Jedro

Tožnika kot upnika sta dokazno nedvomno v težkem položaju glede izkazovanja, da določeno premoženje toženke in njunega dolžnika nima narave skupnega premoženja, vendar je to breme nujno. Glede na zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, ki jo tožnika sprejemata, pa je po oceni pritožbenega sodišča dokazovanje večjega deleža na skupnem premoženju dokazno breme toženke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnika v tej pravdi izpodbijata opustitveno dejanje svojega dolžnika A. A., ki v pravdi na ugotovitev obsega in deleža na skupnem premoženju, ki je nastalo v času trajanja njegove zakonske zveze s toženko, ni vložil odgovora na tožbo, zaradi česar je bilo tožbenemu zahtevku toženke v celoti ugodeno. Sodišče je tožbeni zahtevek, s katerim tožnika zahtevata, da zamudna sodba in sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu P 243/2013 nimata učinka v razmerju do njiju ter je toženka za izterjavo njune terjatve dolžna dovoliti izvršbo na premoženje, zajeto v zamudni sodbi, v obsegu, ki je potreben, da se poplača celotna terjatev, zavrnilo. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da se za izpolnitev obveznosti dovoljuje izvršba na nepremičninah parc. št. 1/6, 6/6, 2/2 in 2/1, k. o. ..., parc. št. 1/1, k. o. ..., in parc. št. 1/0, 2/0 in 9/0, k. o. ..., do celote. Tožnikoma je naložilo, da sta toženki dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.842,00 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo oba tožnika iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarjata, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na delež na skupnem premoženju zakoncev, torej toženke in njenega moža A. A. Sodišče je v zvezi s tem izvedlo zgolj dokaz z zaslišanjem toženke in njenega moža, kar je glede na dejstvo, da se prav njima očita izigravanje tožnikov kot upnikov, za pravilno dokazno oceno premalo. Tožnika sta predlagala, da sodišče opravi tudi poizvedbe o dohodkih toženke in njenega zakonca, saj bi šele na podlagi tako pridobljenih podatkov lahko popolno ugotovilo dejansko stanje. Na procesno kršitev opustitve izvedbe dokazov je tožeča stranka opozorila že na naroku. Obrazložitev sodišča glede višine prispevka posameznega zakonca in ugotovitev, da je toženka k nastajanju premoženja prispevala več ter njen delež znaša 75 %, je pavšalna. Sodišče je prezrlo zakonsko domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju praviloma enaka, kar je moč izpodbiti le s konkretno podano trditveno podlago in predloženimi dokazi, to pa je dokazno breme tožene stranke, ki ga ni izpolnila. Prav tako tožena stranka ni podala trditvene podlage, s katero bi prerekala v tožbi zatrjevana dejstva, da je zakonec toženke nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, prejel z darilnimi pogodbami ter dedovanjem. Izpovedbe pomanjkljivih trditev ne morejo nadomestiti. Ker je sodišče odločbo oprlo na izpovedbo tožene stranke in njenega moža, ne pa na trditve, je kršilo določila postopka. Tožnika predlagata, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika, ki izpodbijata opustitveno ravnanje njunega dolžnika, sicer moža toženke, zaradi nevložitve odgovora na tožbo v pravdnem postopku na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju zakoncev, nosita dokazno breme, da je s to opustitvijo dolžnik izgubil določen del premoženja, iz katerega bi se lahko poplačala. Tožnika sta v postopku zatrjevala, da so bile trditve toženke v tožbi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu P 243/2013 neresnične glede obsega skupnega premoženja, saj je vanj vključila tudi parcele, ki so bile moževo posebno premoženje, pridobljeno z darilom oziroma dedovanjem, prav tako pa tudi ne drži, da bi k ustvaritvi skupnega premoženja prispevala kar 75 % delež, kot je bilo z zamudno sodbo ugotovljeno. V dokaz svojih trditev sta predlagala zaslišanje toženke in priče A. A., lastno zaslišanje, vpogled v listine, ki sta jih predložila, posebej pa sta predlagala tudi poizvedbe o dohodkih toženke in A. A. od leta 1985 do 2013 pri pristojnih organih (oziroma naj sodišče naloži predložitev podatkov toženki).

6. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da jima je sodišče s pavšalno zavrnitvijo zadnjega dokaznega predloga onemogočilo izvajanje dokazov o odločilnih dejstvih, s tem pa je kršilo določilo 213. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnika kot upnika sta dokazno nedvomno v težkem položaju glede izkazovanja, da določeno premoženje toženke in njunega dolžnika nima narave skupnega premoženja, vendar je to breme nujno. Glede na zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, ki jo tožnika sprejemata, pa je po oceni pritožbenega sodišča dokazovanje večjega deleža na skupnem premoženju dokazno breme toženke. Slednja konkretiziranih trditev o tem ni podala ne v odgovoru na tožbo ne na prvem naroku za glavno obravnavo, kjer je zgolj navedla, da ji že po zakonu pripada 50 % delež na skupnem premoženju, zakaj je zahtevala in posledično uspela z večjim deležem, pa ni pojasnila. Sodišče prve stopnje, ki je v tem delu dejansko stanje ugotavljalo izven postavljenih trditev o pravno relevantnih dejstvih, zgolj na podlagi zaslišanja toženke in njenega moža, je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, saj izpovedba stranke oziroma priče trditev o dejstvih ne moreta nadomestiti.

7. Omenjene procesne kršitve so vplivale na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. V nadaljnjem postopku naj sodišče izhaja iz trditvene podlage obeh strank, upošteva njuno dokazno breme, nato pa naj omogoči izvedbo vseh dokazov, ki lahko vplivajo na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Ob tem naj upošteva, da morata tožnika, poleg neodplačane narave dolžnikovega opustitvenega dejanja, izkazati tudi, da je bilo izpodbijano dejanje storjeno v njuno škodo, torej da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.