Jedro

Za presojo ali gre za ponovno sojenje v isti zadevi so odločilni dejanski očitki obtožencu oziroma dejstva, ki so podlaga za očitek, in sicer ali so enaki oziroma v bistvenem enaki v prekrškovnem in kazenskem postopku. Če je med njimi bistvena razlika, torej, da opis kaznivega dejanja vsebuje bistveno okoliščino oziroma posledico dejanja, ki je očitek prekrška ne zajema, potem ne gre za položaj ponovnega sojenja v isti zadevi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obtoženega A. A. zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je sodišče stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obtoženca in potrebne izdatke njegovega zagovornika naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik utemeljeno napada zmotno presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje že pravnomočno razsojena stvar zaradi izdanega plačilnega naloga za prekrške zaradi prenočevanja na javnem kraju, neupoštevanja zakonitega ukrepa uradnih oseb in nedostojnega vedenja. Sodišče druge stopnje se ne strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da sta opis dejanja v plačilnem nalogu in opis dejanja v obtožnici v bistvenem ista, četudi je pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da gre za isti historični dogodek, kar pa ne zadošča, da bi bil zaradi načela prepovedi ponovnega sojenja izključen kazenski pregon.

5. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navaja, da je bistveno ali so dejstva v obeh postopkih ista ali bistveno ista, vendar temu izhodišču ni sledilo in ni, kot pravilno opozarja pritožnik, opravilo primerjave dejstvenega opisa prekrška v plačilnem nalogu z dejstvenim opisom kaznivega dejanja, ampak je napačno analiziralo opis dejanja v obtožnici na način, da je opis dejanja v obtožnici razdelilo na dva dela in za njiju ugotovilo, da prvi del izpolnjuje zakonske znake prekrškov nespoštovanja odredbe policistov po 1. točki 22. člena Zakona o javnem redu in miru (ZJRM-1), drugi del pa zakonske znake prekrška prepiranja, vpitja in nedostojnega vedenja do policistov kot uradnih oseb po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 (točka 9 sodbe).

6. Prvostopenjsko sodišče se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Josef Gradinger proti Avstriji in Franz Fischer proti Avstriji, ki predstavljata starejšo sodno prakso ESČP in ki nista primerljiva z obravnavano zadevo, sodišče prve stopnje pa je tudi napačno uporabilo stališča ESČP v navedenih zadevah. V zadevi Josef Gradinger proti Avstriji je bil pritožnik najprej kaznovan za povzročitev smrti iz malomarnosti nato pa še za vožnjo pod vplivom alkohola v zvezi z istim ravnanjem, kjer je pritožnik kot vinjeni voznik povzročil prometno nesrečo, zaradi katere je ena oseba umrla. Ker je šlo za isto ravnanje, je ESČP presodilo, da gre za kršitev 4. člena 7. protokola k EKČP. V zadevi Franz Fischer proti Avstriji pa je bil pritožnik v obratnem vrstnem redu najprej kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola in naknadno za povzročitev smrti iz malomarnosti, pri čemer je ESČP ocenilo, da je prišlo do kršitve načela ne bis in idem, ker se prekršek vožnje pod vplivom alkohola in posebne okoliščine, ki jih določa avstrijski kazenski zakon pri kaznivem dejanju povzročitve smrti iz malomarnosti, in ki vključuje tudi vožnjo pod vplivom alkohola, v bistvenem ne razlikujeta. Sodišče prve stopnje niti ni sledilo kriterijem v navedenih sodnih odločbah, saj niti ni v celoti primerjalo konkretnih opisov prekrškov in očitanega kaznivega dejanja, ampak je kot osrednji razlog za odločitev izpostavilo, da opis kaznivega dejanja izpolnjuje zakonske znake prekrškov.

7. V svoji novejši sodni praksi (sodba ESČP Bajčić proti Republiki Hrvaški (67334/13) z dne 8. 10. 2020) je ESČP v zadevi prometne nesreče s smrtjo ene osebe, kjer je bila najprej pritožniku izrečena kazen zaradi prekrška prekoračitve dovoljene hitrosti ter drugih prekrškov nato pa še za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom, kriterije presoje razčlenilo. Poudarilo je, da je pri presoji, ali gre za ponovno sojenje v isti zadevi treba upoštevati, ali so bili v vsakem od postopkov obravnavani različni vidiki protipravnega ravnanja in ugotovilo, da kaznovanje za prekrške ni vključevalo povzročitve prometne nesreče, v kateri je ena oseba umrla ter zato ni podana kršitev načela ne bis in idem. Za presojo so tako odločilni dejanski očitki obtožencu oziroma dejstva, ki so podlaga za očitek, in sicer ali so enaki oziroma v bistvenem enaki v prekrškovnem in kazenskem postopku.1 Če je med njimi bistvena razlika, torej, da opis kaznivega dejanja vsebuje bistveno okoliščino oziroma posledico dejanja, ki je očitek prekrška ne zajema, potem ne gre za položaj ponovnega sojenja v isti zadevi.

8. Uporaba predstavljenih kriterijev v obravnavani zadevi razkrije, kot pravilno opozarja pritožnik, da vsebuje opis kaznivega dejanja še dodatne bistvene elemente kaznivega dejanja, ki jih ne vsebuje opis prekrška, ki sicer zajema očitke, da je obtoženec v postopku zaradi kršitve javnega reda in miru planil proti policistu, ga žalil in mu grozil, da ga bo ubil ter ga pljuval. V opisu prekrškov v plačilnem nalogu z dne 8. 3. 2019 pa ni naveden očitek v obtožbi, da je obtoženec policista B. B. udaril v glavo in vlekel za zgornji del oblačil in ovratni trak, zaradi česar naj bi B. B. kot uradna oseba, utrpel lahko telesno poškodbo v obliki udarnine glave, udarnine desne rame, poškodbo desnega kolena in nateg vratnih mišic. Povzročitev lahke telesne poškodbe je znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obtožencu izdan plačilni nalog, ne vsebuje, niti za očitane prekrške ni relevanten. Nastanek poškodb zaradi očitanega ravnanja obtoženca predstavlja dodatno okoliščino v opisu kaznivega dejanja, ki pomeni tudi konkretizacijo kvalifikatorne okoliščine za kaznivo dejanja po drugem odstavku 299. člena KZ-1, zato ni mogoče zaključiti, da gre za v bistvenem enaka dejstva oziroma enak dejanski očitek.

9. Zmotna je torej presoja prvostopenjskega sodišča, da opis kaznivega dejanja, ki se razlikuje od opisa dejanskega stanja kršitev po ZJRM-1, ni opis, na podlagi katerega bi dejanje prešlo iz prekrška v kaznivo dejanje, pri čemer se je prvostopenjsko sodišče pri svoji presoji omejilo zgolj na navedbo v opisu kaznivega dejanje, da _„se je obtoženec na tleh upiral in z desno roko policista udaril v glavo, pri čemer je med tem, ko mu je B. B. poskušal nadeti lisice nanj vpil, da ga bo zaklal in ubil ter ga tako močno vlekel za zgornji del oblačil in ovratni trak, da ga je davil,“_ in zmotno ugotovilo, da je večinski vsebinski del opisa kaznivega dejanja pokriva z opisom prekrška, saj je povsem zanemarilo, da se obtožencu v opisu kaznivega dejanja očita, da je policistu B. B. kot uradni osebi ob opravljanju uradnega dejanja povzročil lahko telesno poškodbo, kar je, odločilna okoliščina, ki utemeljuje sklep, da ne gre za položaj že razsojene stvari, kot izpostavlja pritožnik in je bilo že pojasnjeno.

10. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018.