Jedro

V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo in prvostopenjski upravni akt o zavrnitvi pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je ugotovljeno, da za priznanje pravice ni izpolnjen predpisan pogoj pokojninske dobe. Kljub temu sodišče prve stopnje upravnih odločb vsebinsko ni presojalo. Ob uporabi 4. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je zmotno zaključilo, da naj bi bila posamična upravna akta nična, ker da sta bila izdana brez zahteve stranke. Odločba, izdana brez zahteve stranke, je po citirani določbi ZUP sicer lahko nična, vendar le v primeru, če stranka kasneje v njeno izdajo ni izrecno ali molče privolila. Zaradi uveljavljanja rednega pravnega sredstva na priznanje pravice do invalidske pokojnine zoper prvostopenjski upravni akt ter vložene izpodbojne tožbe zoper drugostopenjsko dokončno odločbo je namreč potrebno šteti, da je tožnik v izdajo teh odločb privolil. Ničnostni razlog v okoliščinah konkretnega primera ni podan.

Prvostopenjsko sodišče je preuranjeno zaključilo, da je bilo v obravnavanem predsodnem postopku v nasprotju s 158. členom Ustave RS poseženo v pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine. Z odločbo je bilo sicer izrečeno, da se zavarovanec (v predmetni zadevi tožnik) razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 dalje in ima pravico do invalidske pokojnine. Ta odločba pa je bila s posamičnim upravnim aktom spremenjena tako, da je tožnik z njo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 in hkrati izrečeno, da bo o pravici in odmeri invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Slednja odločba je bila ob uporabi t.i. neprave obnove postopka po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 sicer res izdana po datumu izdaje v tem sodnem postopku izpodbijane dokončne odločbe. Vendar pa ni razčiščeno, ali je bilo zoper njo sploh uveljavljano redno pravno sredstvo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 2. 2. 2015 in iste št. z dne 17. 12. 2014 ter odredilo, da tožena stranka v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zaključilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta nična, saj naj bi bila izdana brez zahteve stranke, in da je z njima v nasprotju s 158. členom Ustave RS hkrati poseženo v pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Ničnostni razlog iz 4. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni podan, saj je potrebno šteti, da je tožnik molče privolil v izdajo izpodbijanih odločb. V pritožbenem predsodnem postopku in s tožbo je navajal le, da se ne strinja z njeno vsebino. Sicer pa z izrekom sodbe v nasprotju z obrazložitvijo ni ugotovljena ničnost izpodbijanih upravnih odločb, kar pomeni kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Sodba je tudi sama s seboj v nasprotju. V kolikor bi obveljala ugotovitev sodišča, da je bilo o edinem zahtevku z dne 7. 6. 2013 že pravnomočno odločeno, ne bi smela biti odrejena izdaja odločbe o odmeri, višini in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ta del prvostopenjske sodne odločbe je izdan kljub temu, da tožnik takšnega zahtevka sploh ni postavil. Četudi bi šlo le za spor o izvršljivosti pravnomočne odločbe z dne 21. 11. 2014, bi sodišče moralo ugotoviti, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnine. V konkretnem primeru namreč sploh niso izpolnjeni pogoji gostote pokojninske dobe iz 2. odstavka 42. člena ZPIZ-2. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugoditvena sodba preuranjena.

Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni bilo presojano, ali je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine. Hkrati je podano zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, v kolikor je zaključeno, da sta izpodbijana upravna akta nična, medtem ko v izreku sodbe ni razsojeno o takšni pravni posledici. Odločbi nista izrečeni za nični. Tudi za odreditev izdaje upravne odločbe o odmeri, višini in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine ni bilo podlage, saj tožba takšnega tožbenega zahtevka sploh ne vsebuje, kot pravilno poudarja pritožba.

5. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 2. 2. 2015 in prvostopenjski upravni akt z dne 17. 12. 2014 o zavrnitvi pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je ugotovljeno, da za priznanje pravice ni izpolnjen predpisan pogoj pokojninske dobe. Kljub temu sodišče prve stopnje upravnih odločb vsebinsko ni presojalo. Ob uporabi 4. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP) je zmotno zaključilo, da naj bi bila posamična upravna akta nična, ker da sta bila izdana brez zahteve stranke. Odločba, izdana brez zahteve stranke je po citirani določbi ZUP-a sicer lahko nična, vendar le v primeru, če stranka kasneje v njeno izdajo ni izrecno ali molče privolila.

Zaradi uveljavljanja rednega pravnega sredstva na priznanje pravice do invalidske pokojnine zoper prvostopenjski upravni akt ter vložene izpodbojne tožbe zoper drugostopenjsko dokončno odločbo je namreč potrebno šteti, da je tožnik v izdajo teh odločb privolil. Ničnostni razlog v okoliščinah konkretnega primera ni, niti ne more biti podan, kot pravilno poudarja pritožba.

Hkrati je prvostopenjsko sodišče preuranjeno zaklučilo, da je bilo v obravnavanem predsodnem postopku v nasprotju s 158. členom Ustave RS poseženo v pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine. Z odločbo št. ... z dne 21. 11. 2014 je sicer izrečeno, da se zavarovanca (v predmetni zadevi: tožnika) razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 dalje in ima pravico do invalidske pokojnine(1). Ta odločba pa je bila s posamičnim upravnim aktom z dne 17. 4. 2015 spremenjena tako, da je tožnik z njo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 in hkrati izrečeno, da bo o pravici in odmeri invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Slednja odločba je bila ob uporabi t.i. neprave obnove postopka po 1. odstavku 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2) sicer res izdana po datumu izdaje v tem sodnem postopku izpodbijane dokončne odločbe. Vendar pa ni razčiščeno, ali je bilo zoper njo sploh uveljavljano redno pravno sredstvo. V kolikor ni bilo, je postala odločba, izdana v obnovitvenem postopku pravnomočna. Pomeni, da odločba z dne 21. 11. 2014 več ne obstaja, kar je le še razlog več, da je sklepanje prvostopenjskega sodišča o posegu v pravnomočno priznano pravico preuranjeno.

6. Da bodo lahko odpravljene ugotovljene nepravilnosti in pomanjkljivosti postopka, je potrebno izpodbijano sodbo na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno najprej razčistiti, ali je odločba z dne 17. 4. 2015 pravnomočna. V kolikor bo odgovor na to vprašanje pozitiven, bo ob uporabi ZPIZ-2 v zvezi s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08 - MP 10/08) potrebno nadalje razčistiti, ali je v konkretnem primeru sploh izpolnjen pogoj minimalne pokojninske dobe za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ugotavljati bo torej potrebno, ali so v tožnikovem primeru izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZPIZ-2. Če bi se drugače kot v predsodnem upravnem postopku izkazalo, da ima tožnik dopolnjenih več kot 6 let, 5 mesecev in 21 dni skupne slovensko - bosansko - srbske pokojninske dobe, vendar najmanj toliko, kot je predpisano v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2, bo mogoče izpodbijani zavrnilni odločbi kot nezakoniti ponovno odpraviti in hkrati razsoditi o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V nasprotnem primeru bo potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti.

(1) Glede na razloge v obrazložitvi odločbe je mogoče sklepati, da bi v izreku lahko šlo za očitno pisno napako. Z upravnim aktom, razen invalidnost, ki je le eden od pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, pogoj pokojninske dobe sploh ni bil ugotavljan.