Jedro

Z zakonom so določene jasne zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije, ki jim predlagatelj ni zadostil. V predlogu za dopustitev revizije je namreč zgolj navajal, da se v obravnavani zadevi odpirajo pomembna pravna vprašanja in da so mu bile kršene pravice iz 22. in 23. člena Ustave, pri tem pa ni jasno in konkretno navedel oziroma izpostavil spornih pravnih vprašanj, o katerih naj bi odločalo revizijsko sodišče.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-960/2016-27 z dne 12. 5. 2017, s katero je bil revidentki dodatno odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od maja 2015 do vključno januarja 2016 v znesku 239.631,92 EUR in pripadajoče obresti v znesku 25.144,20 EUR. Odločeno je bilo tudi o roku za plačilo, začetku teka zamudnih obresti, stroških postopka in nesuspenzivnosti pritožbe. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT- 499-16-97/2017-5 z dne 28. 2. 2019, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) vložil predlog za dopustitev revizije.

3. Predlog ni popoln.

4. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

5. Z zakonom so določene jasne zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije, ki jim predlagatelj ni zadostil. V predlogu za dopustitev revizije je namreč zgolj navajal, da se v obravnavani zadevi odpirajo pomembna pravna vprašanja in da so mu bile kršene pravice iz 22. in 23. člena Ustave, pri tem pa ni jasno in konkretno navedel oziroma izpostavil spornih pravnih vprašanj, o katerih naj bi odločalo revizijsko sodišče. Prav tako so izostale navedbe okoliščin, ki naj bi kazale, da je odgovor na izpostavljeno problematiko pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, torej razlogi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o objektivnem pomenu zadeve. Predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja in njegove pomembnosti za pravni red v celoti, ki bi upravičeval odločanje Vrhovnega sodišča, je nepopoln. Dodati gre, da Vrhovno sodišče s svojo interpretacijo argumentov iz predloga za dopustitev revizije ne more nadomestiti manjkajočega vprašanja, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dopustiti.

6. Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.