Jedro

Če bi za obrestno mero po ugotovitvi ničnosti valutne klavzule vzeli obrestno mero, določeno ob sklenitvi sporne pogodbe, bi dogovorjeno spremenljivo obrestno mero spremenili v fiksno, to pa bi poseglo v pogodbena določila. Pogodba se tako ne bi izvajala brez ničnih določil, ampak z drugačnim obrestovanjem od dogovorjenega, kar pomeni, da pogodba ne more obstati brez ničnega določila (prim. prvi odstavek 88. člena OZ).

Banka mora kreditojemalcu kredita v CHF pojasniti: - obrestno tveganje zaradi spreminjanja tržne medbančne obrestne mere LIBOR, ki vpliva na zaračunano obrestno mero; - valutno tveganje, ki pomeni vpliv gibanja menjalnega tečaja na višino plačanih obresti, posamični obrok kredita in glavnico; - nenapovedljivost in neomejeno tveganost zgornjih med seboj neodvisnih spremenljivk, zlasti v dolgem časovnem obdobju odplačevanja kredita. Da bi tožnik prejel taka pojasnila (pri čemer jih seveda ni nujno poimenovati "črni scenarij"), sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Sama prisotnost notarja v postopku sklenitve kreditne pogodbe še nič ne pomeni, saj je bilo v dokaznem postopku prepričljivo ugotovljeno, da tožnik ni bil poučen o dejanskem obsegu valutnega tveganja in potencialnih znatnih spremembah menjalnih tečajev ter da pogodbeno razmerje prinaša tveganja, ki jih bo v primeru velikega znižanja domače valute morda težko nosil.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

II.Vsaka pravdna stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo, da je ničen notarski zapis SV 468/08 z dne 16. 9. 2008 kreditne pogodbe št. ...-... in pogodbe o zastavi nepremičnin ZS ... Glede pravdnih stroškov je odločilo, da bo o njih odločeno s končno sodbo.

2.V pravočasni pritožbi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo delne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Uvodoma opozarja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na trditve o delni ničnosti kreditne pogodbe in na stališča tožene stranke, ki se nanašajo na vprašanje njene slabe vere; ni se opredelilo do navedb tožene stranke, da iz kreditne pogodbe ne izhaja nobeno neravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank; prav tako se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da tožnik zaradi zastaranja dajatvenega zahtevka nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti.

Prvi očitek se torej nanaša na vprašanje delne ničnosti kreditne pogodbe. V pritožbi tožena stranka opozarja, da v skladu s slovenskim pravom ugotovitev ničnosti spornega pogodbenega pogoja ne privede do ničnosti celotne pogodbe, ampak kvečjemu do delne ničnosti, saj je ugotovitev ničnosti najstrožja pogodbena sankcija in zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm. Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Tožena stranka opozarja, da je za tožnika sporna le nominacija kreditov v CHF, zato ni podan razlog, da se odpravijo vsi učinki kreditne pogodbe, nenazadnje tudi tisti, ki so potrošniku v korist (npr. ugodnejša obrestna mera LIBOR v primerjavi z EURIBOR), zlasti ne tako, da bi bila zaradi ugotovitve ničnosti tožena stranka v bistveno slabšem položaju, tožnik pa v bistveno boljšem, v primerjavi s kreditojemalci, ki so se odločili za kredite v domači valuti. Nobenega razloga ni, da bi bilo nično določilo pogodbe, kjer je bilo dogovorjeno plačilo (pogodbenih in zamudnih) obresti, prav tako ne v delu, ki govori o zavarovanju kreditne pogodbe.

Tožena stranka nadalje v pritožbi opozarja, da temelji izpodbijana odločitev na materialnopravnih izhodiščih, ki izhajajo iz določil Direktive 93/13 in z njo povezane prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU), katerih uporaba je v zvezi s pojasnilno dolžnostjo v konkretnem primeru izključena. V času sklenitve pogodbe je namreč veljal Zakon o potrošniških kreditih2 (v nadaljevanju: ZPotK), ki predstavlja specialno ureditev in pridejo pravila Obligacijskega zakonika3 (v nadaljevanju: OZ) v poštev le v primeru, če specialnejši ZPotK česa ne ureja. Določba 9. točke prvega odstavka 7. člena ZPotK je tako izrecno predvidevala možnost sklenitve kredita v tuji valuti in kot obvezno sestavino take pogodbe navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava obveznost v domači valuti. Novela ZPotK-B z dne 20. 12. 2007 pa je to točko spremenila tako, da je obvezna sestavina kreditov v tuji valuti tudi opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo predvideni zneski posameznih plačil. Tožena stranka je ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe morala spoštovati določbe ZPotK kot obvezne. 5. člen ZPotK določa tudi obvezno vsebino oglasov in ponudb, v katerih mora biti navedena efektivna obrestna mera in drugi podatki v zvezi s stroški kredita, morebitna možnost spremembe efektivne obrestne mere ter reprezentativen in razumljiv primer izračuna skupnih stroškov. V 6. členu ZPotK je predvidena obveznost banke, ki vključuje obveznost seznanitve potrošnika pred sklenitvijo kreditne pogodbe z vsemi pogoji kreditne pogodbe, in sklenitev pogodbe v pisni obliki. Tožena stranka meni, da je tem zakonskim obveznostim ne le zadostila, ampak jih je celo presegla, kar priča o njeni skrbnosti oz. vestnosti in poštenju.

Pritožba nadaljuje, da je mogoče valutno tveganje potrošniku predstaviti na različne načine in zgolj odsotnost pojasnila o možnosti "črnega scenarija" še ne pomeni, da je bilo potrošniku onemogočeno sprejeti informirano odločitev. Pri tem izpostavlja, da je bistvo odločbe SEU v zadevi C-186/16 (Ruxanda Paula Andriciuc in drugi v. Banka Romaneasca Sa,), da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, pri čemer je treba presojati vsak primer posebej. Kreditojemalec mora v okviru pojasnilne dolžnosti prejeti informacije, na podlagi katerih je zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti. Obveščen mora biti, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Zahteva po posredovanju možnosti uresničitve "črnega scenarija" je po prepričanju tožene stranke pretirana ter formalistična - ne predpisuje je veljavna zakonodaja niti je ne priporoča Banka Slovenije, prav tako ne izhaja iz stališč SEU. Ključno je, da ima povprečen potrošnik na voljo takšne informacije, da je sposoben oceniti dejansko tveganje, ki ga sprejema s kreditno pogodbo. Pri odločanju o pojasnilni dolžnosti je zato vedno treba izhajati iz okoliščin konkretnega primera, naloga sodnega odločanja pa je, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera v pravi meri samo napolni vsebino pojasnilne dolžnosti. Vsebine pojasnilne dolžnosti ni mogoče napolnjevati za nazaj z mehkopravnimi standardi, npr. v času sklepanja pogodbe Priporočila Evropskega odbora za sistemska vlaganja z dne 21. 9. 2011 še ni bilo in ga zato banke niso mogle upoštevati.

Po mnenju tožene stranke je pomembno, da so bile v Sloveniji dejanske kavtele pravnega varstva posameznikov, ki so najemali kredite v tuji valuti, višje kot drugje v vzhodni in srednji Evropi. V Sloveniji so namreč pri sklepanju pogodb sodelovali notarji in so bile pogodbe sklenjene v obliki notarskega zapisa. To je še okrepilo kakovost pojasnilne dolžnosti. Slovenski potrošnik se je skozi zgodovino pogosto srečeval z menjavo valut (YUD, DEM, ATS, SIT, USD, ITL, EUR), zato sta mu mehanizem konverzije valut in učinek valutnih sprememb relativno dobro poznana. Zato je obravnavanje povprečnega potrošnika kot popolnega laika na tem področju, po drugi strani pa obravnavati kreditne pogodbe kot nek kompleksen finančni instrument, zgrešeno in v nasprotju z zgodovinsko izkušnjo.

V nadaljevanju tožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Sklicuje se na izpovedbi prič A. A. in B. B. in meni, da ovržeta izpoved tožnika, da mu je bil kredit v CHF predstavljen kot ugoden in varen, da ne bo bistvenih sprememb in da ni bilo opozoril o vplivu gibanja tečaja na glavnico. Izpovedbi obeh prič sta bili notranje skladni, čeprav se življenjsko logično nista spominjali konkretne stranke, iz njiju pa izhaja splošna poslovna praksa tožene stranke, kateri sodišče prve stopnje neutemeljeno (in protispisno) očita, da naj ne bi bila ustrezna. Iz podanih opozoril je tudi razvidno, da je tožena stranka na različne načine opozarjala na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem obdobju odplačevanja kredita, kar bi pri povprečno pozornem in preudarnem potrošniku moralo vzbuditi pozornost na pomen sklepanja takega posla in njegovo tvegano naravo.

Nadalje pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje na eni strani zapisalo, da tožena stranka ni mogla natančno predvideti bodočega gibanja tečaja in da to ni imelo vpliva na njeno pojasnilno dolžnost, na drugi strani pa ob sklicevanju na zadevo VSRS II Ips 8/2022 zaključi, da zatrjevanje toženke, da se ni zavedala tako visokega povišanja vrednosti CHF, ne drži. Ni pa sodišče prve stopnje jasno zapisalo, katere informacije je tožena stranka ob sklepanju pogodbe sploh imela oz. bi jih morala imeti in jih deliti s tožnikom. Sodbe zato ni mogoče preveriti.

Tožena stranka nasprotuje presoji, da je za nepoštenost pogodbenega pogoja dovolj, da se konkretni primer prilega eni od štirih alinej iz 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot). Pomembno je, da sodišče presodi, ali je banka ravnala v dobri veri in morebiten obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank, pri čemer je za ugotovitev pogoja znatnega neravnotežja treba preveriti, ali bi banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Tožena stranka opozarja, da je klavzula iz čl. 3 (1) Direktive 93/13 v 24. členu ZVPot napisana nekoliko drugače kot v direktivi, zato se na prvi pogled zdi, da je slovenski zakonodajalec uzakonil, da je nepoštenost podana že, če je podan le eden od dveh elementov generalne klavzule iz čl. 3(1) Direktive 93/13, a meni, da ni tako. V nadaljevanju pojasnjuje zgodovinsko ozadje, zakaj je bilo sprejeto besedilo v opisani obliki, zaključi pa, da se zakonodajalec ni zavestno odločil za drugačno ureditev, ampak ga je vodila želja po uskladitvi s pravom EU, ki ji je sledila pomanjkljiva skrbnost pri oblikovanju zakonskega besedila. Pritožba opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnega mnenja o pojmu nepoštenosti pri sodni presoji pogodbenih določil na podlagi 23. in 24. člena ZVPot ter pomena sodbe SEU v zadevi C-405/21 z dne 13. 10. 2022 prof. dr. Damijana Možine, ki je sestavni del trditev tožene stranke.

Neopravljene pojasnilne dolžnosti ne gre enačiti z nedobrovernostjo, čeprav se oba pojma v določeni meri prepletata. Če je pri presoji pojasnilne dolžnosti ključno, ali je banka potrošniku z ustreznimi pojasnili omogočila razumevanje tveganj - za njegovo premoženjsko stanje, ki se lahko realizira zaradi bodočih negotovih tečajnih sprememb, je pri presoji dobre vere (v okviru presoje poštenosti pogodbenega pogoja) ključna ugotovitev, ali je banka potrošniku razkrila okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala oz. bi jih morala poznati. S to presojo se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. V tej zvezi bi moral tožnik zatrjevati in dokazati domnevni informacijski razkorak med strankama: obstoj določenih ekonomskih okoliščin, ki naj bi bile tožniku zamolčane in so bile pomembne z vidika njegovega razumevanja valutnega tveganja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo (in ne ugotavljalo), da bi bilo zaradi s strani tožene stranke podanih zavajajočih ali zelo pomanjkljivih informacij o tečaju vgrajeno neravnotežje v medsebojnih pravicah in obveznostih strank. Posledično sodišče na podlagi take ugotovitve ni moglo ugotoviti ničnosti kreditne pogodbe. Trditveno in dokazno breme glede obstoja slabe vere banke je na potrošniku, kar še dodatno utrjuje stališče, da neuspeh banke pri dokazovanju pojasnilne dolžnosti ne more avtomatsko privesti do zaključka o njeni slabi veri. Potrošnik mora zato zatrjevati in izkazati, s kakšnimi informacijami je banka ob sklepanju pogodbe razpolagala (oz. bi morala razpolagati) in ali bi te informacije, če bi z njimi razpolagal, vplivale na njegovo voljo sklenitve kreditne pogodbe.

Tožena stranka je že med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da ni vedela in ni mogla vedeti ali pričakovati, da bo prišlo do krize v evroobmočju, zaradi česar je začela valuta EUR izgubljati vrednost proti valuti CHF. Prav tako je trdila, da dogodki, ki ustvarjajo gospodarska neravnovesja (krize) ne pomenijo nujno apreciacije valut varnega zatočišča. Nadalje, da je imel tudi EUR status varne valute: če naj bi prišlo do apreciacije v času krize, potem enako velja za EUR. Navajala je tudi, da analiza terminskih pogodb in njihovega gibanja tečaja pokaže, da banke na podlagi tržnih informacij apreciacije CHF niso mogle predvideti in je to predstavljalo ekstremen in nepredvidljiv dogodek. Po oceni tožene stranke tožnik ni dokazal nasprotnega. Opozarja tudi, da gre za visoko strokovno ekonomsko vprašanje, za rešitev katerega sodišče nima strokovnega znanja in bi ga moralo zato rešiti s pomočjo izvedenca.

Tožena stranka nadalje opozarja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na več dejanskih ugotovitev VSRS v zadevi II Ips 8/2022. Pri tem ne gre za splošno znana dejstva in ne za pravno naziranje, ampak za ugotovitve, ki temeljijo na konkradiktornem postopku, v katerem je bil imenovan izvedenec finančne stroke, tožena stranka pa ni imela možnosti zagovarjati svojih stališč. Sodišče je vezano na dejanske ugotovitve v tej zadevi, te pa je treba ločiti od pravnih vprašanj. Tudi pravna sklepanja (o dobrovernosti in profesionalni skrbnosti) imajo temelj v dejstvih. Pojem profesionalne skrbnosti je pravni standard. Vprašanje, kaj je povprečna banka vedela glede pričakovanega gibanja tečajev, je stvar dejanskega stanja. Šele ta dejanska baza omogoči subsumpcijo pod določen pravni standard, zato se sodišče prve stopnje ne more sklicevati na dejanske ugotovitve VSRS o npr. zavedanju finančnega sektorja, da so valutna razmerja nestabilna, da so nihanja zelo visoka. Tudi ugotovitve glede učinkov valute varnega zavetja in drugih ekonomskih znanj banke ne predstavljajo pravnih naziranj (tudi ne splošno znanih dejstev), ampak dejstva, ki so med strankama te pravde sporna. Toženi stranki bi moralo biti zagotovljeno, da svoje trditve v okviru pravice do izjave zastopa in dokaže. Dobro vero se presoja skozi prizmo okoliščin, ki so obstajale ob sklepanju kreditne pogodbe, zato je treba zanemariti okoliščine, ki so se pojavile kasneje. Sprememb tečaja ni bilo mogoče napovedati, da pa se tečajno razmerje lahko spremeni, pa bi mogel in moral vedeti tudi tožnik, ki je bil na to možnost izrecno opozorjen s strani tožene stranke. Tožena stranka tega tožniku ni prikrivala, nobeni pogodbeni stranki pa ni bilo znano, kdaj in za koliko se bo tečaj spremenil. Do znatnejše spremembe je prišlo več let po sklenitvi pogodbe in skoraj 10 let po prvih priporočilih in opozorilih Banke Slovenije, v vmesnem času se je tečaj gibal v korist tožnika.

Ob nepričakovani znatni apreciaciji je tožena stranka kreditojemalcem ponudila posebne ugodnosti (refinanciranje brez posebnih stroškov) za izvedbo konverzije CHF kreditov v EUR in s tem preprečitev nadaljnjega poslabšanja tečajnega razmerja, pa se tožnik za to ni odločil. Toženi stranki zato ni mogoče očitati, da ni ravnala v dobri veri.

3.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4.

Pritožba ni utemeljena.

5.

V nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja na pravnorelevantne pritožbene trditve. V zvezi z delno ničnostjo je treba pojasniti, da po ustaljeni sodni praksi ničnost glavnega pogoja (valutna klavzula) pomeni, da je nična celotna pogodba. S pogodbo je bila dogovorjena obrestna mera iz 6-mesečnega LIBOR in fiksnega pribitka 1,75 % letno, torej spremenljiva obrestna mera. Vrednost LIBOR se namreč spreminja, torej je posledično spremenljiva tudi obrestna mera. Če bi za obrestno mero po ugotovitvi ničnosti valutne klavzule vzeli obrestno mero, določeno ob sklenitvi sporne pogodbe, bi dogovorjeno spremenljivo obrestno mero spremenili v fiksno, to pa bi poseglo v pogodbena določila. Pogodba se tako ne bi izvajala brez ničnih določil, ampak z drugačnim obrestovanjem od dogovorjenega, kar pomeni, da pogodba ne more obstati brez ničnega določila (prim. prvi odstavek 88. člena OZ).

6.

Ko govori tožena stranka o normativni ureditvi pojasnilne dolžnosti, je pomembno, da se lahko pojasnilna dolžnost vzpostavi neposredno (brez izrecne zakonske podlage) na podlagi načela vestnosti in poštenja, ki vsako od strank zavezuje, da pri sklepanju poslov ne zasleduje le lastnih interesov, temveč mora upoštevati tudi pravice, koristi in interese nasprotne stranke. To ne velja le za podlago, ki določa pojasnilno dolžnost, ampak tudi za njeno vsebino, to pa napolnjujejo tudi ravnanja, skladna z merili vestnega (po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka iz 6. člena OZ) in poštenega ravnanja banke, kot jih je razvila sodna praksa SEU, ki ji je sledilo Ustavno sodišče (v nadaljevanju: USRS). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK. Temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere). Glede na navedeno niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.

7.

Res je, da je mogoče valutno tveganje potrošniku predstaviti na različne načine, a je pomembno, da mora biti potrošnik v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti jasno opozorjen na možnost velike, resne spremembe tečaja, ki lahko pomembno vpliva na njegovo obveznost in ga potencialno tudi pahne v ekonomsko stisko. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožniku jasno in nazorno predstavljena tudi takšna možnost ("črni scenarij"), zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik s strani toženke ni bil ustrezno in celovito informiran. Od banke kot profesionalne finančne institucije mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov v preteklosti) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Zato mora o taki (četudi oddaljeni, hipotetični in negotovi) možnosti potrošnika ustrezno poučiti. V konkretnem primeru torej ni ključno, ali je toženka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njegovo škodo. Ker se od banke kot profesionalne finančne organizacije zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je jasno, da bi možnost takih velikih tveganj in nihanj banka morala predvideti. Banka mora tako kreditojemalcu kredita v CHF pojasniti: - obrestno tveganje zaradi spreminjanja tržne medbančne obrestne mere LIBOR, ki vpliva na zaračunano obrestno mero; - valutno tveganje, ki pomeni vpliv gibanja menjalnega tečaja na višino plačanih obresti, posamični obrok kredita in glavnico; - nenapovedljivost in neomejeno tveganost zgornjih med seboj neodvisnih spremenljivk, zlasti v dolgem časovnem obdobju odplačevanja kredita.

Da bi tožnik prejel taka pojasnila (pri čemer jih seveda ni nujno poimenovati "črni scenarij"), sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

8.

Drži, da pri izvajanju pojasnilne dolžnosti tožena stranka ni mogla uporabiti priporočila Evropskega odbora za sistemska vlaganja z dne 21. 9. 2011, ki ga ob sklepanju kreditne pogodbe še ni bilo. Vendar to ne pomeni, da je obseg pojasnilne dolžnosti kaj manjši ali drugačen. Enako velja za dopise Banke Slovenije. Dejstva glede značilnosti kreditov v tuji valuti je banka kot profesionalna oseba morala poznati (morala se je zavedati razsežnosti tveganja) in jih ustrezno predstaviti potrošniku ne glede na morebitna opozorila regulatorja. Z opisanimi tveganji (tudi v smislu "črnega scenarija) bi zato morala tožena stranka seznaniti tožnika, da bi ta lahko na tej podlagi sprejel poučeno in preudarno odločitev.

9.

Sama prisotnost notarja v postopku sklenitve kreditne pogodbe še nič ne pomeni, saj je bilo v dokaznem postopku prepričljivo ugotovljeno, da tožnik ni bil poučen o dejanskem obsegu valutnega tveganja in potencialnih znatnih spremembah menjalnih tečajev ter da pogodbeno razmerje prinaša tveganja, ki jih bo v primeru velikega znižanja domače valute morda težko nosil.

10.

Trditev, da je slovenski potrošnik bolj poučen od povprečnega potrošnika glede mehanizma konverzije valut in učinka valutnih sprememb, ker se je skozi zgodovino pogosto srečeval z menjavo valut (YUD, DEM, ATS, SIT, USD, ITL, EUR), je presplošna, da bi pritožbeno sodišče odgovarjalo nanjo. Ni nobenega razumnega razloga, zakaj bi bil slovenski potrošnik zaradi srečevanja z različnimi valutami bolj usposobljen za sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti. Končno pa tudi taka trditev ne razbremeni banke povsem konkretne pojasnilne dolžnosti.

11.

Tožena stranka opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in se pri tem sklicuje na izpovedbi prič A. A. in B. B. Meni, da njuni izpovedbi ovržeta izpoved tožnika, da mu je bil kredit v CHF predstavljen kot ugoden in varen, da ne bo bistvenih sprememb in da ni bilo opozoril o vplivu gibanja tečaja na glavnico. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do obeh izpovedb in po opravljeni analizi pojasnilo, da je bila vsebina informacij tožniku o kreditu v CHF, zlasti o valutnem tveganju, presplošna (44. točka) Iz sodne prakse SEU namreč izhaja domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja - zgolj zavedanje, da neko (nekakšno, nedoločno, abstraktno) tveganje obstaja, še ne pomeni, da se zaveda tudi možnega dejanskega tveganja.

V izpodbijani sodbi torej ni prezrto, da so bila tožniku s strani tožene stranke dana določena pojasnila, a so bila presplošna, da bi ta lahko na tej podlagi sprejel poučeno in preudarno odločitev.

12.

V zvezi s trditvami, da je sodišče prve stopnje na eni strani zapisalo, da tožena stranka ni mogla natančno predvideti bodočega gibanja tečaja in da to ni imelo vpliva na pojasnilno dolžnost, na drugi strani pa, da zatrjevanje tožene stranke, da se ni zavedla tako visokega povišanja vrednosti CHF, ne drži, in da sodišče prve stopnje ni jasno zapisalo, katere informacije je tožena stranka ob sklepanju pogodbe sploh imela oz. bi jih morala imeti in jih deliti s tožnikom, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni ključno, če je tožena stranka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njegovo škodo. Ker se od banke kot profesionalne finančne organizacije zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je jasno, da bi možnost takih velikih tveganj in nihanj banka morala predvideti.

Katere informacije bi banka morala posredovati kreditojemalcu, je povzeto v 7. točki obrazložitve te sodbe.

13.

Na vprašanje, ali je za nepoštenost pogodbenega pogoja dovolj, da se konkretni primer prilega eni od štirih alinej iz 24. člena ZVPot, je odgovorilo že VSRS v zadevi II Ips 8/2022, ko je pojasnilo, da na podlagi jezikovne in zgodovinske razlage ZVPot ni dvoma, da so splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev našteti alternativno.

Ker se njihova medsebojna neodvisnost odraža v širšem varstvu potrošnikov, takšen odgovor ponuja tudi namenska razlaga. Za nepoštenost pogodbenega pogoja je torej dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot.

14.

Tožena stranka meni, da neopravljene pojasnilne dolžnosti ne gre enačiti z nedobrovernostjo in da sodišče prve stopnje ni ugotovilo (in ne ugotavljalo), da bi bilo zaradi s strani tožene stranke podanih zavajajočih ali zelo pomanjkljivih informacij o tečaju vgrajeno neravnotežje v medsebojnih pravicah in obveznostih strank. Iz sodbe VSRS II Ips 68/2023 je razvidno, da je dobra vera kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo tako za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

15.

Tožena stranka v pritožbi navaja tudi, da je že med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da ni vedela niti mogla vedeti ali pričakovati, da bo prišlo do krize v evroobmočju, zaradi česar je začela valuta EUR izgubljati vrednost proti valuti CHF. Prav tako, da dogodki, ki ustvarjajo gospodarska neravnovesja (krize) ne pomenijo nujno apreciacije valut varnega zatočišča, in da je imel tudi EUR status varne valute. Tudi na te pomisleke je že odgovorilo VSRS, ki je v sodbi II Ips 8/2022 pojasnilo, da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani in med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Kot je bilo že povedano, bi se morala tožena stranka zavedati, da so tveganja apreciacije CHF realna (ali celo pričakovana) in da bi zato o tveganjih morala obvestiti potrošnike. Podobno stališče je v kontekstu ustavno skladne razlage presoje nepoštenosti zavzelo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-14/21. To pomeni, da tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo imel pomemben vpliv na valutno razmerje (in potencialno pomembne finančne posledice za kreditojemalce). Neposredni vzrok oziroma dogodek, ki bo sprožil "znatno" spremembo valutnega tečaja, bo namreč za večino deležnikov vedno presenečenje. Vpliv nekega dogodka je v obratnem sorazmerju z njegovo pričakovanostjo - pričakovan dogodek nikoli ne bo imel znatnega vpliva na valutni par, saj bodo deležniki lahko vnaprej prilagodili svoje ravnanje. Nevzdržno je stališče, tudi z vidika stabilnosti finančnega sistema, da od profesionalne finančne institucije ni mogoče pričakovati, da ima zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Nasprotna logika bi pomenila, da se finančni sektor ni ničesar naučil ob finančnih zlomih in je lahko vedno znova nepripravljen in presenečen ob vsakem dogodku, ki zamaje valutna razmerja. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je tudi EUR valuta varnega zatočišča, pritožbeno sodišče odgovarja, da je tudi, če to drži, za konkretno zadevo, ko gre za kredit v CHF, za potrošnika, ki prejema dohodke v EUR, pomembno valutno razmerje. V zvezi s tem je VSRS poudarilo, da je za finančno ustanovo, dolgoročno gledano, apreciacija na določeni točki ekonomskega cikla vedno lahko pričakovana, da pa bi bilo neživljenjsko stališče, da je to samoumevno tudi povprečnemu potrošniku.

16.

Pritožba izpostavlja posebno ugodnost, ki jo je tožena stranka ponudila tožniku (refinanciranje brez posebnih stroškov) za izvedbo konverzije CHF kreditov v EUR. V sodni praksi je bilo v zvezi s tem že pojasnjeno, da možnost konverzije kredita v evrskega ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva za ponudnika pojasnil v tuji valuti.

Pogodbena možnost konverzije, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.

Po drugi strani pa niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev.

17.

Res je, da se je sodišče prve stopnje v več točkah oprlo na odločbo VSRS v zadevi II Ips 8/2022, a pri tem ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja. Navedena sodba namreč pomeni spremembo dotedanje sodne prakse in je začrtala izhodišča tudi za nadaljnjo sodno prakso Vrhovnega sodišča (ki se zato odraža v sodbi sodišča prve stopnje in tudi v tej obrazložitvi), katere bistvo je v: 1) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; 2) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno, 3) razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani, ter 4) vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del. Ne gre torej za povzemanje ali prevzemanje dejanskega stanja, ampak za presojo v tej zadevi ugotovljenih dejstev v luči sodne prakse, ki jo je prinesla odločba II Ips 8/2022.

18.Na koncu še o ugovoru zastaranja, ki ga je tožena stranka podala v 18. točki vloge z dne 17. 6. 2021 in se pri tem sklicevala na sodbo in sklep VSL II Cp 1904/2019. Stališče, na katerem temelji navedena odločba, je bilo preseženo v kasnejši praksi VSRS, zlasti v sklepu II Ips 67/2021, ki je podrobneje obravnaval problematiko zastaranja v tovrstnih zadevah. Poudarjeno je bilo, da je iz sodne prakse SEU mogoče izluščiti osnovna vodila, ki so pravno pomembna tudi pri presoji vprašanja zastaranja kondikcijske terjatve kreditojemalca, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih, in sicer: - da je treba upoštevati, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino; - da je pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku onemogoča ali prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktiva 93/13, treba upoštevati tudi trajanje roka in način njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka navedenega roka; - da je pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13; in - da je zastaralni rok lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel.

19.Ker je tožba vložena konec aprila 2018, bi, da bi bil ugovor zastaranja utemeljen (ob dejstvu, da za uveljitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok14), moral tožnik vsaj v začetku leta 2013 vedeti ne le za zvišanje anuitete kredita, ampak tudi, da gre pri tem za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost pogodbe. Iz trditvene podlage ne izhaja, da bi bil tožnik takrat seznanjen s kakšnimi novimi informacijami, na podlagi katerih bi lahko vedel, da gre za nepošten pogodbeni pogoj.

20.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

21.Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), enako svoje pritožbene stroške krije tožnik, saj njegov odgovor ni prispeval k odločitvi o pritožbi in stroški odgovora zato za pravdo niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 98/2004 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji.

3Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

4VSRS Sklep II Ips 37/2023, 18. točka obrazložitve.

5VSRS II Ips 37/2023, 42. točka obrazložitve.

6Ko gre za odločanje o kreditih v CHF, govorijo o povprečnem potrošniku v svojih odločbah tako SEU, kot USRS in Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju: VSRS).

7VSRS II Ips 8/2022, 66. točka obrazložitve.

8VSL II Cp 421/2022.

9US RS Up-14/21, 95. opomba: "/.../ pri čemer je očitno, da ZVPot omogoča tudi širšo presojo nepoštenosti, kot jo zahteva Direktiva 93/13/EGS."

10Drugačni zaključki pravnega mnenja prof. dr. Damijana Možine, na katere opozarja pritožba, so z najnovejšo sodno prakso preseženi.

11VSL II Cp 1025/2023, VSL II Cp 1253/2024.

12VSL II Cp 2036/2024.

13VSM I Cp 729/2023.

14346. čl. OZ.

Zveza: