Jedro

Plačana realizacija za stroškovno mesto 71 ne predstavlja prometa, ki bi ga ustvaril tožnik in s tem utemeljeval zahtevano višjo plačo oziroma stimulacijo v skladu z določbami tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku obračunati in plačati premalo izplačano plačo v posameznih mesečnih zneskih v skupni višini 51.559,81 EUR bruto ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega zneska do plačila (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.295,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka II izreka).

2.Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) ter izpostavlja, da je izpodbijana sodba nepravilna. Temelji na zavzetem stališču sodišča prve stopnje, da je bila stranka A. specifična stranka, zaradi česar se promet te stranke ne more šteti za po tožniku dosežen promet. Tak zaključek je posledica izrazito selektivne dokazne ocene v prid toženke, brez izvedene ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Navaja, da je prišlo do odprtja dveh stroškovnih mest na ime tožnika zaradi ločenega vodenja v knjigovodstvu domačih in tujih strank in ne zaradi tega, ker gre v primeru A. za bistveno drugačen način poslovanja. Izvedeni dokazi v celoti potrjujejo trditve tožnika, da je tudi stranka A. pripadala njemu in se ustvarjen promet te stranke všteva v promet tožnika. Sodišče prve stopnje se ni konkretizirano opredelilo do navedb tožnika, da je glede na organizacijo dela pri toženki enako izvajal svoje delo tako glede strank pod stroškovnim mestom 7 kot glede strank pod stroškovnim mestom 71. Ni izvedlo ustrezne dokazne ocene glede izpovedi tožnika in priče B. B., ki sta skladno izpovedala, da je bila glavna naloga komercialista pridobivanje novih strank, po utečenem sodelovanju s posamezno stranko pa se je naročanje blaga preusmerilo na pisarno. Priče so tudi potrdile trditve tožnika, da je izvajal enako delo za toženko pri obravnavi strank in povpraševanj za obe stroškovni mesti 7 in 71. Sodišče prve stopnje pogajanja o ceni direktorice toženke neutemeljeno izpostavlja kot pomembno okoliščino za svoj zaključek, da stranka A. ni bila stranka tožnika in se ne všteva v njegov promet. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je na enak način izvajal delo tako z domačimi strankami kot z družbo A. Tožnik je imel soglasje toženke, da to stranko pridobi in za pričetek poslovanja z njo, s čimer je bilo odprto stroškovno mesto 71 na ime tožnika. Za toženko do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni bilo sporno, da se tudi promet stranke A. šteje za promet, ki ga je ustvaril tožnik, kar izhaja iz elektronskih sporočil direktorice toženke, ki jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo napačno in izrazito v korist toženke, nepravilno je ocenilo tudi verodostojnost izpovedi zakonite zastopnice toženke. Ni pojasnilo, zakaj so bila tožniku redno mesečno posredovana mesečna poročila realiziranega prometa za stroškovno mesto 71, če ta promet ne spada v njegov realiziran promet. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, obstoja katerih ni ugotovilo. V okviru trditev strank in zanje predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Tožnik je bil v relevantnem obdobju zaposlen pri toženki na delovnem mestu komercialist - svetovalec na terenu. Terjal je plačilo razlike v plači, do izplačila katere naj bi bil glede na dosežen promet upravičen, ter s tem povezano plačilo stimulacije. Bistveno sporno vprašanje, ki ga je moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi razrešiti, je bilo, ali je tožnik poleg prometa ("plačane realizacije") za stroškovno mesto 7 ustvaril tudi promet, ki je naveden v posameznih tabelah o plačani realizaciji za stroškovno mesto 71, in ali bi bil posledično v vtoževanem obdobju iz tega naslova upravičen do ustrezno višje plače, kot jo je dejansko prejel. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku na to vprašanje odgovorilo negativno. Zaključilo je, da je bila stranka A. (katere plačana realizacija je navedena pod stroškovnim mestom 71) specifična tuja stranka, ki je bila pri toženki deležna drugačne obravnave. Naročala je izključno izdelke znamke C. v velikih količinah, za katerih dobavo, uvoz in prodajo je skrbela druga zaposlena D. D. in ne tožnik, zaradi česar se promet te stranke ne more šteti za dosežen promet tožnika. Slednjemu pa je toženka priznavala, da je nesporno vzpostavil (zgolj) začetni stik med to stranko in toženko.

7.Zgoraj povzetemu prvostopnemu zaključku, ki temelji na skladnih izpovedbah zakonite zastopnice toženke in priče D. D., tožnik v pritožbi smiselno očita relativno bistveno kršitev določb postopka v smislu selektivne dokazne ocene v prid toženke, brez izvedbe dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje tak zaključek sprejelo na podlagi analitične dokazne ocene, ki je vsebinsko prepričljiva, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Zaključki so jasni, logični in življenjsko sprejemljivi. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje s tem ni sledilo izpovedbi tožnika in priče B. B. o glavnih (po njuni izpovedbi praktično edinih) nalogah komercialista v smislu (zgolj) pridobivanja novih strank na terenu. Vendar pa to ne potrjuje utemeljenosti očitka oporečnosti dokazne ocene, temveč je sprejet zaključek rezultat vestne in skrbne dokazne ocene, le da je sodišče sledilo tem izpovedbam nasprotnim dokazom (konkretno drugačni izpovedbi priče D. D. in zakonite zastopnice toženke). Tako se izkaže, da tožnik s tovrstnimi pritožbenimi navedbami dejansko uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila naloga komercialista - svetovalca na terenu po vzpostavitvi začetnega stika s kupcem in pridobitvi le-tega tudi terenska prodaja, distribucija in svetovanje,1 česar tožnik za podjetje A. ni izvajal (kar je v svoji izpovedbi priznaval tudi tožnik), prav tako z njim ni realiziral prometa. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je šlo pri kupcu A. za specifično poslovanje, pri katerem je celoten postopek prodaje vršila druga zaposlena (D. D.), na katero se je kupec z naročili obračal neposredno, o cenah pa se je z direktorjem kupca pogajala neposredno direktorica toženke. Ker se je ta tuji kupec vodil pod ločenim stroškovnim mestom (71), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da plačana realizacija za stroškovno mesto 71 ne predstavlja prometa, ki bi ga ustvaril tožnik in s tem utemeljeval zahtevano višjo plačo oziroma stimulacijo v skladu z določbami tožnikove pogodbe o zaposlitvi (predvsem 7. in 8. člen - priloga A1). Pravilnosti takega zaključka ne more spremeniti okoliščina, da je bilo tudi pri stroškovnem mestu 71 navedeno ime tožnika, ki je (zgolj) vzpostavil začetni stik s to stranko, kar med strankama niti ni bilo sporno, saj mu je to toženka ves čas priznavala.

8.V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja tožnik tudi neutemeljeno izpostavlja, da za toženko do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni bilo sporno, da se tudi promet stranke A. šteje za promet, ki ga je ustvaril tožnik, saj tega dokazni postopek ni potrdil. To niti posredno ne izhaja iz vsebine elektronskih sporočil direktorice toženke (priloga A12), ki jih je predložil tožnik in jih pavšalno izpostavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je njihovo vsebino pravilno razumelo (da gre pri prometu "dentistov oziroma dentalistov" za ločeno postavko in ne tožnikov promet). Zgolj okoliščina, da jih ni razumelo tako, kot se zavzema tožnik, ki jim pripisuje vsebino izrazito sebi v korist, ne potrjuje očitka njihove napačne dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je iz njihove vsebine izpeljalo logično sprejemljive dejanske zaključke, katere sodišče druge stopnje sprejema (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12) in povzema njihovo bistvo, ki je v tem, da se dosežen promet s kupcem A. ni štel za promet, ki bi ga dosegel tožnik, katerega promet se posledično tudi ni sešteval s prometom "dentalistov". Sodišče prve stopnje je na istem mestu logično pojasnilo, zakaj so bila kljub temu tožniku ločeno posredovana tudi mesečna poročila realiziranega prometa za stroškovno mesto 71, čeprav ta promet sicer ni spadal v njegov realiziran promet, toženka pa mu je priznavala zgolj vzpostavitev začetnega stika s to stranko. Prvostopnega pojasnila te okoliščine tožnik po vsebini niti ne graja, temveč zgolj zmotno izpostavlja, da naj bi kakršnokoli pojasnilo v tej smeri v izpodbijani sodbi izostalo. Sodišče prve stopnje je kot pomembno okoliščino, ki potrjuje pravilnost zavzetih stališč in zaključkov, utemeljeno štelo tudi vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi, iz katere izrecno izhaja, da je tožnik zadolžen za kupce na območju Notranjske, Primorske in Goriške2 s predvidenim prometom 15.000,00 EUR brez DDV mesečno. Iz pogodbe pa ne izhaja, da bi lahko vršil prodajo, svetovanje oziroma distribucijo tujim kupcem, kakor tudi ne, da bi se kot njegov promet štel promet toženke s kupcem, s katerim bi jo tožnik zgolj spravil v stik.

9.Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni v bistvenem prispevala k odločitvi o pritožbi, pa nosi toženka, saj ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).