Jedro

Drži, da je izvedenka ugotovila, da ima A. A. kognitivne motnje. Ugotovila pa je tudi, da je osebnostno še delno orientirana, da se zaveda spominskih deficitov in da se strinja z nadaljnjim zdravljenjem. Upoštevajoč izjavo A. A., da je "rada tu" (na oddelku) in da se je "dobro izšlo," je njeno jasno voljo glede tega, kje trenutno želi biti, kljub njenim siceršnjim zdravstvenim težavam, treba upoštevati. Drugačno ravnanje bi pomenilo poseg v njeno osnovno dostojanstvo; kljub kognitivnemu upadu, pri čemer pa je osebnostno še delno orientirana in se zaveda spominskih deficitov, ima v teh okvirih nedvomno pravico sprejeti odločitev glede tega, ali in kje se želi zdraviti (prvi odstavek 51. člena URS določa, da ima vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon), oziroma, kje se želi nahajati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek zaradi sprejema osebe A. A. na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru ustavilo, ker je oseba jasno in nedvoumno privolila v zadržanje.

2.Zoper sklep se je pritožil odvetnik B. B., ki je bil zadržani osebi postavljen po uradni dolžnosti. Uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da A. A. odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom v Univerzitetni psihiatrični kliniki X., predlagatelju pa naloži stroške predmetnega postopka.

3.Navaja, da A. A. ob podpisu soglasja ni razumela oziroma ni mogla razumeti pomena in posledic podanega soglasja, saj ima demenco in je situacijsko neorientirana. Iz pogovora ob pregledu je razbrati, da ne ve, kje se nahaja in da ji je mož umrl nekaj dni nazaj. Posledično sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati njene izjave, da se strinja z bivanjem v bolnišnici. Prav tako ne bi smelo upoštevati mnenja izvedenke, saj iz dokumentacije v spisu izhaja, da zadržana oseba ni sposobna razumeti pomena in posledic danega soglasja. Sodišče prve stopnje bi moralo odločati po postopku, predvidenem v 61. do 68. členu Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) oziroma presojati izpolnjevanje pogojev po prvem odstavku 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo drugi odstavek 17. člena ZDZdr; ni uspelo dokazati, da je dano soglasje izraz prave volje. Zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom pomeni skrajen poseg v osebnostne pravice posameznika, zato mora biti ukrep utemeljen s strogo presojo. Sodišče pa v konkretnem primeru ni izvedlo individualne obravnave, kot to zahteva 3. člen ZDZdr. S tem je kršilo 19. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je začelo postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih na podlagi obvestila direktorja Psihiatrične klinike X. o sprejemu A. A. v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. Odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 19. 6. 2025 o uvedbi postopka, postavitvi izvedenke in določitvi odvetnika temelji na ugotovitvi, da gre za nujen primer, oseba pa ne privoli v zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom. Na naroku dne 20. 6. 2025 je A. A. povedala: "Rada sem tukaj, ne vem, koliko časa sem že tu. Imam občutek, da se je doma nekaj zgodilo, da je nekdo umrl. Ko se mi pove, da je umrl mož, se zjočem in povem, da potem se je pa dobro izšlo, da bom sedaj tukaj in se s tem strinjam."

6.Navedeno izjavo je ocenila tudi izvedenka, ki je podala strokovno mnenje, in sicer, da je A. A. drugič sprejeta v UPK X. zaradi kognitivnih motenj. Ob pregledu je prijetna, pogovorljiva, gre za očitno kognitivno oškodovanost, zlasti časovno je slabše orientirana, krajevno in osebnostno je še delno orientirana, zaveda se spominskih deficitov in se strinja z nadaljnjim zdravljenjem na tukajšnjem oddelku, zadovoljivo dobro razume pomen in posledice soglasja in je to odraz njene prave volje. Sodišče prve stopnje v strokovno oceno izvedenke ni podvomilo, prav tako ne navzoči odvetnik, ki na mnenje ni imel pripomb.

7.Sodišče prve stopnje je na podlagi izjave in mnenja izvedenke tako pravilno zaključilo, da se A. A. z zadržanjem strinja in postopek na podlagi 62. člena ZDZdr ustavilo. Pritožbene navedbe, da A. A. ni mogla razumeti pomena in posledic podanega soglasja, saj ima demenco in je situacijsko neorientirana, zato bi moralo sodišče izpeljati postopek sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, niso utemeljene.

8.Po oceni višjega sodišča je treba izhajati iz osnovnega izhodišča, da je odrasla oseba svoboden subjekt, ki ima pravico samostojno in neodvisno sprejemati odločitve o sebi in svojem življenju. Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic). URS zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti (35. člen URS). Drži, da je izvedenka ugotovila, da ima A. A. kognitivne motnje. Ugotovila pa je tudi, da je osebnostno še delno orientirana, da se zaveda spominskih deficitov in da se strinja z nadaljnjim zdravljenjem. Upoštevajoč izjavo A. A., da je "rada tu" (na oddelku) in da se je "dobro izšlo," je njeno jasno voljo glede tega, kje trenutno želi biti, kljub njenim siceršnjim zdravstvenim težavam, treba upoštevati. Drugačno ravnanje bi pomenilo poseg v njeno osnovno dostojanstvo; kljub kognitivnemu upadu, pri čemer pa je osebnostno še delno orientirana in se zaveda spominskih deficitov, ima v teh okvirih nedvomno pravico sprejeti odločitev glede tega, ali in kje se želi zdraviti (prvi odstavek 51. člena URS določa, da ima vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon), oziroma, kje se želi nahajati.

9.Očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo individualne obravnave, je pavšalen in tudi nerazumljiv ter kot tak neutemeljen. V zadevi je bil opravljen narok, na katerem je imela A. A. možnost podati izjavo, angažirana je bila izvedenka, ki je opravila strokovni pregled pacientke osebno kot tudi njene zdravstvene dokumentacije. Kot že izpostavljeno, je bil pooblaščenec po uradni dolžnosti v postopku povsem pasiven, niti za svojo stranko niti za izvedenko ni imel dodatnih vprašanj.

10.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 19, 35, 51, 51/1 Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 3, 17, 17/2, 39, 39/1, 61, 62, 68

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Splošna deklaracija ZN o človekovih pravicah - člen 1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.