Jedro

Tožnik je na obeh zaslišanjih opisal okoliščine, ki očitno ne kažejo nobenih znakov, da bi tožnik imel v upravnem ali sodnem postopku zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine, ki ne bi bil očitno neutemeljen. V prošnji je me drugim povedal, da je potoval med Grčijo, kjer je bil 2 leti, Švedsko (10 mesecev), kjer se je združil s teto, Italijo, Nemčijo, Švico, Hrvaško, da je v Sloveniji izrazil namero za azil samo za to, da je lahko spremljal neko sirsko družino v dom v Logatcu, ker sicer ga niso pustili, da bi šel z njimi v Logatec. Na osebnem razgovoru je dodal, da se je zaradi družinskih problemov na Švedskem odselil v Grčijo, pred selitvijo je bil 5 mesecev pri prijateljih, ki so mu predlagali, da ostane pri njih; povedal je, da je njegov dom v Grčiji, da bi po zaključki šolanja v Sloveniji odšel nazaj v Sirijo, in da bi tam rad dokončal študij, Švedska mu je pomagala z najemnino pol leta, na Švedsko pa se ne želi vrniti, ker se tam ni našel, ni imel bivališča, dela in ni mogel študirati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika, ki trdi, da je A. A., roj. ... 2004, državljan Sirske arabske republike.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožnik dne 27. 7. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta, zaradi česar njegova identiteta v postopku ni nesporno ugotovljena. Po posredovanju tožnikovih prstnih odtisov v bazo Eurodac, je bilo ugotovljeno, da je že zaprosil za mednarodno zaščito na Švedskem (19. 10. 2022) in na Hrvaškem (20. 6. 2023). Iz obrazca Eurodac je razvidno tudi, da mu je bila dne 15. 12. 2022 na Švedskem priznana mednarodna zaščita.

3. S tožnikom je bil dne 7. 8. 2023 opravljen osebni razgovor, kjer je povedal, da so mu osebne dokumente ukradli na železniški postaji v Ljubljani, imel je švedski potni list. Na soočenje, da podatki iz baze Eurodac kažejo, da mu je Švedska 15. 12. 2022 priznala mednarodno zaščito, je odgovoril, da je imel na Švedskem družinske težave s teto pri kateri je stanoval, nato ga je tudi odslovila. Švedska mu je pol leta pomagala z najemnino za stanovanje. Po tem pa mu niso več pomagali pri plačevanju najemnine. Tam je bil brezdomec, ni imel dela. Ni imel zaposlitve, da bi zaslužil denar in najel stanovanje. Pet mesecev je bival pri prijateljih. Niso mu sicer rekli, da naj zapusti stanovanje, vendar je čutil, da jim je v breme, zato se je odločil, da gre. Bil je primoran zapustiti Švedsko in se odseliti v Grčijo, kjer je šel v več krajev kot turist, prišel je tudi v Slovenijo. Tukaj je nameraval ostati dan ali dva. Tožnik je v nadaljevanju vprašal, ali lahko stornira svojo prošnjo za mednarodno zaščito na Švedskem, da bi zamenjal dokumente in švedski potni list z grškim ali slovenskim potnim listom. Njegov dom je namreč v Grčiji. Prav tako bi rad februarja zaključil šolanje v Sloveniji. Po zaključku šolanja, bi se vrnil v Sirijo in tam nadaljeval študij. Ne želi se vrniti na Švedsko, ker tam ni našel sebe. Tam bi lahko bil in bival, če bi imel šolsko spričevalo. Trenutno razmišlja, da bo šel delati na Švedsko, če bo zaključil študij in pridobil šolsko spričevalo. V Ljubljani so mu rekli, da je dovolj en mesec šolanja, da bi postal varnostnik. Enako bi lahko bil varnostnik na Švedskem že po enem mesecu usposabljanja. Lahko je tukaj v Ljubljani in študira preko spleta na Švedskem. Na koncu je dejal še, da je zapustil Švedsko, ker je ni maral in ga je teta izgnala iz stanovanja. Ni imel dela, ni imel bivališča in ni mogel študirati.

4. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na 51. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) in Procesno direktivo II1, ki pod točko (a) drugega odstavka 33. člena določa, da država članica lahko šteje prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno, če je druga država članica priznala mednarodno zaščito. Po stališču Sodišča EU v sodbi z dne 19. 3. 2019 v zadevi _Ibrahim in drugi_2, navedena določba Procesne direktive II ne nasprotuje temu, da država članica uporabi možnost, ki je dana s to določbo, da prošnjo za priznanje statusa begunca zavrže kot nedopustno, ker je druga država članica prosilcu že priznala mednarodno zaščito, kadar ta prosilec, kot oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, v tej drugi državi članici zaradi predvidljivih življenjskih razmer ne bi bil izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4 člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Organ je v nadaljevanju presojal, ali je glede na merila v omenjeni sodbi SEU v tožnikovih izjavah mogoče ugotoviti njegovo morebitno izpostavljenost resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

5. V konkretnem primeru je organ po posredovanju prstnih odtis v bazo Eurodac ugotovil, da ima tožnik od 1dne 5. 12. 2022 že priznano mednarodno zaščito na Švedskem. Navedel je, da ne more slediti izjavam tožnika, da je bil na Švedskem brezdomec, saj je očitno živel pri teti, nekaj časa je bival pri prijateljih, glede nastanitve pa mu je tudi država pol leta pomagala s plačevanjem najemnine, česar zagotovo niso deležni vsi drugi državljani. Tožnik ni navedel, zakaj ne bi mogel študirati na Švedskem, medtem, ko bi rad s študijem nadaljeval v Sloveniji oziroma na daljavo zaključil šolanje na Švedskem. Tudi glede zaposlitve je tožnik navedel, da bi že po enem mesecu usposabljanja lahko postal varnostnik na Švedskem tako kot v Sloveniji. Iz njegovih izjav organ ni mogel razbrati, da bi mu na Švedskem oteževali možnost študija ali zaposlitve oziroma da bi bil obravnavan kakorkoli drugače kot drugi državljani Švedske. Navsezadnje je tožnik sam odšel v Grčijo kot turist, kasneje pa tudi v Slovenijo, za kar so potrebna določena finančna sredstva, s katerimi je tožnik očitno razpolagal. Dodatno poudarja, da v tem postopku ne presoja o možnosti vračanja tožnika, ampak zgolj in le o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji. Tožnik lahko namreč na podlagi tega, da ima na Švedskem priznan status begunca in izdano dovoljenje za prebivanje, prosto potuje po EU. Za namen daljšega bivanja v kateri od drugih držav članic EU, pa si mora urediti ustrezno dovoljenje za prebivanje na drugi zakonski podlagi.

6. Organ glede na navedeno ugotavlja, da tožnik z ničemer ni izkazal, da bi mu na Švedskem grozila resna nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Ravno tako ni zatrjeval ali kakorkoli izkazal, da bi se na Švedskem neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogel zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi česar bi bilo ogroženo njegovo telesno oziroma duševno zdravje ali bi se znašel v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Njegovo stališče je namreč bilo, da na Švedskem ni našel samega sebe, vendar razmišlja, da bo šel delati na Švedsko, ko zaključi študij.

7. Glede na podatke iz Eurodac in dejstva, da tožnik ni navedel nobenih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi bil izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine ter glede na to, da tožnik ni prišel v Republiko Slovenijo na podlagi kvote ali delitve bremen med državami članicami Evropske unije, je pristojni organ njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno zavrgel (na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 51.- člena ZMZ-1).

_Bistvene navedbe v tožbi_

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi pooblaščenka tožnika najprej povzema izpodbijani sklep. V nadaljevanju se sklicuje na stališče SEU v zadevi _Ibrahim in drugi_ in sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 894/2019-7 z dne 19. 6. 2019. Meni, da je tožena stranka napačno ocenila, da tožnik ni z ničemer izkazal, da bi mu na Švedskem grozila resna nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine ter da ni zatrjeval ali kakorkoli izkazal, da bi se na Švedskem neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogel zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njegovo telesno oziroma duševno zdravje ali bi se znašel v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človeškim dostojanstvom. Na osebnem razgovoru z dne 7. 8. 2023 je tožnik povedal, da je bil na Švedskem brezdomec. Ni imel dela, zaposlitve, da bi zaslužil denar in najel stanovanje. Imel je probleme s teto, ki ga je izgnala iz njenega stanovanja. Povedal je še, da ni mogel študirati. Glede na navedeno tožnik meni, da življenjske razmere, v katerih se je znašel na Švedskem ne ustrezajo zahtevam iz Procesne direktive 2013/32/EU in da se je na Švedskem znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ni mogel zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb.

9. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za odložitev izvršitve, ki jo utemeljuje z dejstvom, da v skladu s 1. odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), tožba ne zadrži izvršitve sklepa, zoper katerega je vložena. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Švedski, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). To bi imelo za tožnika pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Ker se tožnik v času odločanja sodišča ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države in ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. Zaradi izročitve državi, kjer so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda. Glede na navedeno tožnik predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

_Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo_

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik glede brezdomstva na Švedskem navedel, da je tam nekaj časa živel pri teti, ki ga je po nekem času odslovila, nekaj časa pri prijateljih, glede nastanitve pa mu je pomagala tudi država, saj mu je pol leta plačevala najemnine. Ravno to kaže, da Švedska dejansko nudi pomoč osebam, ki so le-te potrebne. Tudi glede zaposlitve je tožnik navedel, da bi že po enem mesecu usposabljanja lahko postal varnostnik na Švedskem tako kot v Sloveniji, ni pa pojasnil zakaj študija na Švedskem ne bi mogel zaključiti. Glede na takšne navedbe tožena stranka ni mogla zaključiti, da bi bila tožniku na Švedskem možnosti študija ali zaposlitve otežena, kakor tudi ne, da bi bil tožnik tam kakorkoli drugače obravnavan v primerjavi z ostalimi prebivalci. Ne gre tudi spregledati, da je tožnik v postopku navedel, da je Švedsko zapustil, ker te države ni maral in se v njej ni znašel. Tožnik lahko na podlagi tega, da ima na Švedskem priznano mednarodno zaščito in izdano dovoljenje za prebivanje, prosto potuje po Evropski uniji (v nadaljevanju: EU), vendar pa si mora za namen daljšega bivanja v kateri drugi državi članici EU urediti ustrezno dovoljenje za prebivanje na drugi zakonski podlagi in ne v okviru mednarodne zaščite. V primeru, ko oseba, ki ji je že priznana mednarodna zaščita, kljub temu v drugih državah članicah vlaga nove prošnje za mednarodno zaščito, bi to lahko privedlo do situacije, ko bi bile prošnje posameznega prosilca za mednarodno zaščito obravnavane v več državah članicah EU, kar bi hipotetično lahko pomenilo, da bi posamezni prosilec v več državah članicah lahko pridobil enega od statusov mednarodne zaščite, posledično pa bi bil tudi v več državah upravičen do drugih pravic, ki mu jih s priznanjem takega statusa pripada. To je po mnenju tožene stranke nedopustno, saj je smisel enotnega evropskega azilnega sistema ravno to, da se prošnja posameznega prosilca za mednarodno zaščito vsebinsko obravnava v eni, zanj odgovorni državi članici. Tožena stranka še poudarja, da v izpodbijanem sklepu ni presojala možnosti vračanja tožnika na Švedsko, temveč zgolj zakonitost njegove podane prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 se kot nedopustna lahko zavrže prošnja za mednarodno zaščito, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članice Evropske unije, razen če gre za osebe iz VI. poglavja tega zakona. Vsebinsko enaka je določba točke (a) drugega odstavka 33. člena Procesne direktive 2013/32/EU. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožnik ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1 (v Slovenijo ni prišel na podlagi kvote) in da mu je Švedska že priznala mednarodno zaščito.

13. Predmet tega upravnega spora je vprašanje, ali je tožena stranka odločila zakonito, ko je tožnikovo prošnjo zavrgla kot nedopustno iz razloga, ker ima tožnik že priznan status na Švedskem, ki je druga država članica EU, pri čemer je tožena stranka ugotovila, da tožnik po njenem mnenju ni navedel nobenih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi bil na Švedskem izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Tožnik v tožbi namreč ugovarja, da je tožena stranka napačno ocenila, da ni z ničemer izkazal, da bi mu na Švedskem grozila resna nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

14. V primerljivi zadevi Ibrahim, kjer je tudi šlo za razlago (in uporabo) določila 33(2)(a) člena Procesne direktive 2013/32/EU, ki ustreza določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, je Sodišče EU izpeljalo naslednjo interpretacijo:

15. _„Pravo Unije temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo, ter v zvezi s tem, da lahko njihovi nacionalni pravni sistemi zagotavljajo enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno od temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.3 Načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami je v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogoča vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja. Natančneje, načelo vzajemnega zaupanja zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.4 Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP /.../. Vendar ni mogoče izključiti, da je v praksi delovanje tega sistema v posamezni državi članici zelo oteženo, tako da obstaja resna nevarnost, da bi bili prosilci za mednarodno zaščito v tej državi članici obravnavani v nasprotju s temeljnimi pravicami.5 V zvezi s tem je treba poudariti, da morajo pomanjkljivosti, navedene v prejšnji točki te sodbe, zato da bi se zanje uporabil člen 4 Listine, ki ustreza členu 3 EKČP ter katerega vsebina in obseg sta torej, kot določa člen 52(3) Listine, enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija, dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve /.../. Ta posebej visoki prag resnosti naj bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.6 Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje“.7_ Nadalje, po stališču Sodišča EU, zgolj to, da so socialna varnost in/ali življenjske razmere v državi članici, v kateri je bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito, boljše kot v državi članici, ki je že priznala (subsidiarno) zaščito, nikakor ne more potrditi ugotovitve, da bi bila zadevna oseba ob predaji v zadnje navedeno državo članico izpostavljena dejanski nevarnosti ravnanja, ki je v nasprotju s členom 4 Listine.8 Ravno tako tudi na primer okoliščina, da oseba v drugi državi članici običajno ni deležna oblik družinske solidarnosti, ki so jih deležni državljani te države članice in ki nadomestijo nezadostnost njenega socialnega sistema, ne more zadostovati za utemeljitev ugotovitve, da bi se oseba znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja.9

16. Upravno sodišče je že sprejelo dopolnjujočo interpretacijo zgornji in sicer na podlagi sodne prakse Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice, da je treba ob uporabi načela vzajemnega zaupanja razlikovati med pragom, ki se zahteva za ugotovitev, da bi lahko prišlo do kršitve pravice iz 4. člena Listine, in pragom, ki se zahteva za to, da se pristojni organ (ali sodišče) ne more(ta) enostavno sklicevati na načelo medsebojnega zaupanja, ampak morata mora(ta) pristopiti k dokaznim standardom in pravilom v zvezi z varstvom pravice iz 4. člena Listine in ob tem pretehtati, ali se je dopustno sklicevati na načelo medsebojnega zaupanja. Ta slednji prag je dosežen, ko ima stranka v postopku zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen.10 Če je tak prag dosežen, morata upravni organ ali sodišče, kadar imata na voljo elemente, ki jih je prosilec predložil, da bi dokazal obstoj take nevarnosti v državi članici, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb.11

17. Iz podatkov v spisu, to je iz zapisnika o podani prošnji z dne 27. 7. 2023 in zapisnika o osebnem razgovoru z dne 7. 8. 2023 in iz tožbenih navedb, ki jih je sodišče že povzelo v tej sodbi, izhaja, da je tožnik na obeh zaslišanjih opisal okoliščine, ki očitno ne kažejo nobenih znakov, da bi tožnik imel v upravnem ali sodnem postopku zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine, ki ne bi bil očitno neutemeljen. V prošnji je me drugim povedal, da je potoval med Grčijo, kjer je bil 2 leti, Švedsko (10 mesecev), kjer se je združil s teto, Italijo, Nemčijo, Švico, Hrvaško, da je v Sloveniji izrazil namero za azil samo za to, da je lahko spremljal neko sirsko družino v dom v Logatcu, ker sicer ga niso pustili, da bi šel z njimi v Logatec. Na osebnem razgovoru je dodal, da se je zaradi družinskih problemov na Švedskem odselil v Grčijo, pred selitvijo je bil 5 mesecev pri prijateljih, ki so mu predlagali, da ostane pri njih; povedal je, da je njegov dom v Grčiji, da bi po zaključki šolanja v Sloveniji odšel nazaj v Sirijo, in da bi tam rad dokončal študij, Švedska mu je pomagala z najemnino pol leta, na Švedsko pa se ne želi vrniti, ker se tam ni našel, ni imel bivališča, dela in ni mogel študirati.

18. Zaradi tako opisanih okoliščin tožena stranka ni imela obveznosti, da bi pristopila k uporabi načela medsebojnega zaupanja med državama članicam EU drugače, kot je to storila v izpodbijanem aktu. Izpodbijani sklep v izreku sicer ne predstavlja pravne podlage za odstranitev tožnika iz Slovenije, saj tožniku ne nalaga, da zapusti Slovenijo. Tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da tožena stranka v tem postopku ne presoja možnosti vračanja tožeče stranke na Švedsko. Vendar pa po drugi strani iz podatkov v spisu izhaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve z dopisom z dne 28. 8. 2023 obvestilo Policijsko upravo Ljubljana, po tem, ko je bila tožniku prošnja za mednarodno zaščito zavržena, da je izpodbijani sklep izvršljiv, da se tožnik nahaja v izpostavi azilnega doma in da naj policija ukrepa v skladu z zakonodajo. Poleg tega se je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta ukvarjala z vprašanjem, ali je tožnik v postopku izkazal, da bi mu na Švedskem grozila resna nevarnost nečloveškega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Zato je sodišče vzelo izpodbijani akt v presojo z vidika zakonitosti v okviru, kot izhaja iz te sodbe.

19. Ker ima tožnik zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki je očitno neutemeljen, je izpodbijani akt zakonit, saj se je tožena stranka lahko sklicevala na enostavno uporabo načela medsebojnega zaupanja med državama članicama EU iz člena 2 in 4(3) Pogodbe EU in je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in brez zaslišanja tožnika, ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) na podlagi osebnega razgovora tožnika v upravnem postopku. Sodišče je ob tem upoštevalo tudi določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1 glede na to, da dejansko stanje med strankama ni sporno, ampak je sporno, ali neprerekane okoliščine v materialno-pravnem smislu dosegajo prag oziroma pomenijo nečloveško ravnanje iz 4. člena Listine.12 Poleg tega je sodišče upoštevalo tudi neposredni učinek pravice do učinkovitega sodnega varstva iz določbe člena iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z razlago te pravice s strani Sodišča EU, saj je lahko presojo opravilo zgolj na podlagi podatkov iz spisa.13 K II. točki izreka:

20. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

21. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

22. Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo in jo povezuje izključno s predajo Švedski, preden bi sodišče odločilo o tožbi. Ker izpodbijani akt ni pravna podlaga za predajo, vrnitev oziroma odstranitev tožnika na Švedsko, verjetnost nastanka težko popravljiva škode ni izkazana. Poleg tega, ker škodo tožnik povezuje s posegom v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja na Švedskem, je podlaga za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe tudi ugotovitev sodišča v zvezi s prvo točko izreka te sodbe, da je tožnikov zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine očitno neutemeljen. Na tej podlagi je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) 2 Zadeve C-297/17, C-318/17 in C-438/17. 3 Ibrahim, C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17, 19. 3. 2019, odst. 83. 4 Ibid. odst. 84. 5 Ibid. odst. 85-86. 6 Ibid. odst. 89-90. 7 Ibid. odst. 91. 8 Ibid. odst. 94. 9 Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 94. 10 Glej na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 922/2023, 17. 8. 2023, odst. 75-83; I U 836/2023, 20. 6. 2023, odst. 73-80. 11 Ibid. odst. 88. 12 Glej v tem smislu sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 158/2023 z dne 14. 6. 2023, odst. 13. 13 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56.