Jedro

Na prvi pogled bi bilo sicer možno razlagati določbo 3.tč. 71. člena ZPP tudi tako, da se dodatek glede razveze zakonske zveze nanaša le na svaštvo, vendar ne more biti dvoma, da je bil zakonodajalčev namen drugačen, saj je zakonska zveza znatno močnejši povezovalni element od svaštva. Zato je zakonodajalec situaciji obstoječe in razvezane zakonske zveze ter same zakonske zveze in svaštva izenačil in določil, da je ta izločitveni razlog podan "ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne". Tako nekdanji kot sedanji obstoj take zakonske zveze je štel za tako pomembno dejstvo, da upravičuje opredelitev tega dejstva kot izločitvenega razloga, ki učinkuje že po samem zakonu (iudex inhabilis) in ne šele z odločbo predsednika sodišča, če tako utemeljeno predlaga stranka ali sam sodnik (iudex suspectus).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora plačati tožniku 250.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 14.7.1995 dalje in mu povrniti 57.282,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje (torej od 19.11.1996) dalje. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Napačno je tolmačenje pritožbenega sodišča, da je prvostopna sodnica v zadevi lahko sodila, ker je prišlo do razveze zakonske zveze med njo in tožnikovim pooblaščencem že pred petimi leti. Tožnikov pooblaščenec je tožnika zastopal že v času, ko je bil še odvetniški kandidat pri prvotni tožnikovi odvetnici. Nepomembno je, da je pooblastilo sedanjega odvetnika odvetniška kandidatka predložila šele na obravnavi, saj mora pri izločitvenem razlogu iz 3. točke 71. člena ZPP sodnik takoj prenehati s kakršnimkoli delom v zadevi. Če bi res obstalo stališče pritožbenega sodišča, da je razveza izločitveni razlog samo takrat, ko je sodnik določeno procesno dejanje že opravil, bi v nasprotju z osnovnim namenom izločitve to pomenilo, da lahko sodnik sodi, čeprav bi stranko zastopal njegov zakonec, če le nista razvezana. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker sta sedanji pravdni stranki nastopali v imenu in za račun vsaka svoje organizacije in ne v lastnem imenu.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Pritrditi je reviziji, da je v postopku pred nižjima sodiščema prišlo do uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 71. člena ZPP in je zato podan uveljavljani revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Na obravnavo dne 19.11.1996 je pristopila odvetniška kandidatka in predložila pooblastilo sedanjega tožnikovega pooblaščenca. Do razveze zakonske zveze med njim in prvostopno sodnico je prišlo po izjavi te sodnice in ugotovitvah pritožbenega sodišča že pred petimi leti. Po izrečni določbi 3. točke 71. člena ZPP sodnik ne more opravljati sodniške dolžnosti, če je pooblaščenec stranke z njim v zakonu ali v svaštvu do drugega kolena, ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne. Zmotna je razlaga pritožbenega sodišča, da ima razveza zakonske zveze za posledico neobstoj tega izločitvenega razloga. Na prvi pogled bi bilo sicer možno razlagati prej povzeto zakonsko besedilo tudi tako, da se dodatek glede razveze zakonske zveze nanaša le na svaštvo, vendar ne more biti dvoma, da je bil zakonodajalčev namen drugačen, saj je zakonska zveza znatno močnejši povezovalni element od svaštva. Zato je zakonodajalec situaciji obstoječe in razvezane zakonske zveze ter same zakonske zveze in svaštva izenačil in določil, da je ta izločitveni razlog podan "ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne". Tako nekdanji kot sedanji obstoj take zakonske zveze je štel za tako pomembno dejstvo, da upravičuje opredelitev tega dejstva kot izločitvenega razloga, ki učinkuje že po samem zakonu (iudex inhabilis) in ne šele z odločbo predsednika sodišča, če tako utemeljeno predlaga stranka ali sam sodnik (iudex suspectus).

Namen zakonodajalca pri opredelitvi takoimenovanih absolutnih izključitvenih razlogov, torej takih, ki učinkujejo že na podlagi samega zakona, je bil odkloniti vsak sum v možnost pristranosti sodnika zaradi ekonomske, pravne ali moralne povezanosti sodnika s predmetom spora ali stranko. Gre za okoliščine, ki so po splošnih merilih tako pomembne, da s samim svojim obstojem utemeljujejo dvom v nepristranost sodnika. Zato pri absolutnih izključitvenih razlogih ni potrebno dokazovati povezave med naprimer določeno lastnostjo sodnika in dvomom v njegovo nepristranost. Čeprav je sodnik s stranko ali njenim pooblaščencem v sorodu ali svaštvu, bi v konkretni zadevi vseeno mogel biti nepristranski. Toda sodnikov subjektivni odnos do stranke ali predmeta spora ni sestavina izključitvenega razloga in zato ni pomembno, da je v tej pravdni zadevi sodnica poudarila, da ni bila niti najmanj pristranska, saj je od razveze njene zakonske zveze s tožnikovim pooblaščencem preteklo že 5 let. Za izključitev iz tega razloga, ki torej učinkuje že po zakonu samem, zadostuje obstoj objektivnega dejstva, da je prvostopna sodnica nekoč bila s tožnikovim pooblaščencem v zakonski zvezi.

Po obrazloženem je uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka podan. Zato je moralo revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugoditi, sodbi obeh nižjih sodišč razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.