Jedro

Za priznanje statusa delovnega deportiranca po ZZVN mora biti izkazano, da je okupator v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslal osebo na prisilno delo, kar pomeni, da jo je napotil h konkretnemu obveznemu delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 331/99-12 z dne 19.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/79, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18.1.1999. S to odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku delno odpravila odločbo z dne 29.1.1998, s katero je Upravna enota L., Izpostava M.-P., priznala tožniku status žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca od 1.1.1942 do 15.5.1945 s pravicami do doživljenjske mesečne rente, plačila zdravstvenih storitev in štetja prisilnega dela od 1.1.1942 do 21.1.1944 v pokojninsko dobo, in odločila, da tožniku tega statusa in pravic ne prizna. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na ugotovitev, da tožnik ni dokazal, da ga je nemški okupator poslal na prisilno delo h kmetu M.S. iz razlogov, ki so določeni v 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni sporno, da je tožnik delal pri kmetu M.S. od 1.1.1942 do konca vojne oziroma do 31.12.1947, kar mu je bilo priznano tudi v delovno dobo z odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in sicer od dopolnjenega 15. leta starosti dalje, to je od 22.1.1944 do do 31.12.1947. Sporno je, ali je bil tožnik na delo poslan iz razlogov, ki jih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zahteva 2. člen ZZVN. Po določbi tega člena je ob pogojih iz 1. člena ZZVN žrtev vojnega nasilja - delovni deportiranec - oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale na prisilno delo. Po 1. členu ZZVN pa je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Stališče tožene stranke, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da je tožnika na prisilno delo poslal nemški okupator zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, je pravilno. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik ob začetku dela star 13 let, pri kmetu M.S. pa je sprva delal kot pastir, kasneje pa kot kmetijski delavec. Zaslišana priča S.V. je izpovedala, da je njen oče (M.S.) vzel tožnika za delavca na prošnjo tožnikovega očeta, da ne bi bil prisilno poslan na delo v N. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da je tožnik v postopku za priznanje delovne dobe uveljavljal zaposlitev pri M.S., pri čemer pa v tem postopku ni zatrjeval, da bi šlo za delo prisilne narave.

Tožnik navaja v pritožbi, da se ne strinja z izpodbijano sodbo in zatrjuje, da je bil kot 13 letni fant določen za prisilno delo v N. Njegov očim je pri takratni posredovalnici za delo v L. dosegel, da ni bil poslan v N., ampak na delo h kmetu M.S., ki je ravno takrat iskal pomočnika za opravljanje kmečkih del. Vsa leta, ko je delal pri M.S., je bil zaničevan. V času dela pri M.S. pa je tudi pomagal partizanom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Obrazložitev, v kateri je zavrnilo tožbene ugovore in razlogi, ki jih je navedlo, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in podatki in listinami v upravnih spisih ter imajo podlago v določbah ZZVN.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je po 2. členu ZZVN žrtev vojnega nasilja - delovni deportiranec - oseba, ki je bila v vojni izpostavljena nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev tako, da je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslana na prisilno delo. Za priznanje statusa delovnega deportiranca po določbah ZZVN mora biti izkazano konkretno in neposredno nasilje v obliki napotitve h konkretnemu obveznemu delu. V obravnavanem primeru pa tožnik, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni izkazal konkretnega in neposrednega nasilja v smislu določb ZZVN. Zgolj zatrjevanje, da je bil določen za prisilno delo v N. oziroma da je bil na delu pri kmetu M.S., ker bi bil drugače poslan na prisilno delo v N., pa tudi ne more vplivati na drugačno uporabo materialnega predpisa. Zato tožnik s takšnimi pritožbenimi ugovori, ki so po vsebini enaki tožbenim, ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.