5. 3. 2018

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je o predlogu Jožefa Horvata, Šmarje, na seji 5. marca 2018

sklenil:

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 6/2017 z dne 25. 5. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Su 43/2014 z dne 24. 3. 2017 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik je 11. 10. 2017 prejel sklep senata Ustavnega sodišča št. Up-830/17 z dne 5. 10. 2017 o zavrženju njegove ustavne pritožbe (kot prepozne), ki jo je vložil zoper pravnomočno odločitev sodišč o zavrnitvi njegovega predloga za izločitev višje sodnice. V vlogi z dne 19. 12. 2017 je pritožnik Ustavnemu sodišču predlagal, naj ponovno preizkusi njegovo ustavno pritožbo, ker da gre v njegovem primeru za posebno utemeljen primer v smislu tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), ki utemeljuje izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe. V zvezi s tem pritožnik pojasnjuje, da ga je njegov odvetnik napačno informiral o teku roka za ustavno pritožbo. Poleg tega naj bi ga odvetnik šele 16. 8. 2017 obvestil o točnem datumu prejema sklepa Vrhovnega sodišča. Pritožnik še pojasnjuje, da je zdravstveno stanje njegovega odvetnika slabo, kar naj bi vplivalo na njegovo površnost pri delu. Posebno utemeljenost primera naj bi utemeljevala tudi domnevna huda pristranskost sodnikov pri (ponovnem) odločanju o pritožnikovem predlogu za izločitev višje sodnice (ker da o tem predlogu, glede na to, da je bila višja sodnica v vmesnem času že upokojena, ne bi smeli več odločati) ter okoliščina, da je bil v pravdnem postopku, v katerem je predlagal izločitev sodnice, "denarno kaznovan" za izjave, ki jih je podal kot naravovarstvenik, ki je branil najboljša kmetijska zemljišča pred nedopustno pozidavo za hitro cesto, pri čemer je bil zaradi istih izjav oproščen obtožbe v kazenskem postoporu.

2.Izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe ureja tretji odstavek 52. člena ZUstS, ki določa, da lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, vloženi po izteku šestdesetdnevnega roka. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je posebno utemeljen primer podan, če je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin razvidno, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine.[1] Pogoj, da gre za posebno utemeljen primer, se torej nanaša na utemeljenost ustavne pritožbe po vsebini in ne na razloge, ki naj bi opravičevali zamudo pri vložitvi ustavne pritožbe.[2] Pritožnik s trditvami o napaki oziroma malomarnem postopanju odvetnika ter o njegovem slabem zdravstvenem stanju zato očitno ne more utemeljiti izjemne obravnave prepozne ustavne pritožbe. Enako velja za trditev, da sodniki o pritožnikovem predlogu za izločitev sodnice, ker se je ta v vmesnem času upokojila, ne bi smeli več odločati, ter za trditev o nesprejemljivosti odločitve o obstoju pritožnikove odškodninske odgovornosti. Nobena od navedenih trditev namreč ne more utemeljiti sklepa, da je bila pri sprejemanju odločitve o neutemeljenosti pritožnikovega predloga za izločitev višje sodnice očitno in hudo kršena kakšna pritožnikova človekova pravica.

3.Pritožnikovo zatrjevanje, da je zamudil rok za vložitev ustavne pritožbe iz domnevno upravičenega vzroka (napake odvetnika v slabšem zdravstvenem stanju), lahko Ustavno sodišče obravnava le kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, in nasl. – v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZUstS). Skladno z drugim odstavkom 117. člena ZPP se mora tak predlog vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Pritožnik kot vzrok za zamudo navaja napako oziroma malomarnost odvetnika ter svoje nepoznavanje prava. Šele s prejemom sklepa Ustavnega sodišča o zavrženju ustavne pritožbe naj bi zvedel, da je zamudil rok za ustavno pritožbo. Neodvisno od vprašanja, ali bi tak vzrok sploh lahko upravičil zamudo, pritožnik s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ne more uspeti že zato, ker ga je vložil po poteku petnajstdnevnega roka, odkar naj bi prenehal vzrok za zamudo oziroma odkar je zvedel za zamudo (glej 1. točko obrazložitve tega sklepa). Pritožnikov predlog je torej prepozen, zato ga je senat Ustavnega sodišča zavrgel.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 6. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter članici dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Etelka Korpič – Horvat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

[1]Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-506/11 z dne 2. 3. 2012, 2. točka obrazložitve, in št. Up-15/07 z dne 8. 3. 2007, 3. točka obrazložitve.

[2]Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-287/16 z dne 21. 6. 2016, 4. točka obrazložitve, in št. Up-7/02 z dne 20. 2. 2003, 4. točka obrazložitve.