Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva vključitev v obvezno dodatno zavarovanje in posledično plačilo prispevkov iz tega zavarovanja, pravilno zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke. Zavzelo je pravilno stališče, da zahtevek tožnika za prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta s A. d. d., v B. za čas od 1. 10. 2012 dalje in plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja ni čista denarna terjatev, ki bi jo lahko delavec uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.

Odločilno dejstvo v tem sporu je v tem, da je tožnik večkrat podpisal izjave (nazadnje ob prejemu obvestila o regresu za leto 2016, ko je prečrtal pripis, da podpisuje samo prejem regresa), da so vse zapadle obveznosti tožene stranke do njega poravnane in da med strankama ni odprtih terjatev, bistveno stališče pa je v tem, da takšne izjave same po sebi niso nedoločne in posledično neveljavne. Gre za materialnopravno presojo izjav v listinah, zato izpoved tožnika, da ni vedel, kaj podpisuje, ne more biti odločilna. Glede na izrecni pripis na listinah, da spodaj podpisani izjavlja, da ima delodajalec do njega poravnane vse finančne in materialne obveznosti ter da do njega nima odprtih nikakršnih terjatev, ni utemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da je s podpisom zgolj potrjeval prejem regresa. Tožnik ni uveljavljal kakšnih drugih okoliščin, ki bi bile relevantne za presojo njegove volje ali razsodnosti pri podaji izjav, da so vse (zapadle) obveznosti tožene stranke do njega poravnane. V navedenem ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo nadurnega dela.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdita izpodbijani (zavrnilni) del sodbe ter izpodbijani sklep.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe (III. točka in V. točka izreka) spremeni tako, da se: - zavrne tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku iz naslova nadur obračunati znesek 2.511,08 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo: - od bruto zneska 229,84 EUR od 19. 3. 2013 dalje do plačila, - od bruto zneska 927,45 EUR od 19. 3. 2014 dalje do plačila, - od bruto zneska 284,87 EUR od 19. 9. 2014 dalje do plačila, - od bruto zneska 263,44 EUR od 19. 3. 2015 dalje do plačila, - od bruto zneska 486,26 EUR od 19. 9. 2015 dalje do plačila, - od bruto zneska 319,22 EUR od 19. 3. 2016 dalje do plačila; - znesek stroškov postopka 1.534,55 EUR zviša na znesek 2.208,54 EUR.

III. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 359,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje s sklepom ni dopustilo spremembe tožbe z dne 26. 3. 2020 in je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta s A. d. d., v B. za čas od 1. 10. 2012 dalje ter za plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja. S sodbo je ugodilo zahtevku tožnika za obračun in plačilo nadur v skupni višini 2.511,08 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.534,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o nedopustitvi spremembe tožbe za povračilo potnih stroškov storilo relativno bistveno kršitev določb 11. in 185. člena ZPP. Spremenjeni zahtevek se tako kot prvotni zahtevek nanaša na plačila iz delovnega razmerja med istima strankama v istem obdobju. Ob upoštevanju sodne prakse višjih sodišč bi bila dopustitev spremembe tožbe z dne 26. 3. 2020 smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama in tudi najbolj stroškovno učinkovita z vidika načela ekonomičnosti. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje o nedopustnosti tožbe z zahtevkom, ki se nanaša na vključitev v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in plačilo prispevkov. Tožbeni zahtevek je oblikoval tako, da je zahteval točno določene zneske prispevkov z zamudnimi obrestmi. Prav tako je zatrjeval obstoj pogojev za priznanje pravice do poklicnega zavarovanja. Zato bi moralo sodišče preveriti obstoj pogojev in v primeru utemeljenosti tega zahtevka toženi stranki naložiti plačilo prispevkov. Skladno s 191. členom Obligacijskega zakonika velja, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka se je zavedala, da plačuje več, kot je bila dolžna po pogodbi o zaposlitvi. Pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka navedla, da je tožniku pri vsakokratnem obračunu plače na podlagi ustnega dogovora izplačala več, kot mu je dejansko dolgovala. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni vedela, da je izplačevala tožniku več, kot bi mu morala. Upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 185/2016 sodišče ne bi smelo upoštevati preplačil tožene stranke v posameznem referenčnem obdobju. V pogodbi o zaposlitvi ni mogoče določiti uporabe določb Kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu RS (Ur. l. RS, št. 67/99 in 69/99), ki je prenehala veljati 31. 12. 2003 in ki pravico do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času v 52. členu ureja manj ugodno kot 128. člen Zakona o delovnih razmerjih.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da prikrajšanje iz naslova nadur ne more preseči zneskov, do katerih bi bil tožnik upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi moralo izhajati iz izračuna izvedenke finančne stroke. Ker pa je tožnik uveljavljal zgolj izplačilo nadur, bi moralo sodišče poračunati preplačila tožene stranke z zneski iz naslova nadur. Glede na ustni dogovor o izplačilu plač po kilometrih bi moralo sodišče poračunati vse ure v celotnem vtoževanem obdobju in ne samo na 6-mesečni ravni. To pomeni, da bi moral biti prisojeni znesek nižji. Nadalje bi moralo sodišče upoštevati podpisane izjave, s katerimi se je tožnik večkrat odpovedal eventualnim zahtevkom za nazaj. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da izjave niso dovolj določne in je tožniku še vedno omogočeno, da zahteva plačilo svojih terjatev. Te izjave je treba upoštevati v povezavi z drugačnim (ustnim) dogovorom o plačilu za delo po prevoženih kilometrih. Izjave so določne in se nanašajo na vse odprte terjatve, ki so zapadle in so bile obema strankama znane, vključno s terjatvami za plačilo nadurnega dela, zato tožnik ni upravičen do nobenega plačila iz naslova delovnega razmerja. Nasprotuje ugotovitvam in izračunu izvedenca prometne stroke glede števila opravljenih ur. Posledično graja odločitev o stroških postopka.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnika

7. Tožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka v zvezi z nedopustitvijo spremembe tožbe. Po prvem odstavku 185. člena ZPP lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glavno vodilo pri presoji, kdaj je „to smotrno“, je načelo ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP), ki zahteva, da se, kadar je le mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo ter tako omogoči dokončna rešitev spora (prim. odločbe Pdp 357/2012, Pdp 467/2015, Pdp 189/2016, VSL I Cp 2744/2015, VSL II Cpg 1111/2016, VSL I Cpg 1141/2017).

8. Tožnik je z vlogo z dne 26. 3. 2020 spremenil tožbo tako, da je poleg obstoječih zahtevkov uveljavljal še zahtevek za plačilo potnih stroškov za obdobje od leta 2012 do leta 2017. Predmet novega zahtevka (povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela) temelji na povsem drugi dejanski in pravni podlagi in nima prave zveze s prvotnim zahtevkom za plačilo nadurnega dela. Tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 772/2004 izhaja, da sodišče druge stopnje besedno zvezo „dokončna ureditev razmerja med strankama“ razume tako, da se nanaša le na sporno razmerje, ki izhaja iz dejanske in pravne podlage prvotnega tožbenega zahtevka, ne pa tudi na morebitna druga (sporna) razmerja med strankama. V obravnavanem primeru se zbrano procesno gradivo do dneva spremembe tožbe ne nanaša na pravno relevantna dejstva za odločitev o dodatnem zahtevku. Zato je pravilna ocena sodišča, da bi bilo treba pri obravnavi novega zahtevka ugotavljati povsem druga dejstva, kar bi zavleklo reševanje spora. Če prvotni in spremenjeni zahtevek nimata prave zveze in če sodišče ne more izkoristiti že zbranega procesnega gradiva, je dopustitev spremembe tožbe (kljub nasprotovanju tožene stranke) v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Očitana relativna kršitev določb postopka zato ni podana.

9. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva vključitev v obvezno dodatno zavarovanje in posledično plačilo prispevkov iz tega zavarovanja, pravilno zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke. Zavzelo je pravilno stališče, da zahtevek tožnika za prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta s A. d. d., v B. za čas od 1. 10. 2012 dalje in plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja ni čista denarna terjatev, ki bi jo lahko delavec uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem. Tožnik temu neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da je zahteval plačilo natančno določenih denarnih zneskov in da je zatrjeval obstoj pogojev za priznanje pravice do poklicnega zavarovanja. Bistvena je ugotovitev, da so bili ti (po višini sicer določno opredeljeni denarni zneski) sporni po temelju, saj pravica do obveznega dodatnega pokojninskega oziroma poklicnega zavarovanja pred vložitvijo tožbe s strani tožene stranke tožniku ni bila nikoli priznana. Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja, ni čista denarna terjatev, saj se spor prvenstveno nanaša na dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje (torej ali bi tožnik sploh moral biti poklicno zavarovan itd.) in šele posledično na plačevanje prispevkov za takšno zavarovanje, kar pomeni, da je potreben predhodni postopek za priznanje pravice do vključitve v poklicno zavarovanje.

10. Pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo nadur je sodišče prve stopnje upoštevalo pravno podlago iz 44. člena ter 126. do 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Glede na to, da se skladno z določbo drugega v zvezi s prvim odstavkom 128. člena ZDR-1 višina dodatkov za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, je za odločitev pomembna tudi Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 67/1999 in nasl.; v nadaljevanju: kolektivna pogodba), ki po pravilni presoji sodišča prve stopnje zavezuje toženo stranko. V XVIII. členu pogodbe o zaposlitvi je namreč določeno, da bo delodajalec upošteval kolektivno pogodbo po prenehanju njene veljavnosti, dokler se ne sklene nova. Določitev (višine) dodatkov je po izrecni zakonski določbi prepuščena kolektivni pogodbi, ki v 52. členu za voznike predvideva zgolj drugačno obliko realizacije pravice do teh dodatkov. Zato pri dogovoru o uporabi njenih določb v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 11. 2011 ne gre za manj ugodno urejanje pravice do dodatkov, kot jo določa zakon. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je glede na to, da ni imelo podatkov o drugačnem upoštevanju referenčnega obdobja pri toženi stranki, kot prvo referenčno obdobje pravilno upoštevalo obdobje od septembra 2012 do vključno februarja 2013, glede na to, da se prvi zahtevek za plačilo nadur nanaša na september 2012. Posledično je naslednja referenčna obdobja določilo glede na prvo obdobje, torej drugo referenčno obdobje od marca 2013 do vključno avgusta 2013, ter tako naprej do desetega referenčnega obdobja od marca 2017 do vključno avgusta 2017. Glede na to, da je število nadur ugotavljalo po posameznih referenčnih obdobjih, je pravilno, znotraj posamičnega referenčnega obdobja, upoštevalo tudi ugotovljena preplačila. Ker je tožena stranka zaposlenim voznikom na njihovo pobudo od 1. 1. 2011 dalje plačilo za delo izplačala v skladu z ustnim dogovorom, ki temelji na številu prevoženih kilometrov, in je bil dejanski obseg nadurnega dela ugotovljen šele v tem sporu, toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožniku zavestno izplačala nekaj, česar ni bila dolžna. Zato ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ), po katerem tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice to zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ker gre za upoštevanje nadur v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa, ki se ugotavlja glede na posamično referenčno obdobje, ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na domnevno drugačno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. V sklepu VIII Ips 185/2016 namreč ni šlo za primer ugotavljanja števila nadur, temveč za spor, v katerem je delodajalec od delavca zahteval vračilo preveč izplačane plače, torej izplačila, ki je bilo višje od tistega, določenega v pogodbi o zaposlitvi.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani (zavrnilni) del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

13. Izpodbijani del sodbe, v katerem je sodišče naložilo toženi stranki plačilo nadurnega dela za prvo, četrto, peto, šesto in sedmo referenčno obdobje (od septembra 2015 do vključno februarja 2016), temelji na izhodišču, da se delavec ne more veljavno odpovedati plačilu nadur oziroma dodatkom kot zakonski pravici iz delovnega razmerja. Vendar je novejša sodna praksa takšno ozko razlago dopustnosti tovrstnih izjav že presegla. V sklepu VIII Ips 191/2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je takšno stališče sicer načeloma pravilno, če gre za vnaprejšnjo odpoved. Pojasnilo je, da se delavec ne more vnaprej odpovedati pravici, ki mu gre po zakonu. S pravico, ki jo je že pridobil, oz. s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji v tem okviru „odpove“.

14. Tožnik je na listinah o obračunu regresa za letni dopust od leta 2012 do leto 2016 (B2 in B4) podpisal izjave, da ima delodajalec do njega poravnane vse finančne in materialne obveznosti in da do podjetja nima odprtih nikakršnih terjatev. S podpisom teh izjav se je tožnik lahko veljavno odpovedal terjatvam, ki so do takrat že zapadle. Takšne so prav gotovo terjatve iz naslova plačila nadurnega dela, ki so zapadle do podpisa zadnje izjave na listini z dne 18. 5. 2016. V izjavah tožnika je namreč dovolj določno opredeljeno, da med strankama ni neporavnanih obveznosti in da med njima ni odprtih terjatev, za njihovo veljavnost pa ni treba posebej naštevati, katerih obveznosti iz naslova delovnega razmerja med njima ni, nabor takih obveznosti pa niti ni zelo širok.

15. Odločilno dejstvo v tem sporu je v tem, da je tožnik večkrat podpisal izjave (nazadnje ob prejemu obvestila o regresu za leto 2016, ko je prečrtal pripis, da podpisuje samo prejem regresa), da so vse zapadle obveznosti tožene stranke do njega poravnane in da med strankama ni odprtih terjatev, bistveno stališče pa je v tem, da takšne izjave same po sebi niso nedoločne in posledično neveljavne. Gre za materialnopravno presojo izjav v listinah, zato izpoved tožnika, da ni vedel, kaj podpisuje, ne more biti odločilna. Glede na izrecni pripis na listinah, da spodaj podpisani izjavlja, da ima delodajalec do njega poravnane vse finančne in materialne obveznosti ter da do njega nima odprtih nikakršnih terjatev, ni utemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da je s podpisom zgolj potrjeval prejem regresa. Tožnik ni uveljavljal kakšnih drugih okoliščin, ki bi bile relevantne za presojo njegove volje ali razsodnosti pri podaji izjav, da so vse (zapadle) obveznosti tožene stranke do njega poravnane. V navedenem ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo nadurnega dela.

16. Pritožba vztraja še pri izračunu izvedenke finančne stroke in nasprotuje ugotovitvam izvedenca prometne stroke glede števila delovnih ur, ki jih je tožnik opravil v vtoževanem obdobju, na kar pa pritožbeno sodišče obširneje ne odgovarja (razen na kratko, da izvedenka pri izračunu ni upoštevala neenakomernega delovnega časa in referenčnih obdobij ter da gre pri nestrinjanju z ugotovitvami izvedenca za nedopustne pritožbene novote po 337. členu ZPP), saj to za odločitev o pritožbi niti ni pomembno. V posledici upoštevanja tožnikovih izjav kot veljavnih, ostali dokazni zaključki ali stališča sodišča prve stopnje (ter posledično pritožbe) o višini prisojene terjatve niso relevantni.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), kar pa zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku vpliva tudi na spremenjeno odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je toženi stranki stroške postopka odmerilo v višini 2.208,54 EUR, nakar je zaradi delnega uspeha strank v postopku tožniku naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 1.534,55 EUR. Ker je tožena stranka na podlagi spremenjene odločitve uspela v celoti, se ji priznajo celotni stroški v višini 2.208,54 EUR.

18. Tožnik je dolžan toženi stranki, ki je s pritožbo uspela, povrniti 375 točk za pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar znaša 229,50 EUR, s plačano sodno takso za pritožbo (130,00 EUR) pa 359,50 EUR (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).