Jedro

Dolžnik v predmetni zadevi ni uspel dokazati obstoja ugovornega razloga iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). To pa pomeni, da v pobot uveljavljena terjatev ni likvidna terjatev, kar pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za pobot v smislu določbe prvega odstavka 311. člena Obligacijskega zakonika(OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor prvega in drugega dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrne. Poleg tega je z izpodbijanim sklepom tudi odločilo, da morata prvi in drugi dolžnik solidarno plačati upniku v osmih dneh 20,00 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ta sklep sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila prvi in drugi dolžnik po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi ugovoru prvega in drugega dolžnika. V pritožbi opozarjata, da dolžnika točnega datuma zapadlosti in tudi točne višine svoje v pobot uveljavljene terjatve nista mogla navesti, saj jima ni natančno poznano, kakšen posel je upnica sklenila na podlagi njunega posredovanja. Prav tako jima ni znan točen datum sklenitve posla. Provizija se v poslovnem svetu izplača po realizaciji posla. Glede na časovno odmaknjenost dogovora je jasno, da je terjatev prvega in drugega dolžnika že zapadla, o višini pa bi morala izpovedati predlagana priča, uslužbenka upnice oz. upnica sama. Sodišče je pisni izjavi priče T.Š.B. sledilo brez zadržka in ji je nekritično poklonilo vero, čeprav je jasno, da ima interes za izid tega postopka. Prav ta priča se je dogovarjala s prvim in drugim dolžnikom in je prav ona tista, s katero je bil na strani upnice sklenjen dogovor. Da je med upnikom in dolžniki obstajal dogovor kaže tudi dejstvo, da je bil notarski zapis, na podlagi katerega se vodi konkreten postopek, sklenjen bistveno kasneje, kot je bil prvemu dolžniku odobren kredit. Prvemu dolžniku tako ne bi bilo potrebno z upnico sklepati kakršnihkoli zavarovanj, še najmanj z osebnim poroštvom. Do sklenitve sporazuma v notarskem zapisu je prišlo izključno zaradi dogovora glede poslovnega sodelovanja. Prvi in drugi dolžnik obstoja takšnega dogovora ne moreta dokazati drugače kot z zaslišanjem predlaganih prič. Vsi posli, ki jih sklepa upnica, so namreč poslovna skrivnost in kot take njihove vsebine ne smejo razkriti pogodbene stranke. Čeprav prvi in drugi dolžnik vesta vsaj za eno podjetje, ki je tak posel sklenilo, zaradi varovanja poslovne skrivnosti ne razpolagata s podatkom glede višine sklenjenega posla. O tem in o načinu sklepanja posla bi lahko konkretno izpovedala predlagana priča M.V. Pritožba dolžnikov ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da dolžnik v predmetni zadevi ni uspel dokazati obstoja ugovornega razloga iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Prvi in drugi dolžnik sta namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljala ugovor prenehanja terjatve zaradi materialnopravnega pobota, pri čemer pa je upnik tako uveljavljeni pobotni terjatvi odločno nasprotoval. To pa pomeni, da v pobot uveljavljena terjatev ni likvidna terjatev (poleg tega pa je pravilna tudi ocena sodišča prve stopnje, da pobotna terjatev tudi ni dovolj določena, saj dolžnik v ugovoru v zvezi s to terjatvijo ni navedel datuma zapadlosti, niti ni terjatve določno opredelil glede višine), kar pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za pobot v smislu določbe prvega odstavka 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Iz teh razlogov (potem ko je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti), je pritožbeno sodišče pritožbo prvega in drugega dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).