Tožnik citira določbo 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter poudarja, da upravni organ ne sme posegati v pravnomočno odločbo. Materialna pravnomočnost odločbe je namreč institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je tudi ustavnopravno zavarovan z določbo 158. člena Ustave RS. Ker je tožena stranka tožniku dodelila drugačen rezidentski status za davčne namene, kot ga je imel že določenega s pravnomočno odločbo z dne 26. 4. 2006, in to ob enakih dejstvih, je taka odločitev nezakonita, saj davčni organ ni imel v ZUP nobene pravne podlage za takšen poseg. Davčni organ je namreč že v odločbi z dne 26. 4. 2006 ugotovil, da ima tožnik v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, delne zaposlitve pri D., pa ni opredelil kot delno ekonomsko vez v Sloveniji, četudi je imel v uradnih evidencah zaveden tudi ta podatek. Po letu 2006 se je večina tožnikovih sodelavcev iz inštituta preselila na podoben inštitut v A., tako da se je tja preselila tudi tožnikova zaposlitev. Tožnik ima svoje običajno prebivališče v ZDA, kjer je tudi središče njegovih ekonomskih in osebnih interesov. Tu ima stalno zaposlitev, z A. v Sloveniji pa pretežno sodeluje na daljavo. V ZDA živi s partnerko, kar pomeni, da ima tu tudi osebni interes. Okoliščine, o katerih je davčni organ presojal v izpodbijani odločbi, se torej od leta 2006 dalje niso spremenile in zato ne morejo biti razlog za izdajo nove odločbe. Tožnik zato tudi ni vložil nove vloge za presojo rezidentskega statusa, kar vse je toženi stranki pojasnil in nespremenjene okoliščine utemeljil s priloženimi dokazili. Tožena stranka razloga za spremembo tožnikovega rezidentskega statusa tako ni utemeljila na spremenjenih okoliščinah, pač pa le na podlagi spremenjene sodne prakse. O isti stvari pa ne moreta teči dva postopka oziroma ne more biti dvakrat odločeno, če se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira odločba, ni spremenilo. Tožena stranka tudi ni pojasnila datuma spremembe tožnikovega rezidentskega statusa, pač pa le navedla, da se v skladu z ZDoh-2 tožnik šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2018 dalje. Na podlagi izpodbijane odločbe je bil tožniku tudi izdan informativni izračun dohodnine za leto 2018, zoper katerega je vložil ugovor, saj se ne šteje za rezidenta Slovenije za davčne namene.

9. Kolikor bi bila sprememba sodne prakse, na katero se sklicuje tožena stranka, zakonita podlaga za spremembo tožnikovega rezidentskega statusa, pa se je ta spremenila že v letu 2015, tožena stranka pa je tožniku odvzela pravice, ki so mu bila dodeljene s pravnomočno odločbo z dne 26. 4. 2006 šele z dnem 1. 1. 2018. Če bi davčni organ postopal zakonito, izpodbijane odločbe ne bi izdal. Tožnik s 1. 1. 2018 svojega stalnega bivališča v Sloveniji ni niti prijavil niti odjavil. Izpodbijane odločbe se v tem delu ne da preizkusiti, razlaga drugostopenjskega organa, da ta datum predstavlja začetek davčnega obdobja in da za tožnika ne pomeni nastanka škode, pa prav tako ni podkrepljena z nobeno zakonsko podlago.

10. Davčni organ je pred spremembo sodne prakse tožnikov rezidentski status za davčne namene presojal na podlagi določb mednarodne pogodbe namesto na podlagi nacionalne zakonodaje. To pomeni, da bi bil tožnik tudi v obdobju od 1. 1. 2018 dalje v Sloveniji še vedno oproščen plačila davka od dohodkov, doseženih v ZDA, le da bi bil postopek uveljavljanja oprostitve daljši in povezan s stroški za tožnika. To pa ni v skladu s 14. členom ZUP, ki določa, da je treba postopek voditi hitro, s čim manj stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku. Z odločbo z dne 26. 4. 2006 je davčni organ v celoti sledil temu načelu. Tožnik meni, da tožena stranka ni pravilno uporabila veljavnih predpisov oziroma jih je uporabila in razlagala v njegovo škodo, kršeno pa je bilo tudi načelo sorazmernosti.

11. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, je v odgovoru na tožbo navedla, da prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12. Tožnik se je na odgovor tožene stranke odzval v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2019, v kateri je strnjeno ponovil svoja stališča, enako tudi v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2021, ko je po pozivu sodišča sporočil svoje soglasje, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave na podlagi pisnih dokazov, ki jih je predlagal v tožbi. Enako soglasje, da sodišče v zadevi odločbi brez glavne obravnave, je z dopisom z dne 24. 3. 2021 podala tudi tožena stranka.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Sodišče na podlagi vseh listin upravnega spisa (katerega sestavni del so tudi listinski dokazi, na katere se tožnik sklicuje v tožbi) presoja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Kolikor iz obrazložitve te sodbe ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane in drugostopenjske odločbe v celoti sledi, se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter še navaja:

15. Med strankama za zadevo relevantno dejansko stanje ni sporno. Stranki sta soglasni, da ima tožnik v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... in da se je leta 1992 odselil v ZDA, kjer se je zaposlil na C., tožena stranka pa tudi ne oporeka njegovim navedbam, da je njegova zaposlitev stalna, da je v letu 1993 pri ameriških imigracijskih oblasteh dobil stalno vizo, da v ZDA biva skupaj s partnerko, da sta tu tudi solastnika nepremičnine ter da se mu v ZDA, glede na njegov status, od prejemkov avtomatično obračunavajo davki. Med strankama tudi ni razhajanja o tem, da je dne 26. 4. 2006 takratni Davčni urad Nova Gorica tožniku izdal odločbo, da se za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 do spremembe okoliščin, ki vplivajo na njegov rezidentski status, in da je ta odločba postala pravnomočna. Predmet tega upravnega spora pa je odločitev tožene stranke, izdana po uradni dolžnosti, s katero je na podlagi dejstva, da ima tožnik v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče, določila, da se v skladu z ZDoh-2 šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2018 dalje. Tožnik ugovarja, da je tožena stranka s tako odločitvijo brez pravne podlage v ZUP ali ZDoh-2 posegla v pravnomočno odločbo z dne 26. 4. 2006, četudi se okoliščine, na podlagi katerih je bilo s to odločbo ugotovljeno, da se za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije, niso v ničemer spremenile, pa tudi sicer je središče njegovih ekonomskih in socialnih interesov v ZDA, prijavljeno prebivališče v Sloveniji pa ohranja zaradi oddajanja nepremičnine v najem.

16. 6. člen ZDoh-2 kot zavezanca za dohodnino določa rezidenta Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od v tej določbi naštetih pogojev, med drugim tudi, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji (1. točka). Rezidentski status se na podlagi te zakonske določbe ugotavlja izključno za namene ZDoh-2 (kar je tožena stranka tudi izrecno navedla v izreku izpodbijane odločbe), in sicer na podlagi slovenske notranje zakonodaje in ne na podlagi KIDO. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v sodbi št. X Ips 124/2015, na katero se sklicuje tožena stranka (in temu sledi tudi novejša sodna praksa Upravnega sodišča RS, npr. v zadevah št. I U 1649/2019, 1291/2019, I U 1543/2018), se rezidentski status za namene KIDO ne sme določiti vnaprej in na splošno v okviru postopka ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 (tč. 12.), zato je pravilneje, če izrek odločbe davčnega organa jasno opredeli, za kakšen namen se davčni zavezanec šteje za rezidenta - za namene ZDoh-2 ali za namene KIDO (tč. 13.). Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da, kolikor davčni organ svojo odločitev opre le določbe ZDoh-2, to pomeni, da zavezanec ni omejen pri uveljavljanju svojih pravic, ki mu jih daje KIDO (tč. 14.).

17. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik s tem, ko ima v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, izpolnjuje pogoj, da se šteje za rezidenta Slovenije v skladu z ZDoh-2 ter to v izreku tudi izrecno opredelila. Tožnik sicer meni, da ga ni mogoče šteti za rezidenta glede na njegovo socialno in ekonomsko povezanost z ZDA, kjer je središče njegovih interesov, vendar pa sodišče temu ne sledi, saj je določba 1. točke 6. člena ZDoh-2 jasna - merodajno je le uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, pri čemer iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep št. X Ips 305/2017 z dne 24. 1. 2018) izhaja, da je tako določen pogoj dejansko najbolj razumen za določitev rezidentskega statusa.

18. Ugotovljeni rezidentski status tožnika, ki se torej nanaša le na ZDoh-2, tožnika ne bo omejeval pri uveljavljanju pravic po KIDO v zvezi s konkretnimi dohodki, ki mu bodo izplačani. To je potrjeno tudi z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep X Ips 179/2017 z dne 29. 1. 2020), saj gre v primeru določitve rezidentskega statusa za rešeno predhodno vprašanje le, če je status ugotovljen tudi po KIDO, statusa rezidenta pa ni mogoče določiti vnaprej, torej še pred uveljavljanjem pravic iz KIDO, če bi takšna pravnomočna odločitev onemogočila uveljavljanje teh pravic. Do smiselno enakega zaključka prihaja v tožbi tudi tožnik (šesti odstavek na sedmi strani tožbe), le da meni, da je za tožnika, ki je v Sloveniji še vedno oproščen plačila davka od dohodkov, doseženih v ZDA, postopek uveljavljanja oprostitve daljši, zamudnejši in povezan z večjimi stroški, kar pa po presoji sodišča ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve.

19. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da z izpodbijano odločbo tudi ni bilo poseženo v pravnomočno odločbo z dne 26. 4. 2006, s katero je bilo določeno, da se tožnik za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 dalje do spremembe okoliščin, ki vplivajo na njegov rezidentski status. Po presoji sodišča se namreč lahko status po pravnomočnosti take odločbe določi tudi drugače, in to ne le v primeru spremembe relevantnih okoliščin, ki vplivajo na ta status, ali v primeru spremembe zakona, pač pa tudi v primeru spremenjenih stališč o njegovi uporabi, ki so bile v obravnavani zadevi tudi razlog za začetek postopka ureditve rezidentskega statusa tožnika po uradni dolžnosti (enako v sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 1649/2019). Tožena stranka je kot trenutek, od katerega določa rezidentrski status tožnika določila 1. 1. 2018, torej začetek davčnega leta, četudi je do spremembe stališč glede uporabe 6. člena ZDoh-2 prišlo že prej, vendar pa to po mnenju sodišča ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe niti to tožniku ni v škodo, kar smiselno ugotavlja tudi sam.

20. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj za zadevo relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), obe stranki pa sta tudi soglašali, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov in listin iz upravnega spisa.

K točki II izreka:

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.