Jedro

Ker se določba 1. odstavka 378. člena ZKP in ostale določbe tega člena ne uporabljajo v postopku s pritožbo zoper sklep, razen v primeru, če je vložena pritožba zoper sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (2. odstavek 492. člena v zvezi z 2. odstavkom 403. člena ZKP), sodišče druge stopnje ni bilo dolžno obvestiti obsojenca o seji, na kateri je obravnavalo pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavržena njegova pritožba kot nedovoljena.

Izrek

Zahteva obs. J.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13.07.2001 je bila po določbi 390. člena ZKP kot nedovoljena zavržena pritožba, ki jo je obsojenec vložil zoper sodbo istega sodišča z dne 13.06.2001. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 04.09.2001 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je dne 09.10.2001 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti, očitno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Smiselno predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi napadeni pravnomočni sklep.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Višje sodišče s svojim sklepom z dne 04.09.2001 zakona ni kršilo in zahteva za varstvo zakonitosti zato ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je obsojenec vložil tako zoper pravnomočno sodbo kot tudi zoper pravnomočni sklep o zavrženju njegove pritožbe kot nedovoljene, je razvidno, da ne soglaša z zaključkom napadenega pravnomočnega sklepa, da je bil pravilno vabljen na glavno obravnavo in v zvezi s tem tudi ne z razlago določbe 3. odstavka 439. člena ZKP. Prav tako ocenjuje, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe 1. odstavka 378. člena ZKP, ker ga ni vabilo na sejo svojega senata in se zato ni mogel poslužiti pravic, ki mu gredo po 3. odstavku tega člena.

Ugotovitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da je bil obsojenec v redu vabljen na glavno obravnavo dne 13.06.2001, je pravilna in v skladu s postopanjem sodišča, ki ga izkazujejo podatki kazenskega spisa. Obsojencu je bilo vabilo vročeno dva dni pred nadaljevano glavno obravnavo. Razlog, zaradi katerega se ni udeležil glavne obravnave, je v pravnomočnem sklepu utemeljeno ocenjen kot neopravičljiv. Sodišče druge stopnje je pri tem izhajalo iz pravilne razlage določbe 3. odstavka 439. člena ZKP. Takšno razlago sprejema tudi Vrhovno sodišče, ki je na nasprotne navedbe vložnika zahteve odgovorilo v sodbi z dne 06.03.2003, opr.št. I Ips 313/2001, s katero je odločilo o obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13.06.2001. Določba 1. odstavka 378. člena ZKP in ostale določbe tega člena se ne uporabljajo v postopku s pritožbo zoper sklep, razen v primeru, če je vložena pritožba zoper sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (2. odstavek 492. člena v zvezi z 2. odstavkom 403. člena ZKP). Zato zahteva nima prav, ko meni, da bi moralo sodišče druge stopnje obsojenca obvestiti o seji, na kateri je obravnavalo pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavržena njegova pritožba kot nedovoljena. Glede na to očitek kršitve določbe 1. odstavka 378. člena ZKP ni utemeljen.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je preizkusilo tiste kršitve zakona, na katere se je skliceval vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Ker je ugotovilo, da niso podane, je zahtevo obs. J.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).