Jedro

Bolj verjetno je, da bi upnik, ki je skrbno urejal izterjevanje svoje judikatne terjatve, v primeru, da bi nameraval večji del dolga dolžniku odpustiti, to tudi izrecno povedal v pisni obliki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke proti izdani začasni odredbi, s katero je sodišče toženi stranki prepovedalo odtujevati ali obremenjevati v začasni odredbi opredeljene nepremičnine.

2. Proti temu sklepu vlagata pritožbo toženca. Sklicujeta se na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep tako spremeni, da bo po ugodenemu ugovoru sklep o izdani začasni odredbi razveljavljen in predlog za njeno izdajo zavrnjen. Pravno bistvene pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče povzelo v ožjem delu obrazložitve, skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi gre za paulijansko tožbo. Tožnikov dolžnik J. F. je bil namreč lastnik nepremičnin, na katere meri ta pravda. Toženca pa sta te nepremičnine pridobila na podlagi treh darilnih pogodb. V tem postopku za izdajo začasne odredbe je sporno zgolj to, ali je verjetno izkazano, da dolg po osnovnem pravnem razmerju še obstaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja. Pritožbeno sodišče pa s takšnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje soglaša in sprejema razloge, s katerimi so utemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, zakaj šteje za verjetno, da je dogovor z dne 20. 2. 2012 nadomestil zgolj dogovor SV 695/11. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da so razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi predvsem zato, ker je bolj verjetno, da bi upnik, ki je skrbno urejal izterjevanje svoje judikatne terjatve, v primeru, da bi nameraval večji del dolga dolžniku odpustiti, to tudi izrecno povedal v pisni obliki.

7. Pritožnika trdita, da posebne izjave o tem, da se vse obveznosti štejejo za poravnane, v dogovoru z dne 20. 2. 2012 ni, ker sta se tožnik in dolžnik glede tega sporazumela. Ta pritožbeni argument je nerazumen. Preveden v jezik pogodbenega prava namreč pomeni: pogodbeni stranki posameznega vprašanja glede soglasja volj nista zapisali v sicer obstoječo pisno pogodbo, ker sta bili glede tega vprašanja soglasna. A contrario bi to pomenilo, da se v pogodbo zapisujejo izjave volje, glede katerih stranke niso soglasne. To je contradictio in adiecto.

8. Pritožnika nadalje trdita, da je tožnik, potem ko dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti po dogovoru SV 695/11, nadaljeval z izvršilnim postopkom pred Okrajnim sodiščem v Kamniku. Iz tega po njunem mnenju sledi sklep, da je tožnik štel, da sta oba dogovora (zaradi neizpolnitve v dogovorjenem roku) prenehala veljati. Če bi namreč tožeča stranka štela, da sta navedena dogovora še vedno veljavna, ampak je dolžnik le v zamudi, potem po njenem mnenju z izvršilnim postopkom ne bi nadaljevala.

9. Na pritožbene navedbe, povzete v prejšnjem odstavku, pritožbeno sodišče odgovarja nikalno. Bolj verjetno je namreč, da je upnik zgolj ravnal tako, da bi prišel do poplačila. Zaradi težav na dolžnikovi strani je iskal različne načine za dosego tega cilja.

10. Pritožnika dalje trdita, da je z neizpolnitvijo obveznosti po dogovoru SV 695/11, prišlo do razveze obeh dogovorov, tudi dogovora SV 695/11. Na to navedbo pritožbeno sodišče odgovarja, da tako ugotavlja tudi izpodbijana sodba. Namesto obveznosti po tem dogovoru, je oživela obveznost po zamudni sodbi.

11. Pritožnika svoje stališče dalje opirata na določbo dogovora z 20. 2. 2012, kjer je izrecno navedeno v zadnji alineji 1. člena, da sta s tem dogovorom stranki na novo uredili medsebojna razmerja. Pritožbeno sodišče tožencema odgovarja, da je takšna klavzula sicer res zapisana v dogovoru, vendar pa se navezuje na razmerje po dogovoru SV 695/11, ki je edini naveden v dogovoru z 20. 2. 2012. Bolj verjetno je torej, da sta stranki prenavljali zgolj tisti del njunega celotnega dogovora, ki je vsebovan v dogovoru pod številko SV 695/11, ne pa tudi ostalega. S takšno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša. 12. Tudi pritožbeno sodišče torej (tako kot že prej sodišče prve stopnje) ocenjuje, da je bolj verjetno, da tožnikova terjatev do dolžnika ni prenehala. Ker je tako, pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo, da je terjatev v tej pravdni zadevi verjetno izkazana.

13. Ker je pritožba glede tega edinega spornega vprašanja neutemeljena, ob tem pa niso podani razlogi, na katere je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Procesno pooblastilo za odločitev je vsebovano v 2. točki 365. člena ZPP(1).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe tega predpisa).