Jedro

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava mora stranka uveljavljati obrazloženo, saj Vrhovno sodišče nanj ne pazi po uradni dolžnosti.

V 8. točki obrazložitve je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da so osebni dohodki sicer res praktično edina trdna materialna osnova za izračun deležev, da pa je konstitutivni element skupnega premoženja delo v katerikoli pojavni obliki, ki ga pogosto ni mogoče vrednotiti po tržnih merilih, na primer delo v zvezi z zadovoljevanjem potreb družine - posebno skrb za otroke. Deleži na skupnem premoženju pravdnih strank niso določeni le glede na razmerje osebnih dohodkov obeh nekdanjih zakoncev: pomembno so na odločitev vplivale tudi ugotovitve o izključno toženkini skrbi za skupno hčer A., ki je zaradi hudih poškodb v zgodnjem otroštvu potrebovala bistveno več nege, pomoči in nadzora in o njeni skrbi za gospodinjstvo, vse najprej ob zaposlitvi, nato pa ob ukvarjanju s podjetništvom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, katero premoženje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, da znaša delež tožnika na tem premoženju 40%, delež toženke pa 60%, da je dolžna toženka v skladu z navedenim izstaviti ustrezne zemljiškoknjižne listine, nadalje, da predstavljata stanovanje v M. ter družba T. d. o. o., posebno premoženje toženke, da je dolžan tožnik toženki izplačati 11, 25% njenega deleža na poslovnem deležu družbe V. d. o. o.), 60% njenega deleža na konvertirani terjatvi iz posojilne pogodbe z dne 17. 5. 2001 ter 11.256,00 EUR iz naslova njenega deleža na izplačanem dobičku družbe V. d. o. o., vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da znaša na nepremičnini, parcelna št. 2219/1, gozd 1074 m2, solastniški delež toženke 5/8, solastniški delež A. P. (hčerke pravdnih strank) pa 3/8. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da so napačne in protispisne ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da naj bi življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank razpadla „po poletju 2003“. V zvezi z določitvijo deležev na skupnem premoženju izpostavlja, da sodišče ne bi smelo upoštevati le „uradnih“ osebnih dohodkov pravdnih strank, saj je po njegovem prepričanju dokazni postopek pokazal, da je bil on gonilna sila pridobivanja skupnega premoženja. Tudi v reviziji poudarja, da se sodišče ni opredelilo do njegovih trditev, da je v zakon prinesel najmanj 130.000,00 tedanjih DEM, sodbi nižjih sodišč pa tako nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako sodbi ne vsebujeta jasnih razlogov, zakaj nepremičnina parc. št. 2219/1 predstavlja solastnino toženke in A. P., in se ju zato ne da preizkusiti. Napačna je tudi odločitev nižjih sodišč glede pridobitve 3/8 solastniškega deleža A. P. na novi hiši, saj predmetne hiše v času sklepanja darilne pogodbe sploh ni bilo. V zvezi z dokaznimi predlogi pa navaja, da je sodišče z njihovo zavrnitvijo storilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj jih je predlagal takoj, ko jih je fizično lahko, dokaze pa je vložil pravočasno po pozivu sodišča na glavni obravnavi 17. 9. 2009 in to s pripravljalno vlogo z dne 29. 9. 2009, za postopek pa so zelo relevantni oziroma odločilni. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi pa spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident izpodbijani sodbi neutemeljeno očita protispisnost, to je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki predstavlja revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. To kršitev napačno razume. Protispisnost namreč pomeni, da je sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev storilo napako pri povzemanju vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, torej da jim je pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ta kršitev pa ni podana, kadar so dejanske ugotovitve v nasprotju z izvedenimi dokazi, torej tudi kadar sodišče tem dokazom pripiše drugačen dokazni pomen (težo), kot bi jim ga po mnenju stranke moralo. V tem primeru bi šlo lahko le za zmotno dokazno oceno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Izključeni so torej pomisleki, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je pri odločanju vezano na takšno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo višje sodišče, torej v konkretnem primeru na zaključek, kdaj je prenehala ekonomska skupnost med pravdnima strankama in na oceno, ali je oziroma kako uspešno je revident uspel dokazati dejstva, ki bi narekovala presojo, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovičnega.

7. Tudi v reviziji zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso bile zagrešene. Višje sodišče je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo razloge za svoje zaključke o tem, katero premoženje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in katero posebno premoženje tožnice ter katere okoliščine so ključnega pomena za določitev deležev na skupnem premoženju (prvenstveno osebni dohodki pravdnih strank, dodatno pa še prispevki v obliki kreditov, daril, skrbi za otroka). Ali so ti razlogi materialnopravno pravilni, ni stvar procesnega prava.

8. Neutemeljen je nadaljnji revizijski očitek, da sodbi sodišč prve in druge stopnje ne vsebujeta razlogov o tožnikovih navedbah, da je v zakon prinesel najmanj 130.000,00 DEM. Iz sodbe višjega sodišča izhaja, da po oceni sodišča prve stopnje tožniku ni uspelo dokazati obstoja posebnega premoženja, porabljenega za pridobivanje skupnega premoženja (vlaganja v nepremičnine v S.), pa tudi ne višjih dohodkov od toženkinih. Očitek, da bi morali biti dejanski zaključki sodišča drugačni pa je, kot že pojasnjeno, v revizijskem postopku nedovoljen.

9. Prav tako so neutemeljene revizijske navedbe, da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, kjer sodišče ugotavlja, da nepremičnina parc. št. 2219/1 predstavlja solastnino toženke do 5/8 in A. P. do 3/8; navedena nepremičnina naj tako sploh ne bi spadala v skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj parcela 2219/1 ne spada v skupno premoženje pravdnih strank: nastala je s parcelacijo parcele št. 2219 in predstavlja tisti njen del, v katerega tožnik ni vlagal, kar bi utemeljevalo njegov stvarnopravni zahtevek. Ker tožnik temu v pritožbi temu ni oporekal, je sodišče druge stopnje pravilno v izpodbijani sodbi le povzelo odločitev prvostopenjskega sodišča. 10. Ne drži, da bi sodišči prve in druge stopnje kršili pravila o prekluziji (in s tem zagrešili relativno postopkovno kršitev, in ne absolutne, kot meni revident). V prvi vrsti je treba revidentu pojasniti, da navedeno kršitev uveljavlja povsem nekonkretizirano in že zato neutemeljeno. Trdi namreč le, da je dokaze iz 4. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe predložil takoj, ko jih je našel, da so še kako pomembni in da bi po njihovi izvedbi sodišče gotovo prišlo do zaključka, da je bil on tisti, ki je v začetku zakonske zveze prispeval k pridobivanju premoženja. Ne pojasni pa, na ugotovitev katerih pravno relevantnih dejstev bi vplival kateri od zavrnjenih dokazov. Poleg tega pa je iz sodb sodišča prve in druge stopnje razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki jih je tožnik napovedal na prvem naroku za glavno obravnavo 17. 9. 2009 in predložil s pripravljalno vlogo z dne 29. 9. 2009, kasnejše dokazne predloge pa je utemeljeno zavrnilo kot prepozne; utemeljeno zato, ker tožnik ni z ničemer izkazal, da jih brez lastne krivde ne bi mogel predložiti oziroma predlagati pravočasno.

11. Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava mora stranka uveljavljati obrazloženo, saj Vrhovno sodišče nanj (kot ne na ostale revizijske razloge) ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP). Po razumevanju Vrhovnega sodišča tožnik uveljavlja, da je pravnomočna sodba materialnopravno zmotna v delu, ki se nanaša na obseg skupnega premoženja (vanj naj bi poleg ugotovljenega premoženja spadalo tudi podjetje D. d. o. o. in stanovanje v M., ne pa tudi traktor za košenje trave) in v delu, ki se nanaša na deleža pravdnih strank na tem premoženju (tožnikov delež naj bi bil večji kot prisojenih mu 40%). Vendar so po revizijskih trditvah navedene odločitve o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem zmotne zato, ker temeljijo na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Taka graja pa je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljena. Izjema je le revidentova teza o neprimernosti favoriziranja pomena osebnih dohodkov pravdnih strank pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju. Tožnik namreč trdi, da naj bi nižji sodišči izhajali iz stališča, da so trdna opora za izračun deležev na skupnem premoženju le osebni dohodki zakoncev, vsi ostali denarni prispevki (krediti, darila, posojila ipd) pa se praviloma upoštevajo kot prispevki obeh. Vendar to ne drži: v 8. točki obrazložitve je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da so osebni dohodki sicer res praktično edina trdna materialna osnova za izračun deležev, da pa je konstitutivni element skupnega premoženja delo v katerikoli pojavni obliki, ki ga pogosto ni mogoče vrednotiti po tržnih merilih, na primer delo v zvezi z zadovoljevanjem potreb družine - posebno skrb za otroke. Deleži na skupnem premoženju pravdnih strank niso določeni le glede na razmerje osebnih dohodkov obeh nekdanjih zakoncev: pomembno so na odločitev vplivale tudi ugotovitve o izključno toženkini skrbi za skupno hčer A., ki je zaradi hudih poškodb v zgodnjem otroštvu potrebovala bistveno več nege, pomoči in nadzora in o njeni skrbi za gospodinjstvo, vse najprej ob zaposlitvi, nato pa ob ukvarjanju s podjetništvom.

12. Neutemeljen je končno tudi tožnikov očitek, da je izpodbijana sodba materialnopravno zmotna „glede pridobitve 3/8 solastninskega deleža A. P. na novi hiši.“ Stvarnopravna upravičenja hčere pravdnih strank na nepremičninah, katerih del po pravnomočni sodbi spada v skupno premoženje pravdnih strank, niso bila predmet te pravde.

13. Na podlagi vsega navedenega je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).