Jedro

Ne drži navedba, da v opisu kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ni izražen zakonski znak spravljanja oškodovanca v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin: glede na opis dejanja je ta izražen v obsojenčevi zavezi, da bo izposojeni denar vrnil v določenem roku v povezavi z navedbo, da tega ni storil in da ni imel namena vrniti posojila že ob sklenitvi pogodbe.

Določbo 3.odstavka 50. člena KZ je treba razlagati tako, da traja rok za izpolnitev dodatnega pogoja v pogojni obsodbi največ toliko, kot znaša v konkretnem primeru s pogojno obsodbo določena preizkusna doba. Zato ni mogoče sprejeti stališča, po katerem rok za izpolnitev dodatne obveznosti iz pogojne obsodbe ne more biti krajši od enega leta.

Izrek

Zahteva obs. A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 22.12.1998 je bil obs. A.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Po določbah 50. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen pet mesecev zapora ter preizkusna doba treh let. Določen mu je bil dodatni pogoj, da mora v osmih mesecih po pravnomočnosti sodbe plačati ošk. E.R. 7.000 DEM v tolarski protivrednosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka s povprečnino in odločeno, da mora oškodovancu plačati priglašeni premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 23.03.1999 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 16.06.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe in kršitev kazenskega zakona po 1., 4. in 5. točki 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Celju in sodbo Višjega sodišča v Celju razveljavi in zadevo vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje ali izpodbijani sodbi razveljavi in pravnomočno sodbo spremeni ter ga oprosti.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona, saj je zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje obsojenega kaznivo dejanje. V opisu dejanja manjka opis enega od elementov kaznivega dejanja goljufije in sicer element lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin, s katerim naj bi obsojenec zavedel oškodovanca, da mu je izročil denar. Zato meni, da je v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker obsojencu očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov. Zakonski znak kaznivega dejanja prikazovanja dejanskih okoliščin, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, je pomanjkljiv in zato po stališču zahteve ni podano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

V izreku pravnomočne sodbe je v zvezi z grajanim zakonskim znakom navedeno, da je obsojenec E.R. zapeljal v zmoto s tem, da si je dne 07.05.1995 od njega izposodil 7.000 DEM in se na podlagi potrdila z dne 18.05.1995 obvezal, da bo denar vrnil do 07.05.1996 oziroma do 07.05.1997, vendar po preteku tega datuma denarja E.R. ni vrnil, saj tega namena ni imel že ob sklenitvi posla. Obsojenčevo ravnanje, ki zadeva navedeni zakonski znak, je glede na takšen opis izraženo v njegovi zavezi, da bo izposojeni denar vrnil v določenem roku v povezavi z navedbo, da tega ni storil in da ni imel namena posojila vrniti že ob sklenitvi posojilne pogodbe. Izrek napadene pravnomočne sodbe v zvezi z zakonskim znakom spravljanja oškodovanca v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin je tedaj opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami. Zato ni mogoče zaključiti, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje, ker opis nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije in da je s tem podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Obe nižji sodišči sta ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah ocenili, da obsojenčevo ravnanje ne predstavlja le obljube obligacijske narave, temveč ima vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Pravnomočna sodba ima povsem določne in jasne razloge o tem, na katera dejstva in okoliščine opira zaključek o obsojenčevem goljufivem ravnanju. Zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem navaja, da se obsojenec z navedenim potrdilom ni nič obvezal, temveč je posojilo le prevzel in da gre pri tem samo za obligacijsko zavezo, v bistvu nakazuje na zmotno oceno teh okoliščin. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Nadaljnjo kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca vidi zahteva za varstvo zakonitosti v zgrešeni določitvi roka za izpolnitev dodatnega pogoja, ki je določen v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 50. člena KZ, po kateri se rok za izpolnitev v pogojni obsodbi določenega dodatnega pogoja oziroma obveznosti določi v mejah preizkusne dobe. Te meje pa določa 2. odstavek istega člena na obdobje, ki ni krajše od enega leta in ne daljše od petih let. Zato je po stališču zahteve z določitvijo roka osmih mesecev za izpolnitev dodatnega pogoja kršen 50. člen KZ.

Razlaga, ki jo ponuja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, ni sprejemljiva. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da lahko rok za izpolnitev obveznosti traja največ toliko, kot znaša v konkretnem primeru s pogojno obsodbo določena preizkusna doba. Glede na določbo 3. odstavka 50. člena KZ sodišče odloči, kdaj bo v pogojni obsodbi naložilo storilcu kaznivega dejanja dodatne obveznosti in tudi v katerem roku jih mora izpolniti. Pri tem samostojno presoja, kolikšen rok bo določilo v posameznem primeru, upoštevajoč storilčeve zmožnosti za izpolnitev dodatnega pogoja in tudi samo naravo obveznosti. Zato ni mogoče sprejeti pravnega naziranja zahteve za varstvo zakonitosti, po katerem rok za izpolnitev s pogojno obsodbo naložene dodatne obveznosti ne more biti krajši od enega leta.

Uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP zato ni podana.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče tudi kršilo kazenski zakon po 4. točki 372. člena ZKP. Nakazuje, da je izrek pravnomočne sodbe v delu, ki se nanaša na domnevni čas storitve kaznivega dejanja, nejasen. Iz poteka dogodkov bi moral biti sicer nedokazani goljufivi namen podan dne 07.05.1995, iz opisa dejanja pa smiselno sledi, da naj bi goljufivi namen izhajal iz obveze na potrdilu z dne 18.05.1995, da bo denar vrnjen do 07.05.1996 oziroma do 07.05.1997. Iz potrdila z dne 18.05.1995 nikjer ne izhaja obveza vrnitve posojila do navedenih datumov. Trdi, da je čas storitve kaznivega dejanja 18.05.1995, in če je tako in če je obsojenec sprejel denar 07.05.1995, potem ne bi šlo več za morebitno kaznivo dejanje goljufije. Opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje pravnomočna sodba, je glede njegovega časa storitve treba obravnavati kot celoto in ga razumeti tako, da je obsojenec sklenil posojilno pogodbo dne 07.05.1995 in se zavezal vrniti izposojeno vsoto v roku enega leta, z naknadnim dogovorom pa še po preteku enega leta. Dejstvo, da je bila med obsojencem in oškodovancem sklenjena navedena pogodba, je potrjeno z zapisom dogovora, ki nosi datum 18.05.1995. Zato izrek pravnomočne sodbe v tem delu ni nejasen, glede na opisano obsojenčevo ravnanje pa ima vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

Po določbi 2. odstavka 105. člena ZKP lahko sodišče prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek. V tej zadevi je sodišče ravnalo po pooblastilu te določbe in na podlagi oškodovančeve priglasitve (pisni premoženjskopravni zahtevek, priloga C3) odločilo, da mu mora obsojenec plačati 7.000 DEM v tolarski protivrednosti in zamudne obresti na način, ki je natančno naveden v izreku pravnomočne sodbe. Opis kaznivega dejanja vsebuje v tolarje preračunan znesek 7.000 DEM na podlagi obračuna, priloženega spisu (priloga C2). Povsem jasno je, da je sodišče odločilo o premoženjskopravnem zahtevku na podlagi navedene oškodovančeve pisne priglasitve, v kateri je poleg glavnice zahteval tudi zamudne obresti. Zato je sodišče imelo zakonsko podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, prav tako tudi vse pogoje za določitev dodatnega pogoja v pogojni obsodbi. V okviru preverjanja pritožbenih navedb glede pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje zavzelo stališče do po obsojencu zatrjevane okoliščine o razmnoževalnem stroju in o njegovi dejanski vrednosti. Soglašalo je z oceno sodišča prve stopnje, da je navedeni stroj brez vrednosti in da tega dejstva ni šteti za pomembno in tudi ne odločilno. Ob tem in ob ugotovitvi, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje in da si je pri tem pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 7.000 DEM oziroma 569.820,89 SIT, pri odločanju o višini premoženjskopravnega zahtevka ni bilo potrebno ugotavljati vrednost razmnoževalnega stroja. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odgovorilo tudi na pritožbene navedbe, ki zadevajo trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zato tudi sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati enake bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Z navedbami, da bi sodišče neskladnosti glede vrednosti in ohranjenosti stroja moralo razjasniti z zaslišanjem izvedenca ustrezne stroke, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Prav tako pri odločanju o zahtevi ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Zato je zahtevo obs. A.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a) člena v zvezi s 3. odstavkom 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.