Jedro

Sodišče prve stopnje bo moralo ob vnovičnem sojenju presoditi, ali je bil tožnik, ki je kupil gozdno parcelo na podlagi imperfektnega pravnega posla, od podpisa te pogodbe dalje v dobri veri, da bi lahko lastninsko pravico na parceli dobil na podlagi pravil o priposestvovanju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je znova ugodilo, tokrat po izpeljanem kontradiktornem postopku, tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja postal lastnik parcel, ki so zemljiškoknjižno v lasti tožencev.

2. Sodbo pravočasno izpodbija stranski intervenient, ki kot bistveno navaja, da sodba ne more biti sredstvo, da se zaobidejo prisilni predpisi, ki veljajo za pravni promet v posameznih primerih sklepanja pravnih poslov, v tem primeru za pravni promet s kmetijskimi zemljišči. Že zato pogodba, četudi je bila sklenjena leta 1994, ni mogla predstavljati pravno veljavnega naslova. Poleg tega je drugi toženec sploh ni podpisal, zato njegova volja ni izkazana. Nadalje izpodbija dokazno oceno o sklepanju pogodbe in očita, da je pogodba iz leta 1994 ponarejena in je nastala zgolj za potrebe te pravde. Izpostavlja, da tožnik ni mogel biti dobroveren, saj se je moral in bi se mogel zavedati, da se na podlagi take listine v zemljiško knjigo ne more vpisati. Uveljavlja bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in opozarja na pomanjkljivost dokazne ocene v zvezi s tožnikovo dobrovernostjo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

3. Pravdni stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnik in prva toženka leta 1994 podpisala pogodbo, s katero sta toženca tožniku prodala sporne nepremičnine, drugi toženec pa se je s pogodbo ustno strinjal. Tožnik je plačal celotno kupnino, toženca pa sta mu jo prepustila v posest, ob dogovoru brezplačne uporabe brunarice in okolice, dokler bosta to zmogla in želela. Na taki dejstveni podlagi bi bil tožbeni zahtevek tožnika res lahko utemeljen po določbah SPZ o priposestvovanju, saj ni razloga, da teorija o realizaciji tudi v takem primeru ne bi veljala. Vendar je sodišče prve stopnje prezrlo izrecen ugovor stranskega intervenienta (list. št. 41), da je šlo za gozdno parcelo, za katero veljalo pri sklepanju pravnih poslov posebna kogentna pravila, kar je ključno pri presoji tožnikove dobrovernosti kot enega izmed pogojev za priposestvovanje.

6. Priposestvovanje kot način pridobitve lastninske pravice sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla.(1) V nasprotju s pritožbenimi navedbami se ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven, prav tako ni pomembna stopnja neveljavnosti(2). Pač pa SPZ za priposestvovanje nepremičnine zahteva dobrovernost lastniškega posestnika ter potek časa. Slednji v obravnavani zadevi niti ni sporen, drugače pa s tožnikovo dobro vero. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost(3), pri čemer opravičljive zmote v skladu z načelom Ignorantia iuris nocet ni mogoče graditi na nepoznavanju prava(4).

7. Pritožnik pravilno opozarja na podhranjenost dokazane ocene o tožnikovi dobrovernosti, kar je posledica opisane nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč zaključek, da je bil tožnik dobroveren, napravilo, ne da bi presojalo vse segmente njegove dobrovernosti oziroma ne da bi presojalo, ali je bil tožnik glede sporne parcele v opravičljivi zmoti ter je na njej lahko (z)gradil svojo dobro vero. Stranski intervenient je zatrdil, da sta pravdni stranki s pogodbo, četudi je bila res sklenjena leta 1994, obšli kogentne predpise Zakona o gozdovih(5), ki se v enajstem odstavku 47. člena glede postopka sklicuje na Zakon o kmetijskih zemljiščih(6). S tem ugovorom se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo, kar je terjalo vnovično razveljavitev ugodilne sodbe (355. člen ZPP).

8. Ob ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje izhaja iz predstavljenih materialnopravnih izhodišč glede potrebne kvalitete (in obsega) dobre vere domnevnega priposestvovalca (tj. tožnika) ter ugotovi vsa pravno odločilna dejstva, nato pa znova odloči o tožnikovem zahtevku. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pripominja, da je dokazna ocena glede pisma prve tožnice (priloga B 7) uvodoma(7) dobro zastavljena, nato pa je sodišče spregledalo določbo drugega odstavka 262. člena ZPP, po katerem sodišče glede na vse okoliščine primera presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje. Ta presoja bo (če se toženca tudi v ponovljenem postopku ne bosta odzivala na vabila za zaslišanje) nujna za pravilnost in popolnost dokazne ocene v tej zadevi.

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013. Op. št. (2): Ustno izražena volja drugega toženca in namesto podpisa na pogodbi torej na priposestvovanje ne vpliva.

Op. št. (3): Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013. Op. št. (4): Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 426/2011 z dne 20. 3. 2014. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 30/1993, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (6): V času sklepanja sporne pogodbe je veljal ZKZ Uradni list SRS, št. 26/1973, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (7): Prvih sedem vrstic 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.