Jedro

Vprašanje utemeljenosti spremembe naturalnih dajatev po izročilni pogodbi v denarno rento je bilo že pravnomočno rešeno v predhodni pravdi, zato tega vprašanja v tem postopku, v katerem se odloča le o višini rente, ni mogoče znova presojati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačevati tožnici mesečno rento v znesku 20.791,00 Sit od 10.4.1993 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da so bile s sodbo opr.št. P 143/87 tega sodišča naturalne dajatve po delilni in izročilni pogodbi z dne 30.4.1986 spremenjene v denarno rento v višini 100.000.- tedanjih dinarjev mesečno. S pomočjo izvedenca je ugotovilo sedanjo vrednost dogovorjenih dajatev in sicer v znesku 20.791,00 Sit mesečno.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je zneske rente in datume, od katerih mora toženec določene zneske plačevati, vskladilo z zneski in datumi zahtevkov, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopnimi ugotovitvami glede višine in temelja prisojene rente.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica zakrivila razmere, zaradi katerih ni mogel izpolnjevati naturalnih obveznosti, določenih z delilno in izročilno pogodbo. Opozarja na določbo 2. odst. 121. čl. zakona o dedovanju, po kateri lahko sodišče spremeni preživljančevo pravico v denarno rento, če to ustreza eni in drugi stranki. Tožencu to ne ustreza, kar pa ni bilo upoštevano. Tožnica bi lahko zahtevala le, da se pogodba razveže. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. čl. ZPP). Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji obravnava vprašanje utemeljenosti spremembe naturalnih dajatev po izročilni pogodbi v denarno rento in se pri tem sklicuje na določbo 121. čl. ZD. Vendar pa to vprašanje ni predmet odločanja v tem sporu. O spremembi tožničinih pravic v denarno rento je bilo namreč že pravnomočno odločeno s sodbo opr.št. P 143/87 Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Slovenski Bistrici. V tej zadevi se odloča le o zvišanju denarne rente, oziroma njeni prilagoditvi sedanjim razmeram. Pri tem je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s toženčevim predlogom glede izvedenca in glede metode ugotavljanja primerne višine denarne rente; na toženčev predlog je ugotovilo sedanjo vrednost dogovorjenih dajatev in v tej višini prisodilo tožnici mesečno rento. Tega toženec ne izpodbija, preizkus pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP) pa pokaže, da z uporabljeno metodo ugotavljanja višine mesečne denarne rente zakon ni bil kršen na škodo toženca, saj je sodišče upoštevalo njegov predlog in se odločilo za možnost, ki je zanj ugodnejša. O razvezi izročilne pogodbe v tem sporu ni mogoče zavzeti nobenega stališča, ker nobena od strank ni postavila takega zahtevka.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).