3. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 27. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 660/2004 z dne 20. 10. 2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1778/2003 z dne 12. 5. 2004 ter s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. P 116/2002 z dne 9. 5. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1778/2003 z dne 12. 5. 2004 v zvezi s sodbo in sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. P 116/2002 z dne 9. 5. 2003 ter v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ob tretjem sojenju odločilo, da se dovoli nasprotna tožba pritožnice (tedaj prve toženke), vendar je obravnavanje tega zahtevka izločilo iz skupnega obravnavanja z zahtevki tožnice iz njene tožbe. O teh zahtevkih je razsodilo, da pripada tožnici po pozneje najdeni oporoki lastninska pravica na parcelah št. 1313, 1329/2 in 1510 k.o. V., kar je pritožnica dolžna priznati in opustiti uživanje teh nepremičnin ter tožnici izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino. Zavrnilo pa je tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti dednih dogovorov. Odločilo je še, da se zavrne pritožničin ugovor sočasne izpolnitve. Višje sodišče je pritožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno državno tožilstvo na pritožničino pobudo vložilo zoper odločitev sodišč o zavrnitvi ugovora sočasne izpolnitve ter zoper odločitev o izločitvi nasprotne tožbe. Zavzelo je stališče, da pravilo sočasne izpolnitve po 122. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) v obravnavanem postopku po dediščinski tožbi, kljub temu, da je pritožnici naložena izpolnitev določene obveznosti, ne pride v poštev, saj njena obveznost ne izhaja iz dvostranske vzajemne pogodbe. Gre namreč za sodbo, ki nadomešča sklep o dedovanju, v sistemu zapuščinskega prava pa ni določb, ki bi dedičem nalagale sočasnost izpolnitve. Glede odločitve o ločitvi pravd pa je zavzelo stališče, da gre v obravnavanem primeru za dve dediščinski tožbi dveh dedičev, za kateri ni ovir, da se ne bi obravnavali ločeno.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 67., 22. in 23. člena Ustave. Očitek o nedopustnem posegu v lastninsko pravico utemeljuje z navedbami, da tožnici spornih nepremičnin, kljub temu, da jih je tožnica na podlagi pozneje najdene oporoke podedovala, ni dolžna izročiti. Tožnica naj bi lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila že z dnem zapustnikove smrti, zato naj bi s kasnejšo sklenitvijo dednega dogovora z njimi veljavno razpolagala. Meni, da bi lahko tožnica z lastninskopravnim zahtevkom uspela le, če bi bila predhodno ugotovljena ničnost dednih dogovorov. Poudarja, da je vse navedeno izpostavila že v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Kršitev pravice do enakega varstva pravica pa pritožnica utemeljuje z očitki, da je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu glede relevantnosti njenega ugovora sočasne izpolnitve zavzelo drugačno stališče, kot ga je zavzelo v svoji predhodni odločbi. Takšno odločanje naj bi bilo arbitrarno. Zaradi dolgotrajnosti postopka uveljavlja tudi kršitev pravice do sodnega varstva.

B.

3.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti. Ker je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu presojalo le odločitev nižjih sodišč o izločitvi zahtevka po nasprotni tožbi v samostojno obravnavanje ter o zavrnitvi ugovora sočasne izpolnitve, lahko pritožnica ustavno pritožbo zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča utemelji le z očitki zoper ti odločitvi. Okoliščina, da je pritožnica v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnemu državnemu tožilstvu predlagala, naj vloži zahtevo tudi zoper odločitev o zahtevku po dediščinski tožbi, ne more biti relevantna, saj pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni pravno sredstvo. Če je pritožnica mnenja, da je bilo tudi z drugimi deli odločitve Višjega sodišča, zoper katere zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena, poseženo v njene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, bi te kršitve morala uveljavljati v pravočasni ustavni pritožbi zoper to odločitev. Vendar te ni vložila. Očitkov, ki jih uveljavlja v obravnavani ustavni pritožbi (gre za očitke o posegu v lastninsko pravico), pa Ustavno sodišče ne more več upoštevati. Glede na to, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo Višjega sodišča na pritožničino pobudo vložena 9. 9. 2004, to namreč pomeni, da je bila pritožnici izpodbijana odločba Višjega sodišča vročena najkasneje do tega datuma. Zato je očitno, da je 60-dnevni rok, v katerem bi pritožnica skladno s prvim odstavkom 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vložila ustavno pritožbo zoper ta del odločitve Višjega sodišča, do vložitve obravnavane ustavne pritožbe (28. 12. 2005) že potekel. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo v tem delu kot prepozno zavrglo (2. točka izreka).

4.Izpodbijanemu sklepu Vrhovnega sodišča pritožnica očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar te kršitve z očitki, da je Vrhovno sodišče arbitrarno ravnalo, ker je glede relevantnosti ugovora sočasne izpolnitve zavzelo drugačno stališče kot v svoji predhodni odločbi, ne izkaže. Arbitrarnost sodne odločbe bi namreč Ustavno sodišče lahko ugotovilo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je razumno obrazložilo svoje stališče, zakaj pritožnica ugovora sočasne izpolnitve ne more uveljavljati. To stališče pa tudi ni v nasprotju s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu št. II Ips 362/2001 z dne 7. 2. 2002. V slednjem je namreč Vrhovno sodišče pritožnici nakazalo, da bi lahko morebitno vztrajanje pri ugovoru sočasne izpolnitve zahtevalo postavitev ustreznega nasprotnega tožbenega zahtevka. Tega je pritožnica v ponovljenem postopku tudi postavila, vendar se je sodišče prve stopnje odločilo, da ga izloči v posebno obravnavanje. Vrhovno sodišče pa je pritožnici z razumnimi pravnimi argumenti pojasnilo, zakaj je takšni odločitvi nižjih sodišč pritrdilo. Ker očitno ne gre za kršitev človekove pravice, kot jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

5.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po prvem odstavku 23. člena Ustave. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno neposredno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo tudi v tem delu zavreči (2. točka izreka).

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena, prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člen ter prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana dr. Franc Grad in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Mariji Krisper Kramberger, ki je bila v zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik