Jedro

10.Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da dejavnosti, v katero je bil vključen tožnik, ni mogoče izvesti v sistemu rotacije zaposlenih oziroma bi sistem rotacije škodoval dobri izvedbi te dejavnosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točke 20, 23 in 24) je razvidno, da sodišče prve stopnje primernosti rotacij ni presojalo zgolj v zvezi z vajami, temveč je presojalo tudi ali bi se uvedba sistema rotacij glede dejavnosti, v katero je bil vključen tožnik (torej logistične podpore), lahko izvedla v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja. Naloge, ki jih je opravljal tožnik v okviru vojaških vaj, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje sodijo med naloge skupinskega/kolektivnega usposabljanja, ki se izvajajo v razmerah, ki so čim bolj podobne resničnim razmeram, pri čemer je najbolj ključen prav element presenečenja. Tožnik se je usposabljal skupaj z drugimi enotami, uspeh vaj je bil odvisen od vseh sodelujočih, izvedba terenskih vaj je bila soodvisna in neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore. Tudi logistična enota je torej simulirala okoliščine, v katerih bi se znašla v morebitnih vojnih razmerah, kjer ni rotacij in predvidenih scenarijev. Morebitne rotacije posameznikov (tudi v logistični enoti) tekom vaj, pa bi, kot to povsem jasno izhaja iz izjav B. B. in D. D. (posredno pa tudi iz izpovedi A. A.), izničile njihov namen in cilj in bi posledično škodovale dobri izvedbi operativnega urjenja. Ni si namreč mogoče predstavljati, da ne bi prišlo do prekinitve ali zastoja v vaji, v kolikor bi logistična enota, ki na terenu npr. izvaja izvlek vozila iz jarka, čakala, da delo zaradi rotacije prevzame drug pripadnik, ker je prvemu iztekel delovni čas. Logistična enota, ki se je prav tako operativno urila, je torej morala na nepredvidene scenarije odreagirati nemudoma, vsak zastoj zaradi rotacij, pa bi, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, kvarno vplival tako na učinkovito operativno urjenje logistične enote, kot same vaje, v katero je bila vključena. V ugotovljenih okoliščinah je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo delo tožnika, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, na podlagi izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tudi tožnikovo delo v okviru logistične podpore v spornem obdobju predstavljalo operativno urjenje, pri čemer iz sodbe vsekakor izhajajo argumenti za tak zaključek, glede njega pa v razlogih sodbe tudi ni nikakršnega nasprotja. Iz obrazložitve povsem jasno izhaja, da je bil tožnik sicer res že usposobljen za izvajanje logistične podpore, vendar pa so po začetnem usposabljanju vojaki podvrženi dodatnemu urjenju, torej nadaljnjemu usposabljanju, kar vse sodi k rednemu vojaškemu izobraževanju, ki se nenehno prilagaja spreminjajočim se taktičnim situacijam v sodobnem bojevanju.

Ker je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje toženka dokazala, da je delo tožnika, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, na podlagi izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, se posledično čas pripravljenosti presoja v okviru določbe 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr) in se ne šteje kot delovni čas. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožnika za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti na vajah in usposabljanjih, torej za mesece oktober 2017, februar 2018, junij 2018 in marec 2019, utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen.

11.Tožnik se v zvezi s sprejeto odločitvijo neutemeljeno sklicuje na zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS (VIII Ips 16/2024) ter pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 257/2024, saj dejansko stanje v obeh primerih ni identično. Medtem ko je bilo v citiranih zadevah ugotovljeno, da se tožnik ni usposabljal, je v tej nasprotno dokazano, da se je tožnik operativno uril skupaj z drugimi enotami, da je bil uspeh vaj odvisen od vseh sodelujočih in da je šlo za vaje, v katerih je tudi tožnikova enota, skupaj z ostalimi, posnemala pogoje delovanja v izrednih, ekstremnih vojnih razmerah, pri čemer bi uvedba rotacij škodovala dobri izvedbi operativnega urjenja (primerjaj VIII Ips 15/2024).

Izrek

12.Ker je po pravilnem zaključu sodišča prve stopnje toženka dokazala, da je delo tožnika, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, na podlagi izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, se posledično čas pripravljenosti presoja v okviru določbe 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr) in se ne šteje kot delovni čas. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožnika za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti na vajah in usposabljanjih, torej za mesece oktober 2017, februar 2018, junij 2018 in marec 2019, utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

13.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere je skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP potrebno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Obrazložitev

14.Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo nima dodane vrednosti glede na vse že podane argumente s strani obeh strank in razloge za odločitev sodišča prve stopnje. Zato jo kljub temu, da ima tožena stranka do te vloge formalno pravico, pritožbeno sodišče v tem pogledu ocenjuje za nepotrebno.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožniku iz naslova opravljenega dela za mesece oktober 2017, februar 2018, junij 2018 in marec 2019 plačati posamezne mesečne zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka.

2.Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Uveljavlja kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je bil tožnik pripadnik logistične enote, prav tako da se sam ni usposabljal neposredno. V nadaljevanju pa zapiše, da se je tožnik na vajah uril oziroma usposabljal, s čimer prihaja samo s seboj v nasprotje. Stališče sodišča, da se je tožnik na vajah uril, ni podprto z nobenim dokazom. V tem delu je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožnikova vloga je bila podporna, izvajal je naloge, da so se vaje/usposabljanja lahko izvedla. Odločitev sodišča, da vojaških vaj, na katerih je bil udeležen tožnik, ni mogoče izvesti v sistemu rotacije zaposlenih, je v nasprotju s sodno prakso (VIII Ips 16/2024, Pdp 257/2024). Iz vsebine obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da gre za izjemo po 2. alineji prve točke izreka sodbe SEU C-742/19, iz zadeve Vrhovnega sodišča (VIII Ips 16/2024) pa, da izjema po 2. alineji prve točke izreka sodbe SEU C-742/19 v primeru logistične podpore ne pride v poštev. Vloga tožnika na vajah je bila identična vlogi tožnika iz citirane zadeve VSRS (torej zagotavljanje logistične podpore). Prav tako ni podana izjema po prvi alineji prve točke izreka sodbe SEU C-742/19, saj pri tožniku ni šlo za začetno usposabljanje. Da bi prišla v poštev ta izjema, bi moralo sodišče ugotoviti, ali imajo vaje, ki se jih je udeležil tožnik, naravo operativnega urjenja. Sodba nima argumentov za to, da naj bil šlo pri teh vajah za operativno urjenje. Tudi v kolikor bi šlo za operativno urjenje in bi obstajala soodvisnost, pa bi moralo sodišče presoditi tudi, ali bi se uvedba rotacij glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja, kar pa ni storilo, temveč je presojalo primernost sistema rotacij v zvezi z vajami. Tudi ko je dokazno ocenjevalo izpovedbe prič, je izpostavilo rotacije vaj in ne rotacije logistične podpore, pri čemer pa nobena od prič, razen A. A., ni izpovedala ničesar o rotaciji pripadnikov logistične podpore. Glede navedenega je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako je v obravnavanem sporu priča B. B. v pisni izjavi zapisala, da bi v primeru, če bi nekdo zbolel, to osebo zamenjali, kar prav tako vodi v zaključek, da ni bilo ovire za opravljanje logistične dejavnosti v rotaciji. Ne more biti pravilen zapis sodišča prve stopnje, da za presojo niso relevantne navedbe tožnika, da bi ga na usposabljanjih lahko nadomestil drug pripadnik. Te navedbe bi sodišče moralo upoštevati in dokazno oceniti tudi takšno izpoved tožnika, kar pa ni storilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

-------------------------------

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnika zavzema za njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zveza:

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilna, vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje je pravilno in ustrezno upoštevalo ter se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev strank. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in na tej podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo.

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 2, 97e Zakon o službi v Slovenski vojski (2007) - ZSSloV - člen 20, 20/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353

6.Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu častnik za zagotavljanje bojnih delovanj v poveljstvu C. brigade. Za čas odrejene stalne pripravljenosti v času vojaških vaj in usposabljanj zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da se je tožnik v spornem obdobju v okviru logistične enote operativno uril, uvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa pa bi se tudi v tem primeru lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe tega urjenja.

Pridruženi dokumenti:*

7.V prvostopenjskem postopku je toženka uveljavljala izjemo iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 in trdila, da dejavnosti, zaradi katerih je tožniku odredila stalno pripravljenost (t.j. logistično zagotavljanje sredstev za potrebe terenskega usposabljanja bodočih častnikov SV), izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES, ker potekajo v okviru operativnega urjenja (usposabljanja). Sodišče prve stopnje je pri presoji te izjeme, glede na izveden dokazni postopek, utemeljeno sledilo toženkinim trditvam, da se pripadnikom, ki se v okviru kolektivnih večdnevnih usposabljanj skupaj urijo in tudi živijo, omogoči, da se soočijo s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, oziroma v razmerah, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede; pri tem enota gradi kohezijo, skupne taktične postopke in procedure; vse, kar podpira izvedbo takšnega kolektivnega usposabljanja, se šteje v sklop operativnega urjenja oziroma usposabljanja; logistična podpora, katere pripadnik je tožnik (in ki bi jo zagotavljal tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti ...), je tako ključna za delovanje vojske, zato je delo tožnika predstavljalo del usposabljanja, katerega brez logistične podpore ne bi bilo mogoče izvesti.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tudi tožnikovo delo v okviru logistične podpore v spornem obdobju predstavljalo operativno urjenje, pri čemer iz sodbe vsekakor izhajajo argumenti za tak zaključek, glede njega pa v razlogih sodbe tudi ni nikakršnega nasprotja. Iz obrazložitve povsem jasno izhaja, da je bil tožnik sicer res že usposobljen za izvajanje logistične podpore, vendar pa so po začetnem usposabljanju vojaki podvrženi dodatnemu urjenju, torej nadaljnjemu usposabljanju, kar vse sodi k rednemu vojaškemu izobraževanju, ki se nenehno prilagaja spreminjajočim se taktičnim situacijam v sodobnem bojevanju. Skladno z Doktrino vojaškega izobraževanja in usposabljanja, ki jo je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljeno upoštevalo, morajo enote Slovenske vojske ohraniti najmanj doseženo stopnjo izurjenosti. Usposabljanje poteka na ravni posameznika, na ravni enot in na ravni poveljstev in štabov. Vsaka tožnikova prisotnost na vaji, taboru ali usposabljanju je predstavljala dejansko operativno urjenje v podpornih nalogah, ki bi jih v primeru napada morala zagotoviti logistična enota. Slednja enako, kot je to veljalo tudi za pripadnike, ki so se na vaji neposredno usposabljali, ni poznala scenarija vaje (ni npr. vedela, kdaj bodo sredi noči alarmirani, kdaj jih bo nekdo napadel iz zasede, ipd.) in je torej morala odreagirati hipno, kot bi to enako veljalo v realni situaciji ali vojni. Vse to izhaja iz izvedenih dokazov, zato pritožba neutemeljeno navaja nasprotno. Iz pisnih izjav B. B. in D. D., na kateri se je v zvezi z gornjo presojo utemeljeno oprlo prvo sodišče, skladno izhaja, da se mora logistična podpora povsem prilagajati delovanju in slediti ritmu vaje. Če logistična podpora ni zagotovljena takoj, ko je potrebna, slednje vpliva na doseganje ciljev vaje, ki bi jo bilo v takšnem primeru potrebno prekiniti in ponoviti. Slednje je smiselno potrdil tudi zaslišani A. A., ki je pojasnil, da so tudi za logiste na teh vajah nepričakovani scenariji, to pa je s svojo izpovedbo potrdil tudi tožnik. A. A. je podal primer, ko so se vadbenci z avti zvrnili v jarek in jih je bilo potrebno izvleči ven, naloga logistične enote pa je bila, da to skoordinira, pri čemer je moral biti pri takšnih situacijah občasno na terenu prisoten tudi tožnik. Aktivnost logistične enote na usposabljanjih je bila tako po pravilni presoji prvostopnega sodišča usmerjena tudi v ustrezno pripravo te enote na logistično podporo v času različnih realnih bojnih situacij. Glede na to, na kakšen način je bila logistična podpora vključena v izvedbo vaje, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo tudi, da ne morejo biti relevantne tožnikove navedbe, da bi ga na terenskih vajah in usposabljanjih (če bi npr. zbolel) lahko nadomestil drug pripadnik. To bi se namreč lahko zgodilo tudi v realni vojni situaciji.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

9.Na večdnevnih terenskih kolektivnih usposabljanjih so bili pripadniki (vključno z logistično enoto) izpostavljeni pogojem, kakršni bi bili v primeru, če bi SV morala uresničiti svoje poslanstvo, ki je v odvračanju napada in zagotavljanju nacionalne neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države (2. člen ZObr v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Zakona o službi v slovenski vojski - ZSSloV; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji). Uporaba določb prava Unije (določb o organizaciji delovnega časa) ne sme preprečevati izpolnjevanja posebnih nalog, ki jih vsaka država članica ob upoštevanju svojih zavez in odgovornosti določi za svoje oborožene sile, da bi ohranila svojo ozemeljsko celovitost in varovala svojo nacionalno varnost, pri čemer so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene vse dejavnosti, ki spadajo v operativno urjenje (usposabljanje), ki se zahteva od pripadnikov oboroženih sil (45. in 80. točka sodbe C-742/19), to pa velja tudi za logistično enoto, v kateri je v spornem obdobju delo opravljal tožnik.