Jedro

Višina osnovne plače, dodatkov in ostalih nadomestil je ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi. Do vseh navedenih dajatev je delavec upravičen najmanj v višini iz tarifnega dela kolektivne pogodbe, ki zagotavlja minimum pravic delavcev. V kolikor se delodajalec s pogodbo o zaposlitvi dogovori z delavcem za višjo plačo, to je za več pravic, kot jih določa kolektivna pogodba ali splošni akt podjetja, jih je delavcu dolžan v celoti zagotoviti. Tožena stranka bi se lahko že na začetku v pogodbi dogovorila s tožnikom za nižjo plačo do višine izhodiščne plače po SKPG ali po KP dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od meseca maja 2000 do marca 2001 izplačati premalo izplačano plačo v neto znesku 667.708,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov (razvidnih iz izreka sodbe) do plačila. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 84.292,50 SIT. Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do celotne višine plače dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi in ne do nižje plače po ustreznem tarifnem razredu kolektivne pogodbe, ki določa minimalne pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi izhajalo le iz 6. tč. osebne pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.1992 in ne tudi iz 2. alinee 15. tč. pogodbe. Stranki sta se z zadnjo določbo sicer zavezali k pisni popravi določil pogodbe, kar dejansko nista izvajali, ker je bilo tovrstnih sprememb preveč ob dejstvu, da je mogoče kolektivne pogodbe uporabljati tudi direktno. Navedena pogodba datira v čas pred sprejemom prvega teksta kolektivne pogodbe za gospodarstvo ter kasnejših sprejetih kolektivnih pogodb dejavnosti. Zato je izbrala merilo določitve tožnikove osnovne plače v pomanjkanju drugih meril oz. nezmožnosti razvrstiti delokroge po kolektivni pogodbi. Z uveljavitvijo kolektivnih pogodb je skladno z 2. alineo 15. čl. pogodbe avtomatično izvedla korekcije, poslovni rezultati pa so omogočali, da je izpad sredstev, pripadajočih iz naslova osnovne plače, nadomeščala z večjim obsegom sredstev iz naslova učinkovitosti. Na podlagi navedenega je potrebno določbo 6. tč. pogodbe upoštevati le do uveljavitve kolektivnih pogodb, pri čemer je v nadaljevanju tožnikova osnovna plača prešla na nivo njegovega delovnega mesta oz. del, ki jih je opravljal, zaradi česar tožnik do višje plače ni upravičen. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in zavrne tožnikov zahtevek oz. podrejeno, da razveljavi sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče v sporu pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato v izogib ponavljanju pravilno utemeljenih dejstev v izpodbijani sodbi, v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami le še dodaja: Delovno razmerje je prostovoljno razmerje med delavcem in delodajalcem zaradi opravljanja določenih del, ekonomske in odgovorne uporabe sredstev ter uresničevanja pravic in obveznosti, ki se pridobijo pri delu in iz dela. V tej zvezi se posebnosti posameznega delovnega mesta, način izvajanja delovnih opravil ter plačilo določijo s pogodbo o zaposlitvi, ob tem da je višina osnovne plače, dodatkov in ostalih nadomestil ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi. Do vseh navedenih dajatev je delavec upravičen najmanj v višini iz tarifnega dela kolektivne pogodbe, ki zagotavlja minimum pravic delavcev. V kolikor se delodajalec dogovori z delavcem za večje pravice iz delovnega razmerja, kot jih določa kolektivna pogodba ali splošni akt podjetja, jih je delavcu dolžan v celoti zagotoviti, pri čemer morebitna njegova nesolventnost na nižja izplačila dogovorjenega zaslužka ne vpliva. Zato je zmotno opozarjanje pritožbe na veljavnost višine dogovorjene tožnikove plače v osebni pogodbi o zaposlitvi samo do uveljavitve splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo oz. KP dejavnosti, saj je imela SKPG (Ur.l. RS, št. 31/90), ki je veljala od 1.9.1990 dalje, v tarifni prilogi že določeno izhodiščno plačo za posamezne tarifne razrede delovnega mesta. To pomeni, da bi se tožena stranka lahko že na začetku v pogodbi dogovorila s tožnikom za nižjo plačo, to je do višine izhodiščne plače po SKPG ali kasneje do takšne višine plače po KP dejavnosti. Poleg tega je imela možnost, da bi v skladu z določbo 2. alinee 15. tč. osebne pogodbe o zaposlitvi s tožnikom sklenila aneks glede izplačevanja drugačne višine plače oz. kakršnekoli druge spremembe pogodbe, pa očitno tega ni izvajala. Zato so jo v celoti zavezovale dogovorjene obveznosti do tožnika iz navedene pogodbe. Nadalje je tožnik iz naslova dela pri toženi stranki lahko dobival višjo plačo zaradi uspešnosti, raznih drugih dodatkov in morda tudi v drugačni, materialni obliki, kar pa vse to ne predstavlja razloge oz. ne opravičuje ravnanja tožene stranke, da v spornem obdobju tožniku ni zagotavljala v pogodbi dogovorjene višine osnovne plače. Ker tako pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).