Jedro

Ker iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nesporno izhaja, da invalidi v tožeči stranki delajo v običajnem delovnem procesu in običajnem delovnem okolju, ki ni posebej prilagojeno invalidom, ki se glede na svojo invalidnost in preostalo delovno zmožnost ter glede na svoje zdravstveno stanje ne morejo usposabljati in zaposliti pod enakimi pogoji kot druge invalidne osebe, saj delajo v običajnem delovnem okolju oz. delovnih mestih na katerih lahko delajo tudi druge invalidne osebe oziroma delavci brez priznanega statusa invalida, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odvzela status invalidskega podjetja, ki ga je pridobila s sklepom Izvršnega sveta SRS dne 19. 10. 1990. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb izvedla postopek za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za ohranitev statusa invalidskega podjetja. Tako je komisija tožene stranke na podlagi nadzora z dne 19. 11. 2002 ugotovila, da tožeča stranka več ne izpolnjuje pogojev iz 30. člena Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, ki določa pogoje za pridobitev oziroma ohranitev statusa invalidskega podjetja. Tako v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožeča stranka pridobila status invalidskega podjetja tudi zato, ker je takrat zagotavljala prostorsko celovitost in samostojnost programa v B., sedaj pa te prostorske celovitosti in samostojnosti programa invalidskega podjetja ni več. Tožeča stranka tudi nima več zaključene dejavnosti in ni prepoznavna kot samostojna gospodarska enota, tako kadrovsko, programsko kot prostorsko, kar vse se zahteva za priznanje statusa invalidskega podjetja. Tožeča stranka namreč posluje v proizvodnih prostorih matičnega podjetja A., d.d. in opravlja dela izključno za potrebe matičnega podjetja, ki ji plačuje delo po opravljenih norma-urah. Tako tudi direktor tožeče stranke za le to dela 3 ure dnevno, ostali delovni čas pa po pogodbi za matično podjetje. Tudi proizvodni program tožeče stranke ni posebej prilagojen za delo invalidov, saj je tožeča stranka invalide prezaposlila na druga manj zahtevna dela. Prostorski pogoji tudi večinoma niso ustrezni, saj skoraj dve tretjini delavcev (33) opravlja dejavnost v raznih fazah proizvodnje matičnega podjetja in le 21 delavcev (od tega 17 invalidov) dela v proizvodnih enotah tožeče stranke. Tožeča stranka v tožbi navaja, da ima dokaj zaključeno dejavnost, ki jo je moč razbrati iz komercialnih pogodb, ki jih je sklenila s tako imenovano matično družbo A. d.d.. Poleg tega pa noben pozitiven predpis ne določa kakšna naj bi bila dejavnost invalidskega podjetja, zato sklepanje iz dejavnosti na izpolnjevanje pogojev za status invalidskega podjetja ni možno. Tudi ni nujno, da je invalidsko podjetje prepoznavno kot samostojna gospodarska enota; za priznanje statusa invalidskega podjetja je predvsem pomembno, da se v takšnem podjetju opravljajo za invalide prijazni in primerni delovni postopki ter da se spoštujejo omejitve, ki jih imajo invalidi. Vse to je bilo spoštovano, pri tem pa niso mogli ravnati tako, da bi invalide getoizirali, zato so z oceno vsakega mikro okolja, ob ugotovitvi, da je ustrezno in primerno za delo invalida, le te na takšno delo tudi razvrstili. Skupaj z matičnim podjetjem A. d.d., pa si prizadeva urediti prostorske in druge pogoje, da bi tako kot doslej pomemben del dejavnosti invalidskega podjetja potekal znotraj zaključenega kroga proizvodnih in prostorskih možnosti. Tako je v teku reorganizacija matične družbe, ki bo zagotovo vplivala tudi na organizacijo tožeče stranke in omogočila poleg vsebinske podlage, za katero meni, da obstaja že sedaj, tudi formalno podlago za nadaljevanje dejavnosti kot invalidsko podjetje. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da trditev tožeče stranke, da v nobenem pozitivnem predpisu ni navedeno kakšna naj bi bila dejavnost invalidskega podjetja, ni točna, saj je invalidsko podjetje po 569. členu Zakona o gospodarskih družbah gospodarska družba s samostojnim pravnim statusom. Vsebinsko pravno podlago za ustanovitev invalidskega podjetja pa daje 29. člen Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, ki določa, da se v invalidskih podjetjih (invalidskih delavnicah) usposabljajo in zaposlujejo invalidne osebe, ki se glede na svojo invalidnost in preostalo delovno zmožnost ter glede na svoje zdravstveno stanje, ne morejo usposabljati in zaposliti pod enakimi pogoji kot druge invalidne osebe. To pa pomeni, da se v invalidska podjetja zaposlujejo tisti invalidi, ki ne morejo delati v običajnem delovnem procesu in običajnem delovnem okolju. Ob nadzoru poslovanja tožeče stranke kot invalidskega podjetja pa je bilo ugotovljeno, da v njej zaposleni invalidi, dejansko delajo v proizvodnem procesu matične družbe. Torej delajo v običajnem delovnem okolju, v katerem so delali že pred nastankom invalidnosti in opravljajo dela, katera bi lahko opravljali tudi, če bi bili zaposleni v matični družbi. Takšna organiziranost delovnega procesa invalidskega podjetja pa je v nasprotju z navedenimi določbami Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, saj delovni proces in delovno okolje nista prilagojena invalidom. V nadaljevanju odgovora tožena stranka še navaja, da invalide matično podjetje oziroma tožeča stranka potrebujeta, saj bi v nasprotnem primeru morala na ta delovno mesta zaposlovati druge delavce. Tako gre dejansko tožeči stranki za zadržanje statusa invalidskega podjetja le zaradi zmanjševanja stroškov dela matične družbe. Ob zaključku odgovora na tožbo pa tožena stranka še navaja, da je pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko večkrat pozivala in opozarjala na odpravo, ob nadzorih, ugotovljenih nepravilnosti.

Tožeča stranka pa v svojem poročilu o odpravi ugotovljenih nepravilnosti ugotavlja, da po podrobni preučitvi možnosti, ki jih lahko družba ustanoviteljica nudi invalidskemu podjetju glede zagotavljanja dela v smislu zahteve po ločitvi programske in prostorske funkcije, to ni izvedljivo.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil dne 19. 11. 2002 opravljen nadzor v invalidskem podjetju Invalidska delavnica A. d.o.o., (tožeča stranka), ki ga je opravila tričlanska strokovna komisija Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije, katerega namen je bil preverjanje izpolnjevanja pogojev za ohranitev statusa invalidskega podjetja glede na kadrovske, prostorske, programske in druge pogoje. Na podlagi ugotovitev navedene strokovne komisije, ki je zaključila, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje glede deleža zaposlenih invalidov (40%), da pa proizvodni program ni posebej prilagojen za delo invalidov, temveč so invalide prezaposlili na ustreznejša, manj zahtevna dela, prostorski pogoji večinoma niso ustrezni, saj večina delavcev invalidskega podjetja opravlja dejavnost v raznih fazah proizvodnje matičnega podjetja, obstaja pa nekaj manjših proizvodnih enot invalidskega podjetja, v katerih dela 21 delavcev (od tega 17 invalidov), ostalih 33 delavcev pa opravlja dela v matičnem podjetju; poleg tega tožeča stranka nima svoje zaključene dejavnosti in ni prepoznavna kot samostojna gospodarska enota, tako kadrovsko, programsko kot prostorsko, je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo s katero je tožeči stranki odvzela status invalidskega podjetja. Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Uradni list SRS, št. 16/76), ki je veljal v času izdaje odločbe tožene stranke, v 32. členu določa, da lahko status invalidske organizacije pridobi organizacija združenega dela, če so izpolnjeni pogoji iz 30. člena zakona in če je od skupnega števila zaposlenih najmanj 40 % invalidnih oseb povprečno na leto. Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 45/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 6/99, 54/99, 31/00, 36/00, 45/01, 50/02, 93/02 in 57/04 - ZGD) v 569. členu podobno opredeljuje invalidsko podjetje, ki določa, da družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba in komaditna družba, ki med celim poslovnim letom usposablja in zaposluje najmanj 40 % invalidnih oseb od vseh zaposlenih v družbi, posluje kot invalidsko podjetje, če pridobi predhodno soglasje Vlade RS. V 2. odstavku 30. člena Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidskih oseb je še določeno, da mora ustanovitelj za ustanovitev invalidske delavnice pripraviti proizvodni oz. delovni program, predvideti temeljno kadrovsko sestavo, ustrezno vlogi invalidske delavnice ter zagotoviti potrebna osnovna in obratna sredstva, v 1. odstavku 29. člena istega zakona pa je še določeno, da so invalidske delavnice organizacije združenega dela ( v skladu z 569. členom ZGO družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba oz. komaditna družba), v katerih se usposabljajo in zaposlujejo invalidne osebe, ki se glede na svojo invalidnost in preostalo delovno zmožnost ter glede na svoje zdravstveno stanje ne morejo usposabljati in zaposliti pod enakimi pogoji kot druge invalidne osebe. Ker iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nesporno izhaja, da invalidi v tožeči stranki delajo v običajnem delovnem procesu in običajnem delovnem okolju, ki ni posebej prilagojeno invalidom, ki se glede na svojo invalidnost in preostalo delovno zmožnost ter glede na svoje zdravstveno stanje ne morejo usposabljati in zaposliti pod enakimi pogoji kot druge invalidne osebe, saj delajo v običajnem delovnem okolju oz. delovnih mestih na katerih lahko delajo tudi druge invalidne osebe oziroma delavci brez priznanega statusa invalida, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), zavrnilo.