Jedro

Možnost izdaje dodatnega sklepa o dedovanju je na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju izključena tudi takrat, kadar po istem zapustniku že obstoji pravnomočen sklep o dedovanju pred tem denacionaliziranega premoženja. Predmet vsake denacionalizacijske odločbe je individualiziran in poseben, zato se v skladu s prvim odstavkom 74. člena ZDen za vrnjeno premoženje po vsaki denacionalizacijski odločbi opravi nova zapuščinska obravnava in o njem odloči z novim sklepom o dedovanju.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o premoženju, ki je bilo predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku, odločilo prvič s sklepom o dedovanju D 298/2000 z dne 12. 10. 2000(1). V denacionalizacijskem postopku so bili nato zapustnici kot denacionalizacijski upravičenki na podlagi odločbe Upravne enotes Ljubljana št. ... z dne 30. 5. 1995 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 16. 5. 2008, ki sta postali pravnomočni 19. 2. 2009, vrnjeni v last še določeni prostori(2) v stanovanjski hiši T. v Ljubljani s parc. št. ... k.o. ... in delež na skupnih prostorih, delih in napravah omenjene hiše in na zemljišču. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da poleg premoženja, ugotovljenega s prej navedenim sklepom o dedovanju, spadajo v zapuščino po pokojni J. M. tudi ti prostori in delež na skupnih delih stavbe ter odločilo, da navedeno premoženje deduje zapustnikova oporočna dedinja A. M. ... Odločitev je oprlo na določbo 221. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami, v nadaljevanju ZD). V postopku ni opravilo nove zapuščinske obravnave, temveč premoženje razdelilo z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prej) denacionaliziranega premoženja.

2. Predlagateljica in edina udeleženka postopka A. M. se zoper izpodbijani sklep ni pritožila, zato je 29. 4. 2009 postal pravnomočen.

3. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, ker odločitev zapuščinskega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede (ne)uporabe 221. člena ZD pri dedovanju denacionaliziranega premoženja in glede vprašanja predmeta dedovanja in vstopne pravice. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnega prava ter predlaga, da sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek drugemu zapuščinskemu sodišču. Zapuščinsko sodišče je nepravilno uporabilo 221. člen ZD in ni uporabilo posebnega pravila iz 74. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami, v nadaljevanju ZDen), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Zaradi navedene kršitve sodišče glede denacionaliziranega premoženja ni izpeljalo novega zapuščinskega postopka in ni odločilo z novim sklepom o dedovanju. Pri ugotavljanju, kdo so dediči po pokojni denacionalizacijski upravičenki, bi moralo uporabiti 2., 7., 12. in prvi odstavek 125. člena ZD v zvezi s prvim in drugim odstavkom 78. člena ZDen. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločitev pa nezakonita. Glede kroga dedičev navaja, da je zapuščina prešla nanje 19. 2. 2009, ko je postala odločba o denacionalizaciji pravnomočna. Edina zakonita in oporočna dedinja J. M. je bila njena hči J. N., ki je umrla 17. 2. 1973 in svoje premoženje v oporoki zapustila svojemu možu B. N. Ker v njenem premoženju (še) ni bilo nepremičnin, ki so bile njeni materi vrnjene v denacionalizacijskem postopku, s tem premoženjem ni mogla razpolagati, zato na podlagi oporočnega dedovanja ni moglo preiti na B. N. Ker ta v skladu z 12. členom ZD nima vstopne pravice, ni mogel dedovati na podlagi zakona, kar nakazuje, da je zapuščina brez dedičev. Zato je brez pomena oporočno razpolaganje B. N., ki je v svoji oporoki z dne 20. 6. 1994 v točki 4 določil, da A. M. zapušča »tudi vse nepremičnine v naravi oziroma če to ne bi bilo mogoče v odškodnini skladno z ZDen, za vse premoženje, ki je bilo nacionalizirano njegovi ženi (pravilno tašči), po kateri oporočni dedič je«.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeleženki zapuščinskega postopka A. M., ki je nanjo odgovorila po svojem pooblaščencu. Meni, da je zahteva prepozna, saj je trimesečni rok za vložitev zahteve potekel 30. 7. 2009, zahteva pa je bila vložena šele 14. 8. 2009. Tožilstvo je prezrlo, da je zakonodajalec spremenil prvi odstavek 78. člena ZDen in z novelo (Ur. l. RS, št. 65/98) določil, da se dedovanje denacionaliziranega premoženja uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in ne z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je uporabilo določbo 221. člena ZD, saj je šlo pri dedovanju po zapustnici za zakonito dedovanje.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. V zvezi z vprašanjem pravočasnosti zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da je trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pričel teči 29. 4. 2009 (1. točka petega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007- ZPP-UPB3 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), med tekom roka pa so bile sodne počitnice, ki so v skladu s prvim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, 45/2008, v nadaljevanju ZS) začele teči 15. 7. 2009 in se iztekle s potekom 15. 8. 2009. Po določbi tretjega odstavka 83. člena ZS v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, kar pomeni, da rok v tem času ni tekel oziroma je bil tek roka prekinjen. Ta določba se pri procesnih rokih, ki so določeni po mesecih, upošteva tako, da se rok, ki je začel teči pred sodnimi počitnicami, iztekel pa bi se med njimi, podaljša za en mesec. Navedeno pomeni, da bi se trimesečni rok iztekel šele 29. 8. 2009 in ne 29. 7. 2009, zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena 14. 8. 2009, ni prepozna.

7. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP).

8. V obravnavani zapuščinski zadevi je predmet dedovanja premoženje, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno zapustnici kot denacionalizacijski upravičenki. Zahteva utemeljeno opozarja, da ima Zakon o denacionalizaciji glede dedovanja denacionaliziranega premoženja posebne določbe (74. do 83. člen ZDen), ki so glede na splošen zapuščinski postopek, urejen v Zakonu o dedovanju, lex specialis. Zato je potrebno, kadar je zapuščinski postopek po umrlem upravičencu že pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju denacionaliziranega premoženja, glede tega denacionaliziranega premoženja izvesti nov zapuščinski postopek (prvi odstavek 74. člena ZDen). Za tako situacijo gre v obravnavani zapuščinski zadevi, saj je postal sklep o dedovanju Občinskega sodišča v Radovljici O 123/66 z dne 19. 11. 1966, v katerem ni bilo odločeno o dedovanju premoženja, ki je bilo zapustnici vrnjeno kasneje na podlagi pravnomočnih odločb o denacionalizaciji, pravnomočen že dne 8. 12. 1966. 9. Pravilo iz prvega odstavka 74. člena ZDen pa po določbi 82. člena ZDen ne velja le v primerih, ko ob prvotnem dedovanju ni bilo niti oporočnih razpolaganj (81. člen ZDen) niti dednih izjav ali pogodb (80. člen ZDen), kar v tej zadevi ne pride v poštev, saj temelji prvotni sklep o dedovanju na oporočnem dedovanju. Zgolj v teh primerih zapuščinskemu sodišču glede v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja ni treba opraviti nove zapuščinske obravnave, temveč o dedovanju tega premoženja odloči z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 221. člen ZD). To pa pomeni, da je možnost izdaje dodatnega sklepa o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju izključena tudi takrat, kadar po istem zapustniku že obstoji pravnomočen sklep o dedovanju pred tem denacionaliziranega premoženja. Predmet vsake denacionalizacijske odločbe je individualiziran in poseben, zato se v skladu s prvim odstavkom 74. člena ZDen za vrnjeno premoženje po vsaki denacionalizacijski odločbi opravi nova zapuščinska obravnava in o njem odloči z novim sklepom o dedovanju(3). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je naknadno denacionalizirano premoženje z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju razdelilo v skladu s prvim odstavkom 221. člena ZD na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju prej denacionaliziranega premoženja.

10. Zaradi napačnega postopanja sodišče ni opravilo zapuščinske obravnave in ni ugotavljalo, kdo so dediči po pokojni zapustnici J. M., v zvezi s tem pa tudi ni uporabilo določb ZD in ZDen, zlasti 78. in 81. člena ZDen. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani dodatni sklep o dedovanju razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (388. člen v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP). Ni pa sodišče sledilo predlogu zahteve, naj se zadeva vrne v postopek drugemu zapuščinskemu sodišču, saj tožilstvo svojega predloga v tem delu ni obrazložilo, pa tudi sicer tožilstvo ne spada med upravičene predlagatelje (prim. 67. člen ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje glede premoženja, ki je bilo zapustnici vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, opravi nov zapuščinski postopek in nanj povabi vse osebe, ki bi lahko dedovale. Po končanem postopku naj izda sklep o dedovanju, pri odločanju pa uporabi določbe ZD, glede tistih vprašanj, ki so v ZDen izrecno drugače urejena, pa ta zakon.

Op. št. (1): S tem sklepom je sodišče ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojni J. M. na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji z dne 23. 2. 1995 (tudi) poslovni prostor v izmeri 80,78 m² v pritličju ter pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah ter podstrešju v hiši T. in P. v Ljubljani kot tudi ustrezen delež na zemljišču parc. št. ... k.o. ... V postopku je opravilo zapuščinsko obravnavo, po kateri je zaključilo, da navedeno premoženje deduje oporočna dedinja A. M. Op. št. (2): garsonjera, soba v izmeri 8,58 m² v pritličju, dvosobno stanovanje v izmeri 73,80 m² v II. Nadstropju, štiri in večsobno stanovanje v izmeri 102,50 m² v II. Nadstropju, poslovni prostor v izmeri 80,90 m² v pritličju, poslovni prostor v izmeri 146,93 m² v pritličju, poslovni prostor v izmeri 106,56 m² v pritličju.

Op. št. (3): tako odločba VS RS II Ips 266/2006 z dne 19. 5.2008.