Jedro

Ne govorimo o posesti samo takrat, kadar ima nekdo stalen fizičen stik s stvarjo, ampak je pomembna tudi navzven izražena volja do posesti.

Soposest vedno pomeni določen poseg v zasebnost, vendar so tožničini prihodi redki in iz okoliščin primera ne izhaja, da bi posestno varstvo izrabljala za vdor v toženčevo intimo.

Dejanje, ko oseba, ki se posluži samopomoči na ta način, da povsem prepreči izvrševanje soposesti soposestniku, pomeni prekoračitev dovoljene samopomoči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se V. točka sklepa spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu izpodbijani sklep potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) zavrglo tožbo v delu, v katerem je uveljavljen ugotovitveni zahtevek glede motenja posesti; (II.) naložilo tožencu, da v 8 dneh vzpostavi prejšnje posestno stanje, da na vhodnih vratih nepremičnine ID znak parcela 0000 *55 in ID znak 0000 75/1, k. o. X, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu ..., nastavi prejšnjo kodo za vstop ali novo kodo pisno sporoči tožnici in ji izroči kopijo ključa, ki prav tako omogoča vstop v stanovanje; (III.) tožencu prepovedalo v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v soposest tožnice na navedeni nepremičnini; (IV) zavrnilo zahtevek v delu, v katerem tožnica od toženca zahteva, da preneha z oddajanjem nepremičnine turistom; (V.) naložilo tožencu, da tožnici povrne 884,18 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II., III. in V. točko sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v izpodbijanem delu, tožnici pa naloži plačilo vseh toženčevih stroškov postopka. Podredno predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pritožbeni stroški pa so v tem primeru nadaljnji pravdni stroški.

Najprej pritožba opozarja, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo, da ima toženec veliko močnejšo dejansko oblast nad stanovanjem od tožnice, saj v njem živi, tožnica pa se je odselila. Sodišče bi moralo zavarovati močnejšo dejansko posest, s čimer bi ustrezno varovalo ustavno varovane pravice toženca (35. in 36. člen Ustave RS). Pritožba očita, da tožnica želi imeti dostop v celotno stanovanje, želi imeti ključ in da bi dostopala v stanovanje skozi vrata kadar koli bi želela, kar pa pomeni poseg v ustavne pravice toženca. Tožnica niti ne želi posesti celotnega stanovanja, ampak želi le občasno vstopiti v stanovanje (predvsem v času, ko toženca ni doma), edini razlog za to vidi toženec v tem, da bi lahko še naprej nemoteno odnašala stvari iz stanovanja. Postavlja se vprašanje ekonomskega interesa za motenjsko pravdo, saj se je tožnica odselila in odnesla vse svoje stvari (in tudi nekatere skupne stvari). Četudi bi se kje v stanovanju našel še kak tožničin predmet, pa to ne dokazuje njene posesti. Tožnica bi v stanovanje lahko prišla kadarkoli ob toženčevi prisotnosti. Poudarja, da je tudi sama izpovedala, da naj bi hodila v stanovanje le zaradi oddajanja stanovanja, ne pa zaradi posestne uporabe oz. souporabe za svoje potrebe. Če bi ji toženec izročil ključ oz. če bi imela kodo za vstop, bi v stanovanje lahko vodila neke tretje osebe, neznance tudi kriminalce kot potencialne kupce. Pritožba se sklicuje na odločbe VSK I Cp 1332/2006, USRS Up 60/00, VSL II Cp 2214/2017 in VSL sklep I Cp 3094/2016. Pritožba opozarja še, da je sodišče v korist tožnice kar samo s spreminjanjem in dopolnjevanjem poseglo v izrek.

Po prepričanju toženca je napačna tudi stroškovna odločitev. Sodišče je namreč del tožbe zavrglo, del zahtevka pa zavrnilo (glede prepovedi oddajanja stanovanja), zato bi moralo šteti kvečjemu, da je uspeh tožnice 50 %. Sodišče bi tako moralo priznati vsaki stranki polovico stroškov, ali pa odločiti, da vsaka krije svoje pravdne stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne vidi nikakršne nepravilnosti v tem, da je sodišče prve stopnje v izrek izpodbijanega sklepa (v II. točko izreka) vneslo podatke o stanovanju, saj s tem v sam tožbeni zahtevek ni posegalo (za katero stanovanje gre je namreč razvidno tudi iz 1. in 3. točke tožbenega zahtevka). Tudi dejstvo, da je v sklepu zapisano v III. točki izreka, da gre za »soposest« (namesto zapisa, da gre za »posest«, kot je tožnica zapisala v tožbi) ne pomeni nepravilnosti, v obeh primerih gre namreč za očitek enake kršitve, vendar pa odločitev sodišča v ničemer ne odstopa od zahtevka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica na spornem stanovanju imela (so)posest, saj je dostopala povsem samostojno, razpolagala je s kodo elektronske ključavnice, prav tako pa je imela tudi dostop do ključa, ki je bil spravljen na dogovorjenem mestu in je odklenil ključavnico brez elektronske kode. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica v stanovanje ni dostopala samo zaradi oddajanja le-tega, ampak se je v stanovanje vračala tudi po svoje stvari, ki so še bile tam. Pritožbeno sodišče soglaša, da s tem, ko se je iz stanovanja izselila, ni opustila soposesti, saj je imela možnost kadarkoli priti v stanovanje. Takšno soposest je izvrševala v obliki občasnega prihajanja v stanovanje in možnosti samostojnega in neoviranega vstopa. Vstopna koda je namreč ostala enaka do oktobra ali novembra 2019. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne govorimo o posesti samo takrat, kadar ima nekdo stalen fizičen stik s stvarjo, ampak je pomembna tudi navzven izražena volja do posesti. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče glede ugotavljanja tožničine soposesti sklicuje na 17. do 20. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7. Pravilen je tudi zaključek, da je toženec z zamenjavo vstopne kode in odstranitvijo rezervnega ključa spremenil dotedanji način izvrševanja posesti, saj je s tem tožnici samovoljno preprečil samostojen vstop v stanovanje. Če je do spremembe lahko vstopala samostojno, se je od spremembe naprej morala za vstop dogovarjati s tožencem, oz., kot je bilo v primeru 8. 12. 2019, ki ga je opisala v tožbi, so ji odprli najemniki.

8. Pritožba se sklicuje na močnejšo dejansko oblast toženca in na njegovo pravico do zasebnosti, na kar je že odgovorilo tudi sodišče prve stopnje. To je pravilno pojasnilo (23. točka obrazložitve), da soposest vedno pomeni določen poseg v zasebnost, da pa so tožničini prihodi redki in da iz okoliščin primera ne izhaja, da bi posestno varstvo izrabljala za vdor v toženčevo intimo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da toženec ni pojasnil, kaj se je spremenilo po juniju 2019 z vidika njegove zasebnosti v primerjavi z obdobjem pred tem (zlasti z obdobjem pred januarjem 2019 – kot je bilo namreč ugotovljeno, je v vmesnem obdobju od januarja 2019 do junija 2019 bival pri novi partnerki). V zvezi z zasebnostjo se pritožba sklicuje na več odločb, vendar gre pri vseh za življenjske primere, ki niso primerljivi z obravnavanim. V zadevi VSK I Cp 1332/2006 je toženka v sporni hiši stanovala skupaj z očetom prvotožnika, tožniki pa so v hišo vstopali le zaradi obiskovanja in pomoči očetu in do njegove smrti niso imeli posesti. Podobno je v zadevi Up-60/00, kjer je bilo ugotovljeno, da je pritožnica živela v stanovanju skupaj s tožnikovim očetom, po njegovi smrti pa sama, tožnik pa je v stanovanje hodil le na obiske in do očetove smrti ni bil posestnik stanovanja. V zadevi VSL I Cp 3094/2016 je bistveno, da se je tožnik na podlagi pravnomočne sodne odločbe moral izseliti iz stanovanja in ga prepustiti v izključno rabo svoji bivši ženi, s čimer je izgubil posest nad stanovanjem, zato tudi dejstvo, da je v stanovanju ostalo še nekaj njegovih predmetov, ni zadoščalo za (so)posest. Situacija pa tudi ni primerljiva z zadevo VSL II Cp 2214/2017, še posebej glede na to, da sta pravdni stranki bivša zakonca in gre v zvezi s tem za soposest na stanovanju, katerega solastnika sta (in v zvezi s katerim sta tudi sklenila dogovor o uporabi), v navedeni odločbi pa gre za sina in mater, kjer sin zatrjuje, da ima soposest stanovanja, ker je imel do zamenjave ključavnice dostop do glavnega vodovodnega ventila ter števca za vodo. V vseh teh odločbah gre za situacije, kjer tožnik ni imel (so)posesti (stanovanja), v obravnavanem primeru pa je tožnica na stanovanju vsekakor imela soposest. 9. Tožnici ni mogoče odrekati ekonomskega interesa, saj je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v stanovanje prihajala po svoje stvari, ki so še bile tam. Ekonomski interes sicer ni zakonski pojem in ga je uvedla sodna praksa z namenom preprečevanja zlorabe instituta posestnega varstva. V obravnavanem primeru pa nikakor ne moremo govoriti o zlorabi instituta posestnega varstva.

10. Na pritožbene trditve, da bo tožnica s tem, ko bo pridobila ključ za vstop v stanovanje, lahko tudi v bodoče iz stanovanja odnašala stvari, je že prepričljivo odgovorilo sodišče prve stopnje, ki je takšne navedbe toženca obravnavalo kot ugovor samopomoči, in pojasnilo, da pomeni dejanje, ko oseba, ki se posluži samopomoči na ta način, da povsem prepreči izvrševanje soposesti soposestniku, prekoračitev dovoljene samopomoči (prim. VSL sklep II Cp 2330/2011). Ugotovljeno pa je bilo tudi, da glede na trditve toženca ni mogoče zaključiti, da je bila zamenjava ključavnice nujna in sorazmerna z zatrjevanim ravnanjem tožnice, ki naj bi posegalo v njegovo lastnino.

11. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Toženec ima prav, da je bila tožnica neuspešna glede ugotovitvenega zahtevka (sodišče je tožbo v tem delu zavrglo) in tudi glede zahtevka na prepoved nadaljnje oddaje stanovanja, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbi, da je glede na tak uspeh in okoliščine primera najbolj ustrezno, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). V tem delu je zato ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep v V. točki temu ustrezno spremenilo.

12. Toženec je uspel z zelo majhnim delom pritožbe, zato sam nosi svoje pritožbene stroške. Sama pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnica, saj odgovor ni prispeval k odločitvi in je bil zato nepotreben (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.