Jedro

Posebno davčno olajšavo za družinske člane po poteku predpisanega roka ni več mogoče uveljavljati, saj je njeno uveljavljanje omejeno (le) na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo na podlagi samoprijave tožnika odločil, da se tožniku za leto 2010 odmeri dohodnina v znesku 287,89 EUR; da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 287,89 EUR in da mora biti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, sicer se po preteku tega roka zaračunajo zamudne obresti in se začne postopek davčne izvršbe. V svoji obrazložitvi navaja, da bi moral tožnik v skladu z določbo šestega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) napoved za odmero dohodnine za leto 2010 vložiti najpozneje do 1. 8. 2011. Tožnik pa je napoved vložil po poteku tega roka in sicer dne 8. 7. 2013. Nato obrazlaga posamezne postavke za izračun odmerjene dohodnine.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožniku ni bila priznana olajšava za vzdrževana družinska člana (dva sinova), pojasnjuje, da mu navedena olajšava utemeljeno ni bila priznana. V skladu z 271. členom ZDavP-2 namreč lahko davčni zavezanec uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2 pa lahko davčni zavezanec, ki vlaga napoved, uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Tožnik pa tudi ustrezne napovedi ni oddal, temveč jo je na podlagi samoprijave oddal šele v letu 2013. Zato mu predmetne olajšave ni mogoče priznati.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da se njegov primer razlikuje od običajnega primera rezidenta Slovenije. V času od leta 1987 do 1990 je bil zaposlen pri delodajalcu v takratni SFRJ. Leta 1989 se mu je v Sloveniji rodil sin A.A., za katerega je vsa leta tudi plačeval preživnino. Leta 1990 se je izselil v Nemčijo. Takrat mu je na ozemlju tedanje SFRJ ostal naslov stalnega bivanja na naslovu staršev in tudi kasneje v Sloveniji ni imel nobenega dohodka. Do leta 1996 je živel v Nemčiji in pridobil nemško državljanstvo. Leta 1996 pa se je zaposlil v Avstriji in bil vse do leta 2013 rezident Avstrije. V letu 2001 se mu je v Sloveniji rodil drugi otrok in sicer B.B., za katerega je prav tako ves čas plačeval preživnino, nato pa se je leta 2009 z materjo tega otroka tudi poročil. V izpodbijani odločbi pa mu olajšava za vzdrževana družinska člana ni bila priznana. V njegovem primeru gre za rezidenta Slovenije samo na podlagi stalnega prebivališča v Sloveniji, medtem ko ima središče svojih ekonomskih interesov v Avstriji, kjer je avstrijskemu delodajalcu tudi oddal napovedi dohodnine. Zato se pojavi dvom o kršitvi ustavnega načela enakosti pred zakonom oziroma 14. člena Ustave RS. Prav tako ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti po drugem odstavku 6. člena ZDavP-2. V določbah o vložitvi davčne napovedi na podlagi samoprijave tudi ni navedeno, da se zaradi samoprijave določene olajšave ne upoštevajo. Zato meni, da je v odločbi navedena dohodnina za leto 2010 v navedenem znesku nezakonita in predlaga, da se jo odpravi ter zadevo vrne davčnemu organu v ponovno obravnavo. Zahteva tudi vrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, s katerimi se sodišče strinja in zato se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče dodaja: Olajšavo za družinske člane ureja ZDavP-2. Le-ta v svojem 287. členu določa, da se predmetna olajšava med letom uveljavlja s pisnim obvestilom delodajalcu. 270. člen ZDavP-2 pa določa rok, do katerega lahko davčni zavezanec pošlje podatke za pravilno upoštevanje davčnih olajšav davčnemu organu in sicer je to do 5. februarja tekočega leta. Uveljavljanje posebne davčne olajšave, ko gre za vlaganje pravnih sredstev, pa ureja 271. člen ZDavP-2. Po prvem odstavku tega člena je davčno olajšavo mogoče uveljavljati tudi še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, po poteku roka za vložitev napovedi pa le tedaj, ko gre za napoved, ki jo zavezanec vloži v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi mora davčni zavezanec, ki mu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. 6. tekočega leta za preteklo leto, do 31. 7. tekočega leta vložiti napoved za odmero dohodnine, s čemer izpodbija domnevo o vročitvi po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da tožniku kot davčnemu rezidentu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. 6. tekočega leta (2011) za preteklo leto (2010) in da tožnik do 31. 7. tekočega leta (2011) tudi ni vložil napovedi za odmero dohodnine, s čemer bi izpodbijal domnevo vročitve po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2. Posebno olajšavo za vzdrževana družinska člana je uveljavljal šele v napovedi, ki jo je na podlagi samoprijave vložil dne 8. 7. 2013, torej po poteku predpisanega roka iz šestega odstavka 267. člena ZDoh-2. Glede na navedeno je davčni organ po presoji sodišča s tem, da mu olajšave za vzdrževana družinska člana ni priznal, ravnal pravilno. Uveljavljanje posebne davčne olajšave po poteku predpisanega roka namreč ni več mogoče uveljavljati, saj je njeno uveljavljanje omejeno (le) na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna.

Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da ima središče svojih ekonomskih interesov v Avstriji. Oseba se namreč šteje za rezidenta Slovenije, če je izpolnjen kateri od kriterijev, ki so navedeni v 6. členu Zakona o dohodnini (ZDoh-2). V konkretnem primeru se tožnik že po kriteriju iz 1. točke navedenega člena in sicer na podlagi uradno prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji šteje za davčnega rezidenta Slovenije, zaradi česar središče njegovih ekonomskih interesov ne more biti relevantno. Zato tudi ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom oziroma za kršitev 14. člena Ustave RS. Tudi ni utemeljen pavšalen tožbeni ugovor, da ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti po drugem odstavku 6. člena ZDavP-2. Davčni organ je namreč po mnenju sodišča pri svoji odločitvi to načelo upošteval in izbral ukrep, v skladu z namenom zakona. Tudi tožbena navedba, da v določbah o vložitvi davčne napovedi na podlagi samoprijave ni navedeno, da se zaradi samoprijave posebne olajšave za družinske člane ne upoštevajo, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati.

Ker je torej izpodbijani upravni akt po presoji sodišča pravilen in zakonit, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.