Jedro

Tožeča stranka kot direktor ni poskrbela, da bi družba B. davčnemu organu predložila obračun davčnega odtegljaja za izplačilo plač, zato je tudi po mnenju sodišča izkazano, da ni ravnala v skladu z določbami ZDavP-2, kar je zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje pod točko 1. zavrnil vlogo tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, pod točko 2. pa odločil, da mora tožeča stranka v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje ugotovil, da je tožeča stranka z gospodarsko družbo A. d.o.o., ki jo zastopa tožeča stranka, sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela direktorja za čas od 5. 3. 2010 do 4. 3. 2012. Nadalje je ugotovil, da iz poslovnega registra Agencije RS za javno pravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES) izhaja, da je tožeča stranka vpisana kot edini družbenik gospodarske družbe A. d.o.o. in kot oseba pooblaščena za zastopanje te gospodarske družbe, to je direktor. Za opravljanje poslovodnega dela v navedeni gospodarski družbi je bilo tožeči stranki tudi izdano delovno dovoljenje z veljavnostjo od 5. 3. 2010 do 4. 3. 2012. Iz podatkov AJPES pa nadalje tudi izhaja, da je bila tožeča stranka v času izdanega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve in dela v Republiki Sloveniji, ki ji je bilo izdano z veljavnostjo od 11. 3. 2008 do 10. 2. 2010 pri Upravni enoti Ljubljana oseba pooblaščena za zastopanje gospodarske družbe B. d.o.o. Iz sporočila Davčnega urada Ljubljana z dne 11. 3. 2010 izhaja, da je iz davčnih evidenc razvidno, da davčni zavezanec B. d.o.o., za zastopanje katerega je pooblaščena tožeča stranka za mesec oktober, november in december 2009 ni predložil obračuna davčnega odtegljaja za izplačilo plač. Tožeča stranka je namreč, kot dokazilo o zadostnih sredstvih za preživljanje v postopku, predložila plačilne liste gospodarske družbe B. d.o.o. za mesece oktober, november in december 2009. Po tem, ko je bila tožeča stranka obveščena, da je ustanovila novo gospodarsko družbo ne da bi davčnemu organu posredovala obračune davčnih odtegljajev za družbo B. d.o.o. je tožeča stranka odgovorila, da je bila v navedeni gospodarski družbi odgovorna le za izvedbo kvalitetno opravljenih gradbenih poslov, med tem, ko je za vse finančne zadeve in knjiženje skrbel C.C. Iz izjave z dne 7. 4. 2010, ki jo je podala tožeča stranka na zapisnik pa izhaja, da v navedeni gospodarski družbi sploh ni opravljala dela poslovodje, kar pomeni, da ni opravljala dela, za katerega je imela izdano delovno dovoljenje in je tudi s tem kršila določbe takrat veljavnega Zakona o zaposlovanju tujcev. Navedeno nedvomno kaže na neodgovornost in nespoštovanje pravnih norm Slovenije, kar je utemeljen razlog za domnevo, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, zato je njeno prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 5. alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj-1 zavrnil. Ministrstvo za notranje zadeve je s svojo odločbo št. 2141-185/2010/2 (121-02) z dne 11. 1. 2010 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje. V tožbi navaja, da je že v postopku pred upravnim organom prve stopnje navedla, da na plačilo prispevkov iz svoje plače ni mogla vplivati, ker je finančno poslovanje družbe B., d.o.o. vodil njen brat C.C., ki je bil tudi večinski lastnik družbe B. d.o.o. Upravnemu organu prve stopnje je bila tudi predložena pisna izjava brata C.C., ki je njeno zatrjevanje potrdil. Tožeča stranka kot soplosovodja družbe B. d.o.o. sama ni mogla vplivati na plačilo zadevnih prispevkov, odgovornost za kršitev pa je na njenem bratu C.C., ki je bil odgovorna oseba. Zato on odgovarja za prekršek, posledično pa ugotovitev prvostopenjskega organa, o domnevi izkazanosti nespoštovanja pravnega reda Republike Slovenije ni utemeljena, saj temelji izključno na statusu tožeče stranke kot soplosovodje družbe in pri tem ne upošteva drugih dokazanih dejstev, ki nedvomno izključujejo krivdo tožeče stranke in s tem tudi odgovornost za neplačilo zadevnih prispevkov na plačo tožeče stranke podjetja B. d.o.o. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in povzema v upravnem postopku pred upravnim organom prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Tožnikovo nespoštovanje Zakona o zaposlovanju in delu tujcev ter Zakona o davčnem postopku pa je zadostni razlog za domnevo, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. V zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke, da naj bi, po tem ko je bilo ugotovljeno, da prispevki niso plačani, bratu izročila 700,00 EUR za to, da bi poravnal davke in prispevke na izplačane plače za mesece oktober, november in december 2009 pa odgovarja, da navedeno dejstvo ne spreminja dejstva, da navedena gospodarska družba hkrati z izplačilom plač pristojnemu davčnemu organu ni predložila obračunov davčnih odtegljajev za izplačilo plač, kar je zahteval Zakon o davčnem postopku.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba upoštevaje obrazložitev odločbe upravnega organa druge stopnje pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe dopolnjeni z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Peta alinea prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih določa (v nadaljevanju ZTuj-1), da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je Zavod republike Slovenije za zaposlovanje tožeči stranki dne 4. 3. 2008 izdal dovoljenje za delo št. 99289814067 za opravljanje poslovodne funkcije pri družbi B. d.o.o. za čas od 11. 2. 2008 do 10. 2. 2010. Družba B. d.o.o. je imela dva direktorja, tožečo stranko in C.C., ki sta družbo zastopala v pravnem prometu, ne da bi imela v pogodbi o ustanovitvi deljena delovna področja, zato po mnenju sodišča za poslovanje družbe odgovarjata oba. Tožeča stranka kot direktor ni poskrbela, da bi družba pristojnemu davčnemu organu predložila obračun davčnega odtegljaja za izplačilo plač, ki jih je gotovo izplačala, za čas od meseca oktobra do meseca decembra 2009 glede na to, da je tožeča stranka kot dokazilo o zadostnih sredstvih za preživljanje v zadevnem postopku predložila plačilne liste za navedene mesece gospodarske družbe B. Iz upravnega spisa sicer izhaja, da je tožeča stranka po tem, ko so ji bila predočena ugotovljena dejstva glede kršitev finančne zakonodaje izjavila, da dejansko dela poslovodstva v navedeni gospodarski družbi ni opravljala, saj je delala le kot delovodja, kar pa na odločitev ne more vplivati, saj je s tem le dodatno potrdila, da je s tem kršila še 4. člen Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZDT), ki je v 6. odstavku 4. člena določal, da sme tujec v Republiki Sloveniji opravljati samo tisto delo, za katero mu je bilo izdano delovno dovoljenje.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča izkazano, da tožeča stranka ni ravnala v skladu z določbami ZZDT in tudi ne v skladu z določbami drugega odstavka 352. člena v zvezi z prvim odstavkom 285. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), kar je zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Nepodrejanje pravnemu redu Republike Slovenije pa je razlog, da se tujcu izdaja oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zavrne (5. alinea prvega odstavka 43. člena ZTuj-1). Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke v zvezi z ugotavljanjem odgovornosti za kršitve finančnega poslovanja in poslovanja družbe, pri kateri naj tožeča stranka na podlagi ustnega dogovora z drugim direktorjem ne bi odgovarjala za finančno poslovanje družbe, neupoštevni in je bilo tudi po mnenju sodišča dejansko stanje v zvezi z domnevo, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije pravilno in dovolj popolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.