Jedro

Vpliv uredbe o državnem prostorskem načrtu za državno cesto na obravnavano gradnjo (in s tem na tožnikov pravni interes) je zgolj posreden, kar pomeni, da gre s stališča obravnavanega upravnega postopka pri tem vplivu za tožnikov dejanski, ne pa tudi pravni interes, ki bi ga lahko uveljavljal v upravnem sporu. Zgolj na posreden vpliv se tožnik sklicuje tudi s svojimi navedbami o nedoločnosti pravnih aktov, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Določbe občinskega lokacijskega načrta o umestitvi obravnavanih objektov v prostor namreč po presoji sodišča same po sebi ne kažejo kakršne koli nejasnosti oziroma nedoločnosti, niti tožnik česa takega ne utemeljuje.

Za ceste glede hrupa ni predpisana ne pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, ne izdelava strokovne ocene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. d.o.o. (v tem postopku pravni prednik prizadete stranke) dovolila gradnjo notranje ceste in komunalne infrastrukture v coni 1.A-jug v sklopu Poslovno-storitvene cone Mačkovec 1 v Novem mestu, na tam navedenim parcelah in pod tam navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da gre za gradnjo notranjega cestnega omrežja poslovno-storitvene cone, ki je sestavljeno iz dveh cest z odvodnjavanjem in tremi opornimi zidovi ter infrastrukture, ki obsega vodovodno, kanalizacijsko, telekomunikacijsko in plinovodno omrežje ter cestno razsvetljavo. Po dopolnjenem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja se dostop zagotovi z obstoječega krožnega križišča K2 prek dostopne ceste, ki je predmet ločenega gradbenega dovoljenja. Obravnavana gradnja se nahaja na območju, ki je urejeno z Odlokom o občinskem lokacijskem načrtu Poslovno-storitvena cona Mačkovec – 1 (v nadaljevanju OLN) ter z Uredbo o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od avtoceste A2 Ljubljana – Obrežje pri Novem mestu do priključka Maline (DPN). Pri tem so vsa zemljišča, ki jih zadeva gradnja, navedena v OLN, DPN pa s potekom tretje razvojne osi sicer prečka zahodni del cone 1.A-jug, vendar na obravnavano gradnjo vpliva le posredno, prek ureditve dostopa do notranjega cestnega omrežja cone, ki je predmet že omenjenega, ločenega gradbenega dovoljenja.

Gradnja predstavlja del gospodarske javne infrastrukture, za gradnjo dostopne ceste, ki jo povezuje s krožnim križiščem K2, pa je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, zato organ meni, da so bile izpolnjene zakonske zahteve glede povezave gradnje z gospodarsko javno infrastrukturo.

Gradnja je v skladu s prostorskim aktom, za kar organ navaja podrobne razloge, še posebej pa ugotavlja, da je v skladu s prostorskim aktom tudi podporni zid na vzhodnem robu gradnje. V prostorskem aktu je namreč predstavljena zgolj vizualizacija ene od možnih ureditev tega roba, dovoljene pa so tudi drugačne rešitve za premostitev višinskih razlik na terenu. Glede ureditve in obratovanja gradbišča je investitor vezan z veljavnimi predpisi, glede škode, povzročene z gradnjo, pa organ meni, da jo bo moral tožnik uveljavljati v okviru civilnopravnih razmerij.

Tudi protihrupna ograja pomeni eno izmed rešitev, dovoljenih z OLN, pri čemer je treba njeno dokončno postavitev z ustreznimi tehničnimi karakteristikami določiti šele po obratovanju celotne cone 1.A-jug. Iz študije, ki jo je predložil tožnik, izhaja le to, da na podlagi podatkov iz projektne dokumentacije ni mogoče podati dokončnega mnenja o obremenitvi s hrupom, omenjena ograja pa to obremenitev zmanjšuje. Organ zato ugotavlja, da bo moral investitor v skladu z OLN pri protihrupnih ukrepih upoštevati celoten hrup cone in po njenem dokončanju izvesti meritve ter ukrepe ustrezno prilagoditi.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in med drugim poudaril, da dostop do cone 1.A-jug sploh ni predmet tega gradbenega dovoljenja, zato navedbe o nedorečenosti tega dostopa ne morejo vplivati na njegovo izdajo.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi navaja, da je izrek gradbenega dovoljenja nedoločen glede priključka gradnje na javno cestno infrastrukturo, ta dostop pa je tudi sicer odvisen od nedoločenih okoliščin. Zato meni, da je gradbeno dovoljenje neizvršljivo in nično, saj zgolj pridobljeno gradbeno dovoljenje ni dokaz, da ima cona 1.A-jug zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja, dejanskega stanja v zvezi s tem pa toženka sploh ni ugotavljala. Iz gradbenega dovoljenja ni razvidno, da bi upravni organ ugotavljal etapnost gradenj, poleg tega pa cona 1.A-jug z nobenim od sprejetih prostorskih aktov nima zagotovljenega priključka na javno cesto za nedoločen čas, saj ne OLN, ne DPN ne urejata dostopa do cone v primeru izgradnje tretje razvojne osi.

Predvideni oporni zid je daljši, kot je predviden v OLN, njegova gradnja pa bo povzročila približevanje dostopnih poti tožnikovim zemljiščem, s tem pa povečan hrup in onesnaženje. Tožnik je dokazal, da iz predloženih projektov ni razvidno, da ne bodo prekoračene mejne vrednosti hrupa, izdelana pa bi morala biti tudi ustrezna strokovna ocena. Opozarja, da so glede dostopa do cone v veljavi trije različni prostorski akti, ki med seboj niso skladni, s čimer je kršeno načelo določnosti predpisov. Pri pripravi DPN sodelovanje javnosti ni bilo zagotovljeno skladno z zahtevami Aarhuške konvencije, v nasprotju z njo pa sta ravnali tudi občina in Republika Slovenija, ker nista takoj vključili javnosti v postopek priprave OLN, občinskega prostorskega načrta in DPN. Iz navedenih razlogov smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povračilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, pravna prednica prizadete stranke pa je v odgovoru na tožbo v bistvenem ponovila razloge iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma opozarja, da je tožnik v upravnem postopku za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja sodeloval na podlagi prvega odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se ima pravico udeleževati postopka poleg stranke tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Pri koristi, ki jo v upravnem postopku (in s tem v upravnem sporu) lahko ščiti stranski udeleženec, gre torej lahko le za osebno, ne pa za splošno (javno) korist. Povedano drugače: stranski udeleženec je lahko samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka in samo v obsegu, kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, v kateri se odloča v upravnem postopku (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011).

Toženka tako v izpodbijani, kot tudi v drugostopenjski odločbi izrecno navaja, da umestitev obravnavane gradnje v prostor ureja izključno OLN, DPN pa je bilo treba uporabiti zgolj za izdajo gradbenega dovoljenja za cesto, s katero se cona 1.A-jug (in s tem tudi obravnavana gradnja) povezuje z javnim cestnim omrežjem, in je bila predmet drugega upravnega postopka. Predpis, ki opredeljuje tožnikov pravni interes, s tem pa tudi obseg njegovega sodelovanja v obravnavanem upravnem postopku, je torej izključno OLN.

Tega tožnik ne more izpodbiti z navedbami, da bo po morebitni zgraditvi objektov, ki so predvideni z DPN, prišlo do drugačne rabe (povečane obremenitve) objektov, ki so predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja ter da bodo ti objekti ostali brez dostopa do javnega cestnega omrežja, zaradi česar utegne priti do posega v njegove nepremičnine. S takimi navedbami se namreč tožnik sklicuje na bodoča negotova dejstva, ki že zato ne morejo vplivati na presojo skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom, predvsem pa gre za vprašanja, o katerih se ne odloča v obravnavanem upravnem postopku in jih tudi prostorski akt, ki ga je treba v tem postopku uporabiti, ne ureja.

Vpliv DPN na obravnavano gradnjo (in s tem na tožnikov pravni interes) je namreč zgolj posreden, kar po prej povedanem pomeni, da gre s stališča obravnavanega upravnega postopka pri tem vplivu za tožnikov dejanski, ne pa tudi pravni interes, ki bi ga lahko uveljavljal v upravnem sporu. Zgolj na posreden vpliv DPN se tožnik sklicuje tudi s svojimi navedbami o nedoločnosti pravnih aktov, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Določbe OLN o umestitvi obravnavanih objektov v prostor namreč po presoji sodišča same po sebi ne kažejo kakršne koli nejasnosti oziroma nedoločnosti, niti tožnik česa takega ne utemeljuje.

Podobno velja tudi za tožbene navedbe o priključku nameravane gradnje na komunalno javno infrastrukturo, posebno na javno cestno omrežje, faznost gradnje in nedoločnost izreka glede priključka na javno cestno omrežje. Pri tem namreč po naravi stvari ne gre za vprašanja, ki bi posegala v tožnikov pravni interes, temveč se jih obravnava v javnem interesu, tega pa tožnik v upravnem sporu ne more uveljavljati. Da bi ta vprašanja posegala v njegov (osebni, neposredni, na pravnem aktu, relevantnem za odločanje utemeljeni) pravni interes, tožnik glede na povedano ne more utemeljiti zgolj s sklicevanjem na (morebitne) dejanske posledice, do katerih bi utegnilo priti, če bo v prihodnosti na podlagi povsem drugega prostorskega akta zgrajen povsem drug objekt, nadaljnjih razlogov pa v tem pogledu ne navaja.

Sodišče je iz navedenih razlogov imelo pravno podlago za obravnavo zgolj tistih tožbenih navedb, ki se nanašajo na skladnost gradnje, ki je predmet gradbenega dovoljenja, s prostorskim aktom, ki ureja umestitev te gradnje v prostor, in še to le v obsegu, kolikor ta prostorski akt oziroma drugi predpisi, ki jih je bilo treba uporabiti pri izdaji gradbenega dovoljenja, ščitijo interes tožnika kot lastnika zemljišč, ki mejijo na zemljišča obravnavane gradnje. V tem pogledu tožnik uveljavlja neskladnost opornega zidu na vzhodnem robu z določbami OLN in neustrezno zaščito pred hrupom.

V zvezi z opornim zidom na vzhodnem robu nameravane gradnje drugostopenjski upravni organ podrobno povzema določbe OLN, po katerih je dovoljena tudi gradnja podpornih zidov za utrjevanje brežin (12. člen), celotni vzhodni rob območja, ki je obrnjen proti stanovanjski zazidavi, je treba zasaditi z zelenjem, višinske razlike v terenu pa premostiti s kaskadnimi podpornimi zidovi in brežinami ter vmesnim zelenjem. Sklicuje se tudi na grafični del OLN, iz katerega izhaja, da so ob ulici pod Trško goro podporni zidovi predvideni, tudi na delu umestitve spornega opornega zidu. Poleg tega 18. člen OLN določa, da se velikost podpornih zidov prilagodi statičnim razmeram na terenu.

Pravna podlaga za izdajo OLN je bil Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), po katerem je lokacijski načrt spadal med prostorske izvedbene načrte (3. točka 27. člena), v njem pa so bili prostorski pogoji lahko določeni z ureditveno situacijo, kjer so prikazane tehnične rešitve, iz katerih so razvidni funkcija in položaj objekta ali naprave, njegovi vplivi na obstoječe objekte in naprave ter na okolje (1. alinea 32. člena) oziroma z rešitvami prometnega, energetskega, vodovodnega in kanalizacijskega omrežja in omrežja zvez, ki je potrebno za delovanje predvidenega objekta ali naprave (2. alinea 32. člena).

Iz navedenih zakonskih določb tudi po presoji sodišča izhaja razlaga OLN, kakršno uporablja toženka, namreč da so s tem prostorskim aktom določene zgolj bistvene tehnične značilnosti in lokacija ukrepov in objektov za premoščanje višinske razlike, ne pa tudi njihove natančne dimenzije. Sodišče zato nima zadržkov glede obrazložitve toženke, da je sporni podporni zid v skladu z relativno široko opredelitvijo OLN. To pa hkrati pomeni, da tožnik zgolj z navedbami, da se ta zid po svojih dimenzijah razlikuje od skice vzhodne fasade cone 1.A-jug, ne pa, da bi bil v neskladju z navedenimi določbami OLN, ne more utemeljiti neskladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom.

Po drugem odstavku 17. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) Vlada določi mejne vrednosti emisij (kamor po 3. točki prvega odstavka 3. člena ZVO-1 spada tudi hrup), ki pri običajnih pogojih obratovanja naprave ali opravljanja dejavnosti ne smejo biti presežene, po tretjem odstavku istega člena pa v istih predpisih določi tudi naprave, katerih upravljavci morajo pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Po šestem odstavku istega člena lahko Vlada v teh predpisih določi tudi druge naprave, za katere okoljevarstveno dovoljenje ni potrebno, njihova skladnost s predpisi, ki urejajo emisije, pa se ugotavlja na podlagi strokovne ocene, ki jo zagotovi upravljavec naprave. V takih primerih je po sedmem odstavku strokovna ocena sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Eden izmed predpisov iz drugega odstavka 17. člena ZVO-1 je tudi Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju Uredba), ki v 1. alinei prvega odstavka 15. člena določa, da za uporabo oziroma upravljanje ceste ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja. Pri tem drugi odstavek istega člena za ceste ne določa obveznosti izdelave strokovne ocene iz šestega odstavka 17. člena ZVO-1, kar sicer velja za naprave in obrate iz 3. alinee prvega odstavka 15. člena Uredbe. Za ceste torej glede hrupa ni predpisana ne pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, ne izdelava strokovne ocene. Ker tudi četrti odstavek 5. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji kot obvezne elaborate za pridobitev gradbenega dovoljenja predpisuje strokovne ocene, ki jih zahtevajo posebni predpisi, ta zahteva za obravnavano gradnjo, ki pomeni gradnjo ceste, ne velja.

Sodišče se zato strinja s toženko, da je bila pri izdaji gradbenega dovoljenja v tem pogledu vezana le na določbe OLN, po katerih je treba meritve hrupa izvesti po dokončanju cone A.1-jug in tem meritvam prilagoditi protihrupno zaščito. K temu je treba dodati, da poleg navedene določbe OLN zaščito pred prekoračitvijo dopustnih mejnih vrednosti hrupa v okolju v času obratovanja objekta zagotavlja izvajanje obratovalnega monitoringa (13. člen Uredbe in naslednji), v primeru ceste v zvezi s 1. alineo 6. točke 3. člena Uredbe.

Toženka ima prav tudi glede tega, da je ureditev gradbišča in njegovo obratovanje predmet posebnih predpisov in ne predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja. Pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja so namreč predpisani v prvem odstavku 66. člena ZGO-1, med njimi pa ni takih, ki bi se kakorkoli nanašali na ureditev in obratovanje gradbišča; o čem takem ni mogoče sklepati niti na podlagi 68. člena ZGO-1, ki ureja vsebino gradbenega dovoljenja, niti posredno, na podlagi 1. člena tega zakona, ki opredeljuje področje, ki ga zakon ureja.

Iz navedenih razlogov je tožnikovo stališče, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje nezakonito zato, ker na podlagi podatkov v projektni dokumentaciji ni mogoče preveriti obremenitve s hrupom, napačno. Da bi iz strokovnega mnenja, na katerega se sklicuje v tožbi, izhajalo kaj drugega kot prav to, da na podlagi projektne dokumentacije ocene obremenitve s hrupom ni mogoče opraviti, pa tožnik niti ne trdi.

Tožnik navaja še, da je bila v postopku izdaje relevantnih prostorskih aktov kršena Aarhuška konvencija, ker javnosti ni bilo omogočeno, da bi sodelovala v najzgodnejših fazah tega postopka. Vendar pa ne pove, kako naj bi zatrjevana nezakonitost vplivala na izpodbijano odločbo, niti svojih navedb drugače ne konkretizira do take mere, da bi Upravnemu sodišču omogočil njihov preizkus.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

V primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).