Jedro

Zastaranje odškodninske terjatve zoper odvetnika začne teči naslednji dan po zadnjem dnevu, ko bi odvetnik še lahko učinkovito opravil dejanje, za katerega je pooblaščen. Odvetnik bi moral vložiti predlog za izvršbo v takšnem roku, da bi za stranko lahko dosegel uspešno rešitev - poplačilo v izvršbi. To pa je pred nastopom zastaranja terjatev, na katere bi naj meril predlog za izvršbo.

Dejstvo je, da je odvetnik profesionalna oseba, ki se poklicno ukvarja z zastopanjem strank v postopkih pred sodišči in se od njega zahteva večja skrbnost pri opravljanju dejavnosti. Navedeno med drugim zajema tudi skrb za pravočasno oddajo vlog in obveščanje stranke o stanju zadev. To pa vseeno ne pomeni, da lahko stranka v nedogled odlaga začetek teka zastaralnega roka, če ostaja povsem pasivna in se kar sedem let ne pozanima o stanju njene zadeve v kateri ne prejme nobenega pisanja s strani odvetnika ali sodišča. Pri odškodninski odgovornosti odvetnika mora oškodovanec oz. tožnik poleg splošnih predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti dokazati tudi, da so podani pogoji za uspeh z dejanjem, ki ga je odvetnik opustil.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino za premoženjsko škodo v višini 2.241,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2015 dalje do plačila; - v izpodbijani IV. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške postopka v znesku 1.194,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 489,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo stransko intervencijo D. D. (I. točka izreka); toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2.241,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka); ustavilo postopek zaradi umika tožbe v preostalem delu zahtevka in toženi stranki ter stranskemu intervenientu naložilo, da tožeči stranki nerazdelno plačata njene pravdne stroške v višini 587,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v stroškovnem delu (IV. točka izreka) in višjemu sodišču predlaga, da izrek o stroških spremeni tako, da ugotovi višji uspeh tožeče stranke v postopku in iz izreka o stroških izpusti stranskega intervenienta. V odgovoru na pritožbo tožene stranke višjemu sodišču predlaga, da (z izjemo stroškovnega dela) pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje potrdi, z ustrezno stroškovno posledico v pritožbenem postopku.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Potek postopka

5. Spor se je nanašal na plačilo odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti odvetnika, ki je zavarovanec tožene stranke. Bistveni poudarki glede ugotovljenega dejanskega stanja so naslednji. Tožeča stranka je v letu 2003 pooblastila odvetnika D. D. (stranski intervenient) za vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnico P. s. p. Dolžnica je v letu 2003 prenehala z opravljanjem dejavnosti in je bila izbrisana iz poslovnega registra. V letu 2005 je odvetnik sestavil predlog za izvršbo in ga poslal tožeči stranki. Vendar odvetnik pri sodišču nikoli ni vložil predloga za izvršbo zoper dolžnico P. s. p. Tožeča stranka je glede stanja zadeve začela poizvedovati pri odvetniku v letu 2010. Dokončno je izvedela, da predlog za izvršbo ni bil vložen, šele potem, ko je nov pooblaščenec tožeče stranke opravil poizvedbo na sodišču v ... februarja 2014. 6. Pritožbeni postopek pred višjim sodiščem je potekal po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti. Tožeča stranka je namreč vložila tožbo na plačilo 4.712,28 EUR, nato pa je tožbo delno umaknila za znesek 2.500,00 EUR. V skladu s 495. členom ZPP v zvezi s 449. členom ZPP, bi moralo sodišče postopek nadaljevati po pravilih postopka spora majhne vrednosti. Zaradi navedenega je o pritožbi odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Odločitev o pritožbi

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno porazdelilo dokazno breme. Tožeča stranka je tista, ki bi morala dokazati, da bi bila v izvršilnem postopku zoper dolžnico P. s. p. poplačana v celoti. Tožena stranka je zatrjevala, da dolžnica ni imela premoženja, sposobnega za izvršbo. V letu 2003 je namreč prenehala z opravljanjem dejavnosti in bila izbrisana iz registra. Zato je bilo na tožeči stranki, da dokaže možnost uspeha v izvršbi. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Tožeča stranka je najkasneje leta 2010 vedela, da predlog za izvršbo ni bil vložen, ker sta se z odvetnikom tedaj pogovarjala o možnosti kazenske ovadbe zoper dolžnico. Tudi sicer bi že prej morala vedeti in sklepati, da izvršilni predlog ni bil vložen, saj od leta 2005 ni prejela plačilnega naloga plačilo sodne takse.

8. Pritožba ima prav glede obeh očitkov. Tožeča stranka je tožbo zoper toženo stranko (zavarovalnico) vložila na temelju poslovne odškodninske njenega zavarovanca. Razmerje med odvetnikom kot pooblaščencem in njegovo stranko kot pooblastiteljem je podrejeno pravilom o mandatni pogodbi. V skladu s tretjim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Ker za mandatno pogodbo ne obstaja posebno pravilo, je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). To velja tudi za neposredno tožbo oškodovanca proti zavarovalnici pri zavarovanju pred odgovornostjo (peti odstavek 357. člena OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. (prvi odstavek 336. člena OZ).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka odvetnika pooblastila leta 2003, leta 2010 pa je začela opravljati podrobnejše poizvedbe o stanju zadeve. Tožeča stranka je torej ostala pretežno neaktivna kar sedem let. S tem je po presoji višjega sodišča tudi sama opustila dolžno skrbnost, saj bi se v teh letih morala konkretneje pozanimati o zadevi. Brez težav bi tudi sama lahko opravila poizvedbe pri pristojnemu sodišču, če je bil predlog za izvršbo vložen. Dejstvo je, da je odvetnik profesionalna oseba, ki se poklicno ukvarja z zastopanjem strank v postopkih pred sodišči in se od njega zahteva večja skrbnost pri opravljanju dejavnosti. Navedeno med drugim zajema tudi skrb za pravočasno oddajo vlog in obveščanje stranke o stanju zadev. To pa vseeno ne pomeni, da lahko stranka v nedogled odlaga začetek teka zastaralnega roka, če ostaja povsem pasivna in se kar sedem let ne pozanima o stanju njene zadeve v kateri ne prejme nobenega pisanja s strani odvetnika ali sodišča.1 Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je zastaranje pričelo teči šele s tem, ko je novi pooblaščenec tožeče stranke slednjo februarja 2014 obvestil o tem, da predlog za izvršbo nikoli ni bil vložen.

10. Začetek teka zastaralnega roka za terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti odvetnika bo odvisen od tega ali ima pogodba med odvetnikom in stranko določen rok izpolnitve ali ne. V prvem primeru je odgovor jasen in zastaranje začne teči prvi dan po zapadlosti obveznosti. Če pa rok izpolnitve ni določen, se zdi najbolj primerno, da zastaranje začne teči naslednji dan po zadnjem dnevu, ko bi odvetnik še lahko učinkovito opravil dejanje, za katerega je pooblaščen.2 Nobena stranka ni navedla, da bi z mandatne pogodbe oz. pooblastila odvetniku izhajal kakšen rok za vložitev predloga za izvršbo. Zato je smiselno, da bi moral odvetnik vložiti predlog za izvršbo v takšnem roku, da bi za stranko lahko dosegel uspešno rešitev – poplačilo v izvršbi. To pa je pred nastopom zastaranja terjatev, na katere bi naj meril predlog za izvršbo. Z zastaranjem slednjih namreč obstoji velika verjetnost, da stranka v izvršbi ne bi bila poplačana. S tem pa lahko govorimo tudi o izpolnitvi vseh predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja in izvira iz sfere odvetnika, škoda in vzročna zveza. V razmerju med tožečo stranko in dolžnico P. je šlo za terjatve iz gospodarskih pogodb, za katere velja triletni zastaralni rok. Kot izhaja iz osnutka predloga za izvršbo so terjatve zapadle v letu 2003 in so torej zastarale leta 2006, kar je tudi čas, ko je začel teči zastaralni rok za odškodninsko terjatev zoper odvetnika. Ta je zato zastarala v letu 2011 in je tožba, vložena leta 2016, prepozna. Ugovor zastaranja je zato utemeljen.

11. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo že iz navedenega razloga treba spremeniti, tako da se tožbeni zahtevek zavrne (358. člen ZPP). Višje sodišče pa pripominja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme. V skladu z ustaljeno sodno prakso3 mora pri odškodninski odgovornosti odvetnika oškodovanec oz. tožnik poleg splošnih predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti dokazati tudi, da so podani pogoji za uspeh z dejanjem, ki ga je odvetnik opustil. V obravnavanem primeru je očitek odvetniku, da ni vložil predloga za izvršbo. Zato je bilo na tožeči stranki, da dokaže z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi bila v izvršbi tudi poplačana. Glede na ugovore tožene stranke, da je dolžnica v letu 2003 zaprla dejavnost in bila izbrisana iz registra ter da po odvetnikovih poizvedovanjih ni razpolagala s premoženjem, sposobnim za izvršbo, bi tožeča stranka morala dokazati, da je dolžnica s takšnim premoženjem razpolagala v obsegu, ki bi omogočal poplačilo terjatev. Na podlagi povedanega je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da izterjava dolga ne bi bila možna. Tožeča stranka je namreč tista, ki bi morala dokazati, da je dolžnica imela takšno premoženje, da bi v izvršbi uspela s poplačilom svojih terjatev.

Stroški postopka

12. V posledici odločitve višjega sodišča je bilo treba na novo odločiti tudi o stroških postopka. Obe pritožnici sta izpostavili neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, saj je v izreku (IV. točka) stranski intervenient naveden kot zavezanec za povračilo stroškov, čeprav v obrazložitvi (46. točka) sodišče prve stopnje pravilno poudari, da stranski intervenient ni zavezan povrniti stroškov. V tem delu je prišlo do očitne pomote, ki sicer predstavlja bistveno kršitev določb postopka, vendar je s to sodbo ta napaka odpravljena. Tožena stranka je v pravdi v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) pripadajo toženi stranki nagrada in stroški za odgovor na tožbo (300 točk), 1. pripravljalno vlogo (300 točk), 2 – 5. pripravljalna vloga (4x150 točk), zastopanje na 1. naroku za GO (300 točk), 2., 3. in 4. narok za GO (3x150 točk), urnina 50 točk, potni stroški 40 točk, dokazni predlog 50 točk in 2-1% materialni stroški (31 točk) in 22% DDV. Skupno znašajo stroški tožene stranke 2121 točk. Vrednost točke znaša 0,459 EUR razen za narok za GO dne 7.5.2019 in urnino, ki se odmeri po vrednosti točke 0,60 EUR.4 Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.194,12 EUR pravdnih stroškov in sicer v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

13. Tožena stranka je tudi v celoti uspela s pritožbo, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 375 točk za pritožbo, 7,5 točk za materialne stroške in 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 279,99 EUR. K temu je treba prišteti še sodno takso 210,00 EUR, tako da znašajo pritožbeni stroški tožene stranke 489,99 EUR. Uspeh tožeče stranke v pritožbi je zgolj navidezen, saj je spor v celoti izgubila.

1 Prim. tudi sodba VSL I Cpg 838/2017 z dne 19. 9. 2018. 2 Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 1175/2008 zavzelo stališče, da bi na zadnji dan pritožbenega roka bi tožnik od svojega pooblaščenca še lahko učinkovito zahteval, da opravi pogodbeno obveznost in je na ta dan njegova terjatev iz mandatne pogodbe zapadla. 3 Gl. npr. VSL Sodba II Cp 48/2018, VSL sodba II Cp 3502/2009 in VSL sodba II Cp 2602/2016 . 4 Sklep o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/2019) velja od 6.4.2019.