Jedro

Lastnik zemljišča je tudi lastnik zgradbe, ki na zemljišču stoji. To je klasično stvarnopravno pravilo (superficies solo cedit), ki je veljalo tudi v času veljavnosti ZTLR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z sodbo in sklepom z dne 27.5.2008 dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek: 1. na ugotovitev, da zgrajena objekta - gospodarsko poslopje - pod s tlorisno izmero 39,10 m2 in delavnica s tlorisno izmero 11,50 m2 - stoječa na južnem delu parc. št. 816/1, k.o. ... , ob javni poti parc. št. 4066, k.o. ..., skupaj s stavbiščem pod objektoma ter funkcionalnim zemljiščem, nista bila predmet pogodbe o razdružitvi solastnine, ki sta jo pravdni stranki sklenili 11.12.1998, temveč sta ostala v solasti pravdnih strank, za vsako do 1/2; 2. da je toženec, kot zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 816/1 - travnik 3559 m2, stanovanjska stavba 69 m2 in gospodarsko poslopje 39 m2, vpisane v vl. št. 1458, k.o. ..., dolžan izstaviti tožniku ustrezno listino, na podlagi katere bo mogoč odpis novo nastalih parc. št. 816/... - gospodarsko poslopje v izmeri 39 m2 s funkcionalnim zemljiščem v izmeri... m2 in parc. št. 816/... - delavnico v izmeri ... m2 s funkcionalnim zemljiščem v izmeri... m2 od navedenega vložka v nov vložek pri isti k.o., s prenosom lastninskega stanja, pri tem pa vknjižba lastninske pravice za tožnika, do 1/2 ; 3. da je toženec dolžan vzpostaviti dosedanje lastninsko stanje ter vrniti tožniku kot solastniku nepremičnin v souporabo in soposest gospodarsko poslopje s tlorisno izmero 39 m2 in delavnico s tlorisno izmero 11,50 m2 iz točke 1. sodbe tako, da mu izroči ključe novo nameščenih ključavnic vhodnih vrat v oba objekta oziroma tako, da odstrani novo nameščene ključavnice na vhodnih vratih v oba objekta ter tožniku tako omogoči odklepanje vhodnih vrat v oba objekta s ključi dosedanjih ključavnic; 4. da se tožencu prepovedujejo takšni ali podobni posegi v solastninsko pravico ali vznemirjanje solastninske pravice tožnika na obeh objektih iz točke 1. sodbe v bodoče; 5. da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 708,22 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Zoper sodbo se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, katera dejstva šteje za dokazana in katera ne, storilo napako in je dokazno oceno izvedlo napačno in v nasprotju z določbami 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo le s posledico vknjižbe parc. št. 816/1, k.o. ... na toženca, ni pa ugotavljalo o kakšnem predmetu pogodbe o razdružitvi sta se pravdni stranki sploh sporazumeli. Pravdni stranki sta v souporabi in solasti zadržali gospodarsko poslopje in delavnico kot prosto stoječa objekta. Takšno stanje je obstajalo še ob vložitvi tožbe v letu 2002 in ga je toženec spremenil med pravdo v letu 2007, ko je zamenjal ključavnice. Navedena objekta nista bila predmet pogodbe, ker sta ostala v souporabi. Vsi objekti, ki so bili predmet pogodbe o razdružitvi so bili v pogodbi podrobno označeni, sporna objekta pa nista bila označena in ocenjena. Toženčevo ravnanje po sklenitvi pogodbe o razdružitvi pomeni kršitev temeljnih načel, konkretno načela prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena OZ in kršitev splošnih določb ZPP o pošteni uporabi pravic (9. člen ZPP). Trditve, da je šlo le za pravilno izmero gospodarskega poslopja so izmišljene, šlo je za nov vris spornega gospodarskega poslopja in za objektno spremembo, ki je prej v podatkih katastra ni bilo. Iz izvedenih dokazov je mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je bil tožnik prepričan, da sporna objekta nista predmet pogodbe o razdružitvi, kar bi bilo mogoče sklepati tudi za toženca. V kolikor bi bil ta drugačnega mišljenja, pa bi glede predmeta razdružitve obstajal nesporazum, v takem primeru pa se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je, skladno z določilom 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP), vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Kršitev postopka, ki jo v svoji obširni pritožbi v zvezi z dokazno oceno uveljavlja tožnik, torej ni podana.

Tožnik je v postopku na prvi stopnji utemeljeval svoj zahtevek s tem, da je zatrjeval, da sporna objekta (gospodarsko poslopje - pod v izmeri 39,10m2 in delavnica v izmeri 11,50 m2), glede katerih zahteva sodno varstvo, nista bila predmet pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 11.12.1998 (priloga A12), ker v navedeni pogodbi nista bila označena, v katastrskih podatkih in mapah ne posebej označena ter sta ostala v souporabi tudi po podpisu navedene pogodbe.

Glede na tako podano trditveno podlago in ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, in sicer, da se oba sporna objekta nahajata na parc. št. 816/1, k.o. ..., katero je na podlagi navedene pogodbe pridobil v izključno last toženec; da sta se navedena objekta na tej nepremičnini nahajala že v času sklenitve navedene pogodbe, kar je bilo tožniku znano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila sporna objekta predmet pogodbe o razdružitvi, kot sestavna dela zemljišča na katerem stojita, četudi v pogodbi nista bila izrecno navedena, kar nadalje utemelji odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka. Lastnik zemljišča je tudi lastnik zgradbe, ki na zemljišču stoji. To je klasično stvarnopravno pravilo (superficies solo cedit), ki je veljalo tudi v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in spremembe, ZTLR). To načelo torej pomeni, da je vse kar je po namenu trajno spojeno z nepremičnino, sestavina nepremičnine, to je zemljišča. Zemljišče je samostojna stvar, med tem ko vse kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti ne more biti predmet stvarnih pravic, ampak ima enako usodo kot zemljišče. Objekta nimata samostojne pravne usode, predmet pogodbe o razdružitvi sta bila kot sestavni del zemljišča. Po pogodbi je toženec postal izključni lastnik parcele, na kateri sta se nahajala sporna objekta, s tem pa tudi lastnik obeh objektov. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje s predmetom pogodbe o razdružitvi ni ukvarjalo, se, zaradi navedenega, izkaže kot neutemeljen. Navedenega zaključka ne omaja niti dejstvo, da sta sporna objekta ostala še nekaj časa po sklenitvi pogodbe v souporabi.

Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe, da objekta nista bila predmet pogodbe o razdružitvi, ker v pogodbi o razdružitvi nista bila posebej označena (pri tem se pritožnik sklicuje na označbo vrste rabe nepremičnin). Osnovna enota v pravnih razmerjih na nepremičninah je zemljiška parcela, katere identifikacijski znak je oznaka katastrske občine, v kateri se nahaja in parcelna številka, kot je vpisana v zemljiškem katastru. Površina in vrsta rabe, ki sta evidentirani v katastru, se v zemljiški knjigi le poočitita. Poočitev pa je vpis, ki nima pravnih posledic. S poočitvijo se zgolj usklajujejo podatki, vpisani v zemljiški knjigi, glede katerih zemljiška knjiga ni izvorna evidenca, s podatki izvornih evidenc ali pa označujejo povezave med posameznimi vpisi v zemljiški knjigi. Podatka o površini in vrsti rabe v zemljiški knjigi nista nujno natančna in zanju ne velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Navedeno pomeni, da podatka o površini in vrsti rabe v pravnem prometu nimata posebnega pomena, zato ju pri identifikaciji ni potrebno navesti, če pa sta navedena, pa je potrebno upoštevati, da sta lahko nenatančna. Za obravnavano zadevo je torej bistveno, da sta bila navedena objekta predmet pogodbe o razdružitvi (kot sestavni del zemljišča), kljub temu da v pogodbi nista bila posebej označena, in to zaradi dejstva, da sta se nahajala na zemljišču, ki je bilo predmet razdružitvenega dogovora.

Tožnik šele v pritožbi prvič navaja, da je bil prepričan, da sporna objekta nista predmet pogodbe o razdružitvi, kar bi bilo po njegovem mnenju mogoče sklepati tudi za toženca; v kolikor pa bi bil le-ta drugačnega mišljenja že ob zapisu pogodbe, pa bi glede predmeta razdružitve obstajal nesporazum, v takem primeru se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Pri tem pa niti ni navedel ne izkazal, da v pritožbi novo navedenega ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji, očitno pa je, da bi to lahko storil, zato sodišče druge stopnje teh njegovih navedb ni moglo upoštevati (337. člen ZPP).

Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP, Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).