Jedro

ZDR-1 v petem odstavku 108. člena določa, da se v postopku prisilne poravnave delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine. Ker v času sklenitve sporazuma tožena stranka ni bila v postopku prisilne poravnave, ni bilo zakonskih pogojev za sklepanje kakršnegakoli pisnega sporazuma. Zato je bil sporazum sklenjen v nasprotju s prisilnim zakonskim določilom, saj je bil določen kot dogovor o višini odpravnine in je v III. točki izrecno določal, da se stranki dogovorita, da tožeča stranka dolguje toženi stranki plačo, ki jo je dobila izplačano za čas čakanja na delo in da se s tem zneskom pobota odpravnina. Glede na to, da je v skladu s 138. členom ZDR-1 dolžnost delodajalca izplačati plačo tudi v času, ko je delavec na čakanju na delo doma, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zakon znižanja odpravnine ne predvideva. Zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno prisodilo še razliko odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je Sporazum o materialnih pravicah z dne 25. 7. 2013, s katerim je bilo dogovorjeno, da tožena stranka tožeči stranki plača odpravnino v višini 2.224,40 EUR z dne 23. 12. 2013, ničen (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 4.724,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 500,00 EUR od 23. 9. 2013 do 23. 12. 2013 (II. točka izreka) in regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 587,75 EUR, od katerega mora tožena stranka odvesti davek in neto znesek izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, višji zahtevek pa zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati jubilejno nagrado za 20 let dela pri toženi stranki v znesku 561,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje do plačila (IV. točka izrek). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 668,84 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso v višini 210,00 EUR na račun sodišča prve stopnje (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje glede višine odpravnine in regresa za letni dopust, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so bili zaradi zmanjšanega obsega naročil primorani ukiniti obrat pri A., tožeči stranki pa so ponudili delovno mesto v B.. Tožeča stranka ponudbe ni sprejela, zato ji je toženka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na dan odpovedi je tožeča stranka imela do tožene stranke obveznosti za 5.809 ur manjka po vrednosti 19.280,30 EUR, saj je plačo prejemala redno in vsi prispevki so bili plačani. Delavka in delodajalec sta podpisala Sporazum o materialnih pravicah, tožeča stranka pa se je strinjala z višino odpravnine v znesku 2.224,40 EUR in tožena stranka ji je že izplačala 500,00 EUR. Navaja, da je v postopku potrjevanja poenostavljanje prisilne poravnave. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe ob upoštevanju sklenjenega Sporazuma in delnih plačil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V predmetnem individualnem delovnem sporu tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti Sporazuma o materialnih pavicah z dne 25. 7. 2013, plačilo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2013, regresa za letni dopust za leto 2013 in jubilejne nagrade za 20 let dela pri toženki.

6. Pritožba ni utemeljena v delu, ko navaja, da sta se stranki s podpisom Sporazuma o višini plačila odpravnine z dne 25. 7. 2013 dogovorili za izplačilo odpravnine v znesku 2.224,40 EUR. Četudi bi bila volja tožeče stranke takšna, bi še vedno veljalo, da gre za pravico, ki je določena z zakonom in se ji delavec ne more veljavno odpovedati. Takšna odpoved pravici in njenemu izplačilu je nična, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na enotno sodno prakso, ki se je glede odpovedi pravice do odpravnine in njenemu izplačilu oblikovala po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 63/03-19 z dne 2. 2. 2005 (Ur. l. RS, št. 14/2005) in iz katere izhaja, da odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s prisilnim predpisom - 108. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožena stranka dne 25. 7. 2013 podala tožeči stranki redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in v njej med drugim določila, da ji pripada odpravnina v višini 5.224,40 EUR (A4); - da iz Sporazuma o materialnih pravicah z dne 25. 7. 2013 izhaja, da sta se stranki dogovorili, da tožeča stranka dolguje toženi stranki plačo, ki jo je dobivala izplačano za čas čakanja na delo in da se tem zneskom pobota odpravnino tako, da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki le razliko v višini 2.224,40 EUR; - da je direktor tožene stranke izpovedal, da tožena stranka posebnega sklepa o čakanju na delo tožeči stranki ni podala; - da tožena stranka v času sklenitve sporazuma s tožečo stranko ni bila v postopku prisilne poravnave; - da je tožena stranka iz naslova odpravnine tožeči stranki dne 23. 12. 2013 izplačala 500,00 EUR.

8. ZDR-1 v petem odstavku 108. člena določa, da se v postopku prisilne poravnave delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine. Ker v času sklenitve sporazuma tožena stranka ni bila v postopku prisilne poravnave, ni bilo zakonskih pogojev za sklepanje kakršnegakoli pisnega sporazuma. Sporazum, kakršen je bil sklenjen, je bil zato v nasprotju s prisilnim zakonskim določilom, saj je, kot je razvidno iz njegove vsebine, bil določen kot dogovor o višini odpravnine in je v III. točki izrecno določal, da se stranki dogovorita, da tožeča stranka dolguje toženi stranki plačo, ki jo je dobila izplačano za čas čakanja na delo in da se s tem zneskom pobota odpravnina. Glede na to, da je v skladu s 138. členom ZDR-1 dolžnost delodajalca izplačati plačo tudi v času, ko je delavec na čakanju na delo doma, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zakon znižanja odpravnine, kot si ga je zamislila tožena stranka, ne predvideva. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno prisodilo še razliko odpravnine v višini 4.724,40 EUR in pri tem že upoštevalo plačilo tožene stranke v višini 500,00 EUR.

9. Pritožba izpodbija tudi regres za letni dopust za leto 2013, vendar v tem delu pritožba ni obrazložena in za ta del ne ponudi niti pavšalnih navedb. Pritožbeno sodišče je ta del obravnavalo le obsegu, ki predstavlja preizkus po uradni dolžnosti. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje (na podlagi navedb pravdnih strank o relevantnih dejstvih in izvedenega dokaznega postopka) pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, teh stroškov ni mogoče šteti kot stroške, ki so bili potrebni za pravdo, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.