Jedro

Objekt kazenskopravnega varstva kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je ustavno varovana pravica do oškodovančevega osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. V konkretnem primeru je obdolženec z grdim ravnanjem, ki se je manifestiralo v več izvršitvenih oblikah (potiskanju oškodovanca ob pisalno mizo, ob okno in omaro, grabljenju po rokah in lasanju), povsem konkretno ogrozil oškodovančevo varnost. Vsa zgoraj opisana in obdolžencu očitana izvršitvena ravnanja zoper oškodovanca so takšne narave, da so že sama po sebi objektivno zmožna vzbuditi občutek ogroženosti.

Izrek

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu U. M. v okviru pogojne obsodbe določeno kazen zviša na 3 (tri) mesece zapora, pritožba obdolženca po zagovornici pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi U. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega meseca zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so mu bili naloženi povrnitev stroškov kazenskega postopka, povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanca ter potrebnih izdatkov in nagrade njegovih pooblaščencev ter plačilo sodne takse.

2. Okrajna državna tožilka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP - ker prvostopenjsko sodišče v okviru pogojne obsodbe ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolžencu določi kazen treh mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta.

3. Obdolženec po zagovornici prvostopenjsko sodbo napada zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Obdolženec je po zagovornici 5. 11. 2013 odgovoril na pritožbo okrajne državne tožilke. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in neobrazloženo. Obenem vztraja pri svoji pritožbi.

Pritožba obdolženca po zagovornici ni utemeljena.

5. Kljub temu, da pritožnik uvodoma uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa gre na podlagi dejanske vsebine pritožbenih navedb zaključiti, da njegova zatrjevanja (glede skladnosti oškodovančevih izpovedb, pomena obdolženčevih izvršitvenih ravnanj, dokazne ocene izpovedb posameznih prič, verodostojnosti oškodovančeve zdravstvene dokumentacije, pravilnosti interpretacije izvedenskega mnenja sodnomedicinske stroke), tudi v tem delu pritožbe ustrezajo grajanju prvostopenjske sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolžencev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo razsodilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi z obdolženčevimi pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Pritožbeno sodišče ne soglaša z zatrjevanjem pritožnika o neskladnosti oškodovančevih izpovedb, saj ugotavlja, da je oškodovanec o bistvenih okoliščinah obravnavanega dogodka ves čas izpovedoval enako. Najprej je potrebno spomniti, da je bila obdolžencu po obtožbi z dne 10. 5. 2012, modificirani 11. 2. 2013 (ko je bil med ostalim izpuščen očitek davljenja) očitana storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (v okviru posameznih preiskovalnih dejanj je bil obravnavan zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1), ki naj bi ga zoper oškodovanca v opisanih krajevnih in časovnih okoliščinah storil na ta način, da ga je potisnil ob pisalno mizo, ob okno in omaro, ga grabil po rokah in telesu in ga lasal, s čimer naj bi pri njemu vzbudil strah, občutek osebne ogroženosti in prizadetosti. Že v kazenski ovadbi z dne 23. 2. 2011 (list. št. 9) so opisane sledeče izvršitvene oblike obdolženčevega inkriminiranega ravnanja: „...M. Š. fizično napadel, tako da ga je potisnil ob pisalno mizo, ga davil, lasal ter ga v nadaljevanju pritisnil ob okno in ga pri tem večkrat fizično zgrabil...“. Podobno je oškodovanec dogodek opisal na zaslišanju 17. 2. 2012: „Potem se je osumljeni zagnal okrog pisalne mize vame, me potisnil v pisalno mizo, ob okno, me lasal, izvedel tudi poskus davljenja...Ob tem povem, da me je osumljeni držal v nekakšnem klinču, bil sem na pol sklonjen in na prigovarjanje sem potem spustil telefon v dlan M. P.“. Na glavni obravnavi 17. 12. 2012 (list. št. 135) je dogodek opisoval: „Nato je povzdignil glas in rekel, če ga ne bom vrnil, mi ga bo sam vzel, nakar je skočil okrog pisalne mize do mene, me zgrabil z rokama, ves čas stegoval roke proti telefonu, jaz sem se obrnil stran od njega, pa me je zagrabil okrog telesa in segal po telefonu. Grabil me je okrog zgornjega dela telesa, vmes me je zgrabil z roko za lase nad čelom in me sunkovito potegnil navzdol proti tlom. Jaz sem ves ta čas držal telefon v roki, nekaj časa sem ga držal z eno, nekaj časa z obema rokama, obdolženec pa me je poleg tega, da me je potegnil za lase, potiskal ob dele pohištva in sicer: mizo, omaro in ob šipo ob oknu“. V nasprotju s pritožnikom gre tako ugotoviti, da so oškodovančeve izpovedbe glede izvršitvenih dejanj, ki so pod obtožbo, ves čas skladne, le na zadnji glavni obravnavi so še nekoliko bolj podrobne. Neskladje, ki ga obramba vidi tudi v prvotnem zatrjevanju davljenja oziroma poskusa le-tega, je oškodovanec sam uspešno in prepričljivo odpravil s pojasnilom, da je obdolženec z rokami le nakazal davljenje, česar posledica je bila, da je državna tožilka ta očitek izpustila iz opisa kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožnika, češ da naj bi prvo sodišče obravnavalo izpovedbe priče G. G. v nasprotju z načelom in dubio pro reo. Sodišče prve stopnje je z izvedbo ogleda kraja kaznivega dejanja preizkusilo izpovedbe te priče glede možne vidljivosti dogodka s položaja, kjer se je ta priča v trenutku obravnavanega dogodka nahajala. Oceno zanesljivosti in verodostojnosti te priče je podkrepilo s prepričljivimi argumenti, pod točko 7 obrazložitve pa je povzelo le tisto, kar je ta priča dejansko videla: prerivanje med obdolžencem in oškodovancem, ravnanje obdolženca, kot da hoče oškodovancu nekaj vzeti in še to, da je obdolženec oškodovanca držal stisnjenega ob okno ter v nadaljevanju, da je bil oškodovanec stisnjen ob zid, s pokrčenim zgornjim delom telesa, obdolženec pa je stal na njegovi levi strani. V izpovedbah te priče, ki jo je po prepričanju drugostopenjskega sodišča prvo sodišče upravičeno ocenilo za nepristransko, je sodišče prve stopnje našlo dovolj zanesljivo podlago za zaključek, da med obdolžencem in oškodovancem ni šlo zgolj za enakovredno puljenje za mobilni telefon kot to skuša v zagovoru prikazati obdolženec. Ta svoj zaključek je prvo sodišče še dodatno podkrepilo z izpovedbami M. P., ki so ovrgle obdolženčev zagovor glede tega, da je segel po mobilnem telefonu šele, ko mu je oškodovanec obrnil hrbet in začel brisati podatke ter glede okoliščine, da naj bi se obdolženec takoj umaknil od oškodovanca, ko je slednji izjavil, da bo telefon izročil M. P. (točka 8 obrazložitve).

7. Po oceni sodišča druge stopnje obramba prav tako neutemeljeno zatrjuje neskladja v oškodovančevih izpovedbah glede nastanka prepovedane posledice oziroma ogrozitve njegove varnosti. Objekt kazenskopravnega varstva kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je ustavno varovana pravica do oškodovančevega osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. V konkretnem primeru je obdolženec z grdim ravnanjem, ki se je manifestiralo v več izvršitvenih oblikah (potiskanju oškodovanca ob pisalno mizo, ob okno in omaro, grabljenju po rokah in lasanju), povsem konkretno ogrozil oškodovančevo varnost. Vsa zgoraj opisana in obdolžencu očitana izvršitvena ravnanja zoper oškodovanca so takšne narave, da so že sama po sebi objektivno zmožna vzbuditi občutek ogroženosti. Da je ta prepovedana posledica pri oškodovancu dejansko nastala, pa sta, razen oškodovanca samega, potrdili tudi priči G. G. in P. V., kar je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo pod točkama 7 in 9 obrazložitve. Glede na pritožbene trditve je zoper potrebno zaključiti, da tudi v zvezi z navajanjem občutkov osebne ogroženosti oškodovančeve izpovedbe o odločilnih dejstvih niso tako neskladne kot to skuša prikazati pritožnik. Za uresničitev zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja zadostuje, da je bila z obdolženčevim ravnanjem ogrožena oškodovančeva varnost in ni potrebno, da bi bilo ogroženo njegovo življenje. Glede na to, da je bilo obdolženčevo ravnanje do izdelave izvedenskega mnenja sodnomedicinske stroke in posledične prilagoditve obtožbe dognanjem izvedenca, pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, je povsem razumljivo, da v takratni fazi postopka oškodovanec ni zatrjeval občutkov osebne ogroženosti, saj v tej smeri niti ni bil zaslišan. Po vložitvi obtožbe zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pa je sodišče na glavni obravnavi raziskalo tudi obstoj tega zakonskega znaka. V tej zvezi je oškodovanec pojasnil (list. št. 135): „Nič se nisem branil, bil sem v šoku, prestrašen, napadel me je nadrejeni, zato sem se počutil v izredno podrejenem položaju“. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje dognalo, da je prvostopenjsko sodišče pod točko 12 obrazložitve z dovolj trdnimi argumenti zastopalo svojo odločitev, da so obdolžencu dokazana izvršitvena ravnanja v subjektivnem in objektivnem smislu pomenila ogrožanje oškodovančeve varnosti.

8. Obtožni predlog obdolžencu več ni očital, da je s svojim inkriminiranim ravnanjem oškodovancu povzročil zvin vratnih mišic, zato za sam obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, ki se sedaj očita obdolžencu in katerega storitve je bil spoznan za krivega pred prvostopenjskim sodiščem, niti ni pomembno, ali je oškodovanec utrpel zvin vratne hrbtenice oziroma ali ga je bolel vrat. V dokaznih zaključkih pod točko 12 obrazložitve sodišče prve stopnje krivde za povzročitev takšne posledice na obdolženca niti ne naslavlja, kar obenem pomeni, da v škodo obdolženca napačno ne interpretira izvedenskega mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke kot to zatrjuje pritožnik. Obisk oškodovanca v fitnesu (pojasnil je, da se je na ta način skušal razgibati) in sedenje na barskem stolu gostinskega lokala, zato gotovo ne moreta ovreči pravilnosti zaključkov prvega sodišča, da se je oškodovanec zaradi obdolženčevega ravnanja kot ga vsebuje opis kaznivega dejanja, počutil ogroženega.

9. Sodišče prve stopnje ni izpovedbam prič D. K. (tudi vsebini njegovega pisma) in P. V. pripisalo večjega pomena kot so jih dejansko imele za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Glede obeh je ugotovilo, da nista bila očividca obravnavanega dogodka, sta pa slišala glasno govorjenje, hrup, prerivanje, premikanje pohištva, stola, udarce ob pohištvo, kar je bilo popolnoma možno, glede na oddaljenost pisarn in njunega položaja glede na mesto dogajanja (kar se je potrdilo ob ogledu kraja dejanja). Pritožbena trditev, da naj bi P. V. glede obdolženčevega psihofizičnega stanja izjavil, da je bilo njegovo psihofizično stanje normalno in ni kazal znakov razburjenosti, je vzeta iz konteksta. Ta odgovor je priča podala na vprašanje glede obdolženčevega psihofizičnega stanja pred obravnavanim dogodkom (hrbtna stran na list. št. 156), medtem ko je med samim dogodkom slišal obdolženčev povišan glas (hrbtna stran l. št. 155).

10. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da naj bi se oškodovanec lahko incidentu izognil z izročitvijo mobilnega telefona obdolžencu, ter da dejstvo, da se je temu zoperstavil pa potrjuje prepričanje obrambe, da sploh ni bil prestrašen. To, da se oškodovanec ni podredil volji obdolženega pri izročitvi mobilnega telefona, ne izključuje protipravnosti obdolženčevega ravnanja. Oškodovanec je tekom kazenskega postopka prepričljivo pojasnil razloge, zakaj mobilnega telefona ni mogel takoj izročiti in te je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo. Pri tem gre spomniti, da je oškodovanec vse druge službene predmete brez ugovarjanja predal (računalnik, avtomobil). Prav tako se je sodišče prve stopnje pod točko 14 obrazložitve ustrezno opredelilo glede obdolženčevega sklicevanja na zaščito interesov podjetja. S temi argumenti pritožbeno sodišče povsem soglaša. Ob tem gre le še omeniti ugotovitev Inšpektorata RS za delo, da podjetje I., d. o. o. sploh ni imelo pravilnika o uporabi službenih telefonov (list. št. 33). ter izpovedbe prič M. P. ter P. V., da se je predmetni telefon pozneje nahajal v tajništvu podjetja. Upoštevaje oškodovančevo zavzemanje za mirno rešitev spora (soglasje za postopek posredovanja je podal 25. 1. 2011), se kot neupravičen izkaže tudi pritožbeni očitek, da okoliščina vložitve kazenske ovadbe tik pred iztekom prekluzivnega roka izključuje obstoj njegove prestrašenosti zaradi obdolženčevega ravnanja.

Utemeljena pa je pritožba okrajne državne tožilke.

11. Določba prvega odstavka 49. člena KZ-1 zavezuje sodišče, da odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za posamezno kaznivo dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo, pri čemer še upošteva olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so primeroma naštete v drugem odstavku istega člena. Za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je v prvem odstavku 135. člena KZ-1 zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta (od najmanj 15 dni), kar pomeni, da je prvostopenjsko sodišče obdolžencu enomesečno zaporno kazen odmerilo skoraj na samem splošnem in posebnem zakonskem minimumu. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s pritožbenim stališčem okrajne državne tožilke, da je bila obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje določena prenizka zaporna kazen. Pritožnica je v pritožbi pravilno opozorila, da so bile olajševalne okoliščine očitno prevrednotene na račun zelo tehtnih obteževalnih okoliščin, ki jih je pritožnica tudi v pritožbi pravilno izpostavila. Pritrditi ji gre, da je prvostopenjsko sodišče povsem spregledalo obdolženčevo vztrajnost in odločnost pri izvrševanju napada zoper oškodovančevo varnost, saj jo je prizadel z več izvršitvenimi oblikam kot izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja. Na podlagi takšne intenzivnosti obdolženčevega inkriminiranega ravnanja pa gre povsem utemeljeno sklepati o visoki stopnji obdolženčeve krivde, še zlasti njene voljne komponente, ki ji je prvo sodišče kot pravilno opozarja pritožnica, dalo premajhno težo. Glede na utemeljenost pritožbe okrajne državne tožilke, je sodišče druge stopnje izpodbijano prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu določeno kazen za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zvišalo iz enega na tri mesece zapora, kolikor je okrajna državna tožilka predlagala že v besedi strank na glavni obravnavi 6. 9. 2013 in tudi sedaj predlaga v pritožbi. Določena kazen. zvišana iz enega na tri mesece zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, bo po prepričanju pritožbenega sodišča zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

12. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve še ugotovilo, da niso niti podane kršitve, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, je odločilo tako, kot je razvidno iz izreka.

13. Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.