3. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 27. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4770/2006 z dne 17. 1. 2007 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah št. P 86/2004 z dne 19. 4. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (v pravdi tožnice) za plačilo stroškov ogrevanja in vzdrževanja skupne kotlovnice večstanovanjske hiše. Višje sodišče je pritožbo pritožnice z izpodbijano sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da sta sodišči v tej zadevi nepravilno šteli upravnika za zavezanca za plačilo stroškov ogrevanja, saj naj bi se nepravilno opredelili do pravnih institutov prevzema dolga in pristopa k dolgu ter do vprašanja zakonitega zastopanja etažnih lastnikov po upravniku. Zatrjuje, da bi se s pogodbo, sklenjeno s pritožnikom, upravnik lahko obvezal le kot pristopnik k dolgu, kar pa ne bi vplivalo na obveznost plačila etažnih lastnikov v razmerju do pritožnice. Opozarja, da v pogodbi o upravljanju, sklenjeni med etažnimi lastniki in upravnikom, ni določeno, da upravnik stopa v razmerja s tretjimi v svojem imenu in za račun lastnikov stanovanj. Očitek kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnica utemeljuje z zatrjevanjem, da sta sodišči zavrnili zahtevek proti uporabniku njenih storitev, iz enotne sodne prakse pa naj bi izhajalo, da bi bil zavrnjen tudi zahtevek proti upravniku. Po njenem mnenju je zato prikrajšana za sodno varstvo. Pritožnica trdi, da je odločitev sodišč v nasprotju z enotno in ustaljeno sodno prakso in s tem tudi s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pri tem navaja številne odločbe sodišč druge stopnje in Vrhovnega sodišča, ki po njenem mnenju vsebujejo drugačno razlago kot izpodbijani sodbi v zvezi z nastopanjem upravnika v pravnem prometu in v zvezi s pristopom k dolgu ter prevzemom dolga. Izpodbijanima sodbama pritožnica očita neprepričljivost in nerazumnost, zaradi česar naj bi bili tako očitno napačni, da ju je mogoče označiti za arbitrarni, s tem pa naj bi ji bila kršena pravica iz 22. člena Ustave tudi iz tega razloga. Pritožnica navaja tudi, da se sodišči nista opredelili do njenih stališč in navedb.

B.

3.Bistvo očitkov pritožnice v obravnavani zadevi je, da je arbitrarno stališče sodišč, ki sta šteli, da od tožene stranke ni upravičena zahtevati plačila stroškov ogrevanja in vzdrževanja. Ta očitek je neutemeljen. Oceno arbitrarnosti bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišči svoje odločitve ne bi utemeljili s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da nista odločali na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa sodiščema ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je z razumno razlago pogodbenih določb obrazložilo, zakaj tožena stranka v sporu ni pasivno legitimirana. Višje sodišče se je z odločitvijo sodišča prve stopnje strinjalo, čeprav iz obrazložitve njegove sodbe izhaja, da je do istega rezultata prišlo po nekoliko drugačni poti – ocenilo je, da so etažni lastniki sicer neposredno zavezani v razmerju do pritožnice, da pa je bilo dogovorjeno, da lahko svojo obveznost izpolnijo s plačilom neposredno upravniku. Tudi temu stališču ni mogoče očitati arbitrarnosti in s tem tudi ne kršitve pravice iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

4.Pritožnica s sklicevanjem na številne sodbe in sklepe sodišč zatrjuje, da sta sodišči z izpodbijanima odločitvama odstopili od ustaljene sodne prakse. Ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zagotavlja, da morajo sodišča v primerih,ki so v bistvenem enaki, odločati enako. Iz odločb, ki jih je priložila pritožnica, res izhaja, da je v sodni praksi sprejeto stališče, da zgolj določbe prej veljavnega Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91 in nasl. – SZ) ne zadoščajo za razlago, da je upravnik stanovanjske hiše kot stranka aktivno ali pasivno legitimiran v sporih iz poslovnih razmerij, nastalih v zvezi z upravljanjem in vzdrževanjem stanovanjskih hiš. Vendar izpodbijana sodba Višjega sodišča sprejema stališče, da je pritožnica imela terjatve neposredno do tožene stranke; ugotavlja pa, da so te glede na vsebino pogodbe prenehale že s plačilom upravniku. Torej so primeri, ki jih navaja pritožnica, v bistvenem različni od obravnavanega primera. Podobno velja tudi za sodne odločbe, s katerimi pritožnica utemeljuje svoje poglede na razliko med institutoma pristopa k dolgu in prevzema dolga. Te so za sporni primer pravno nepomembne, saj se izpodbijani sodbi sploh ne sklicujeta na katerega izmed teh dveh institutov. Zato je očitek o odstopu od ustaljene in enotne sodne prakse očitno neutemeljen.

5.Navedbe pritožnice, da se sodišči nista opredelili do njenih trditev in dokazov, navedenih v tožbi in pritožbi, bi bile lahko ustavnopravno pomembne z vidika 22. člena Ustave. Vendar je ta očitek pavšalen, saj ga pritožnica ne konkretizira in ne pojasni, do katerih trditev in dokaznih predlogov se sodišči nista opredelili. Zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

6.Pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja meritorno odločitev, do katere je v obravnavani zadevi prišlo. Kršitve te pravice pritožnica ne more utemeljiti z zatrjevanjem, da svojih zahtevkov ne bo mogla uspešno uveljaviti niti v razmerju do upravnika.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

[1]Že Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) je v prvem odstavku 305. člena določal, da se obveznost do upnika lahko izpolni tretji osebi, ki jo določa pogodba med upnikom in dolžnikom. Enako zdaj določa prvi odstavek 280. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ).