Jedro

Četudi nobena od predlaganih prič ni potrdila trditve tožnice, da so bila na dan škodnega dogodka tla mokra oziroma spolzka, po oceni pritožbenega sodišča navedeno ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o spolzkih tleh. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja (pritožbeno neprerekana) ugotovitev, da tožnici tistega dne pri delu v zamrzovalni celici ni pomagal nihče od drugih zaposlenih v izmeni, temveč je zlaganje blaga in dopeko opravljala sama, zato je razumljivo, da priče niso vedele izpovedati o stanju tal v zamrzovalni celici konkretnega dne. Ne glede na to pa je za odločitev bistveno, da so priče skladno izpovedale o tem, da so bila tla v celici pogosto vlažna in spolzka zaradi nastajanja kondenza.

Po določbi 5. člena ZVZD-1 je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati potrebne ukrepe, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek). Prav tako je dolžan upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh (tretji odstavek). To obveznost oziroma dolžno skrbnost je druga toženka opustila, saj ni poskrbela za izvedbo ukrepov, ki bi preprečevali in obvladovali nevarnosti pri delu, v konkretnem primeru pojav vlažne in spolzke talne površine v zamrzovalni celici zaradi povečanega kondenza. Dejstvo, da je bila v zamrzovalni celici zadostna prosta površina, ker tožnica ob padcu ni udarila v drugo blago ali voziček, ne spremeni zaključka, ki temelji na izvedenskem mnenju, da je siceršnja napolnjenost zamrzovalne celice poleg številnih vstopov in izstopov iz nje vplivala na povečan kondenz v njej. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da založenost zamrzovalne celice ni vplivala na nezgodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da v roku 15 dni nerazdelno plačata tožnici odškodnino v višini 19.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2021 do plačila, drugi toženki pa, da je dolžna tožnici plačati še 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2021 do plačila; v presežku (razlika do zahtevanih 29.000,00 EUR) je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženkama je naložilo še, da tožnici nerazdelno povrneta stroške postopka v višini 4.581,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15‑dnevnega izpolnitvenega roka do plačila v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na račun Delovnega sodišča v Mariboru (II. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev stroškov postopka toženk v višini 9,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka). Toženki je določilo za zavezanki za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v deležu 70 % nerazdelno (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper njen ugodilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženki. Sodišču prve stopnje očitata, da je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Menita, da je sodba glede zaključka o krivdni odgovornosti neobrazložena, saj iz nje ne izhaja, kakšne ukrepe je druga toženka kot delodajalec opustila oziroma bi jih morala sprejeti, da bi zagotavljala višjo raven varnosti in zdravja pri delu ter preprečila spolzka tla in nezgodo. Navajata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitev izvedenke, ki je potrdila njune navedbe, da so bila tla v zamrzovalni celici ustrezna in da so zagotavljala varno delo. Izvedenka je navedla, da je proizvajalec tla zamrzovalne celice izdelal iz rebraste pločevine s profiliranimi izbočenimi rebri, ki zagotavljajo protizdrsno površino v primeru suhih in mokrih površin, da je tožnica varovalne čevlje, ki jih je imela obute, uporabljala tudi zunaj zamrzovalne celice, kjer pa so lahko keramične ploščice še bolj drseče kot tla v zamrzovalni celici, ter da je druga toženka skrbela za redna čiščenja zamrzovalne celice ob pojavu poledenelosti. Sodišče ugotovitev izvedenke ni v zadostni meri upoštevalo glede okoliščin samega dogodka. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, da ni podan soprispevek tožnice. Pri tem sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da je do padca tožnice lahko prišlo zaradi njene nezadostne pazljivosti pri izvajanju gibanja oziroma obračanja, izvedbi prvih korakov proti mestu odlaganja škatle in opravljanju dela s povečano hitrostjo. Čeprav je bila tožnica dolžna poskrbeti, da se zamrznjeno blago pospravi v zamrzovalno celico v takšnem času, da ne pride do morebitnega taljenja, to samo po sebi še ne pomeni, da mora hitrost dela postaviti pred varstvo svojega zdravja in življenja. Menita, da ravnanje tožnice ustreza vsaj 40 % soprispevku k nezgodi. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti oziroma delno zavrne s stroškovno posledico, podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje zadostilo obrazložitvi o tem, katere ukrepe je druga toženka opustila. Delavke, zaposlene pri drugi toženki, so potrdile način opravljanja dela pri drugi toženki, da se je moralo delati hitro, da so bila spolzka tla v zamrzovalni celici, da je prihajalo do padcev delavcev, ki so o tem obvestili svoje nadrejene v skrbi za svoje zdravje in varnost. Druga toženka v posledici tega obvestila ni sprejela ustreznih ukrepov za odstranitev (ali vsaj za čim večje zmanjšanje) te nevarnosti. Dopuščala je, da se delo opravlja na nevaren način, čeprav bi ga lahko organizirala drugače, s čimer bi se lahko izognila škodnemu dogodku. Tudi izvedenka je kot verjetno ocenila, da je napolnjenost zamrzovalne celice vplivala na povečan kondenz, skupaj s številnimi vstopi in izstopi tožnice v zamrzovalno celico. Posledično so bila tla vlažna in spolzka. Soprispevek tožnice ni podan, delo je opravljala po navodilih druge toženke. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba.

6. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje na podlagi določb prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) v povezavi s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001) odločalo o odškodninski odgovornosti druge toženke kot delodajalca za škodo, ki je tožnici nastala zaradi nesreče pri delu 11. 6. 2018, v kateri je utrpela poškodbo levega stopala v Lisfrancovem sklepu. Do škodnega dogodka je prišlo pri opravljanju dela v zamrzovalni (tiko) celici v poslovalnici druge toženke, kjer je tožnici zdrsnilo, padla je na levi bok tako, da je imela levo nogo pod telesom oziroma pod svojo težo. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - način dela pri drugi toženki je bil takšen, da so morali zaposleni prodajalci delovne obveznosti opravljati hitro, pri izvajanju posameznih delovnih opravil so morali biti učinkoviti; - tla v zamrzovalni celici so izdelana iz pločevine z reliefom za zagotavljanje protizdrsne talne površine; - tožnica je bila na dan škodnega dogodka sama zadolžena za prevzem in zlaganje blaga v zamrzovalno celico ter za opravljanje dopeke v pekarni; - tožnica je zaradi vnašanja blaga in odnašanja blaga za dopeko velikokrat vstopala in izstopala iz zamrzovalne celice, zato so se vrata pogosto odpirala in zapirala; - zamrzovalna celica je bila zelo napolnjena; - v zamrzovalni celici je nastajal povečan kondenz, zaradi katerega so bila tla na mestih vlažna in spolzka; - pri delu je pogosto prihajalo do zdrsov, o čemer so nekateri zaposleni tudi obvestili nadrejene; - druga toženka je opravljala redna čiščenja zamrzovalnih celic ob pojavu poledenelosti in je imela vzpostavljen sistem sporočanja o poledenelosti oziroma prisotnosti ledu v njih.

8. Toženki se v pritožbi sklicujeta na navedbo v izvedenskem mnenju, da prenapolnjenost zamrzovalne celice, povečan kondenz v njej in posledična poledenelost tal na dan škodnega dogodka iz listin v spisu niso izkazani. Očitek, da sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, ni utemeljen. Sodišče je tisto, ki v dokaznem postopku takšna dejstva ugotavlja in glede na izvedene dokaze (listine, izpovedi prič, izvedensko mnenje), kot mu nalaga 8. člen ZPP, odloči, katera dejstva šteje za dokazana, zato na zapis izvedenca o tem, kaj naj bi izkazovale listine v spisu, sodišče ne more biti vezano. Pri tem tudi ne gre za dejstva, glede katerih se zahteva posebno strokovno znanje, kot zmotno meni pritožba. Strokovno znanje izvedenca za varstvo pri delu je bilo v konkretnem primeru potrebno za razjasnitev dejstva nastanka kondenza in vzrokih zanj. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je dokazna ocena oziroma ugotovitev okoliščin, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, naloga sodišča, ne izvedenca, ki predstavlja zgolj dokazno sredstvo za ugotavljanje dejstev.

9. Četudi nobena od predlaganih prič ni potrdila trditve tožnice, da so bila na dan škodnega dogodka tla mokra oziroma spolzka, po oceni pritožbenega sodišča navedeno ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o spolzkih tleh. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja (pritožbeno neprerekana) ugotovitev, da tožnici tistega dne pri delu v zamrzovalni celici ni pomagal nihče od drugih zaposlenih v izmeni, temveč je zlaganje blaga in dopeko opravljala sama, zato je razumljivo, da priče niso vedele izpovedati o stanju tal v zamrzovalni celici konkretnega dne. Ne glede na to pa je za odločitev bistveno, da so priče A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. kot tudi F. F. skladno izpovedale o tem, da so bila tla v celici pogosto vlažna in spolzka zaradi nastajanja kondenza.

10. Po določbi 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 s spremembami in dopolnitvami) je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati potrebne ukrepe, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek). Prav tako je dolžan upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh (tretji odstavek). To obveznost oziroma dolžno skrbnost je druga toženka opustila, saj ni poskrbela za izvedbo ukrepov, ki bi preprečevali in obvladovali nevarnosti pri delu, v konkretnem primeru pojav vlažne in spolzke talne površine v zamrzovalni celici zaradi povečanega kondenza. Dejstvo, da je bila v zamrzovalni celici zadostna prosta površina, ker tožnica ob padcu ni udarila v drugo blago ali voziček, ne spremeni zaključka, ki temelji na izvedenskem mnenju, da je siceršnja napolnjenost zamrzovalne celice poleg številnih vstopov in izstopov iz nje vplivala na povečan kondenz v njej. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da založenost zamrzovalne celice ni vplivala na nezgodo.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da druga toženka ni v zadostni meri upoštevala, da vlažna tla zaradi povečanega kondenza v zamrzovalni celici v kombinaciji z zahtevanim hitrim tempom dela privedejo do povečanega tveganja za nastanek zdrsov in posledično tudi poškodb delavcev pri delu. Na podlagi izpovedi nadrejenega F. F., da so bile delavke seznanjene s tem, da obstaja možnost zdrsa, ki jo poudarja tudi pritožba, se kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da je zdrs delavcev na spolzkih tleh druga toženka morala pričakovati. Z ustreznim ukrepanjem oziroma ustrezno organizacijo dela bi se druga toženka nevarnosti zdrsov in padcev lahko izognila ter preprečila poškodbo. Ni mogoče slediti pritožbenemu očitku neobrazloženosti sodbe (kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj iz nje ne bi izhajalo, kakšne ukrepe je druga toženka opustila oziroma bi jih morala sprejeti. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe določno pojasnilo, da bi nadrejeni v poslovalnici morali o spolzkosti tal zaradi vlažnosti in kondenza v zamrzovalni celici obvestiti ključne osebe pri drugi toženki z namenom, da bi se lahko zagotovila ustrezna varnost in zdravje delavcev pri delu. Bistveno je, da bi druga toženka lahko preko sistema notranjega poročanja in obveščanja, kakršnega je imela po ugotovitvi sodišča prve stopnje vzpostavljenega le za primer pojava poledenelosti v zamrzovalni celici, ne pa tudi za primer vlažnosti tal, ter s prilagoditvijo dela, poskrbela za varno delovno okolje svojih delavcev še pred škodnim dogodkom. Iz obrazložitve prvostopne sodbe v točki 20 je mogoče razbrati dovolj jasen očitek, da druga toženka pri delu ni upoštevala spreminjajočih okoliščin, do katerih je prihajalo med opravljanjem dela in katere so vplivale na izvajanje dela prodajalk tudi v sami zamrzovalni celici. Način dela prodajalk in njihova (pričakovana) hitrost ter učinkovitost namreč niso bili nič drugačni niti v primeru, če je bilo delo v zamrzovalni celici, tudi če je bila ta zelo napolnjena in je bilo veliko število vstopov in izstopov v oziroma iz nje. Druga toženka torej ni upoštevala, da lahko v primeru spolzkih tal, ki jih lahko povzroči povečan kondenz v zamrzovalni celici, ob zahtevanem hitrem tempu dela pride do okoliščin, v katerih se poveča tveganje za nastanek zdrsov in posledično poškodb delavcev. Temu ni prilagodila svojega ravnanja v smislu opozarjanja delavcev, dajanja jasnih navodil in ustreznega nadzora dela, kar vse je bila njena dolžnost v okviru skrbi za varno delovno okolje. Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje ob očitku ugotovljenih opustitev določno navesti, kakšne konkretne ukrepe in delovne oziroma proizvajalne metode bi morala druga toženka v ugotovljenih okoliščinah sprejeti za zagotovitev višje ravni varnosti in zdravja pri delu, presega pristojnost sodišča prve stopnje in sodi na področje strokovne službe za varnost pri delu (8. člen ZVZD-1), za katero prav tako odgovarja delodajalec.

12. Zaradi ugotovljene protipravne opustitve druge toženke oziroma kršitve 5. člena ZVZD-1, ki je vplivala na nastanek škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost druge toženke (in posledično prve toženke, pri kateri je imela zavarovano svojo civilno odgovornost). Toženki se odgovornosti ne moreta razbremeniti s pritožbenim navajanjem, da je izvedenka potrdila njune trditve, da so bila tla zamrzovalne celice iz rebraste pločevine s profiliranimi izbočenimi rebri, ki zagotavljajo protizdrsno površino v primeru suhih in mokrih površin, ustrezna in so zagotavljala varno delo, da je bilo poskrbljeno za redna čiščenja zamrzovalne celice ob pojavu poledenelosti ter da je imela tožnica ustrezno obutev. Delodajalec namreč ni dolžan izvesti le predpisanih ukrepov, ampak vse ukrepe, ki so potrebni in možni, da se varnost in zdravje delavcev zagotovi.1 Kot zgoraj pojasnjeno bi morala toženka ne le v primeru poledenelosti tal v zamrzovalni celici, ampak tudi v primeru njihove vlažnosti, poskrbeti za varnost in zdravje svojih delavcev še pred škodnim dogodkom. Zlasti ker so delavci, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, o posameznih zdrsih na vlažnih tleh obveščali nadrejene pri drugi toženki, o čemer so izpovedali tožnica, A. A., B. B. in C. C. 13. Pritožba se neutemeljeno zavzema za soprispevek tožnice k nastali škodi z navajanjem, da bi morala kljub hitrosti (da zamrznjeno blago čim prej pospravi v zamrzovalno celico, da ne pride do taljenja) pri opravljanju dela varovati svoje zdravje in življenje. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je bila tožničina pazljivost oziroma zadostna pozornost pri opravljanju dela omejena z načinom dela pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je od tožnice kot prodajalke zahtevalo, da je pri delu čim bolj učinkovita in posledično hitra, ter da je bila zaradi majhnega števila zaposlenih v posamezni izmeni zadolžena za ves obseg dela v pekarni in zamrzovalni celici, zaradi česar razumljivo ni bila posebej pozorna na tla. Iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi del izvedenskega mnenja, ki ga v pritožbi izpostavljata toženki, in sicer v delu, v katerem je izvedenka podala ugotovitve, da je lahko do padca tožnice prišlo zaradi njene nezadostne pazljivosti pri izvajanju gibanja oziroma obračanja ter opravljanja dela s povečano hitrostjo, vendar pa navedeni dejstvi nista edini odločilni pri presoji, ali je podan soprispevek tožnice k nastali škodi, pri čemer je ta presoja pridržana sodišču (in ne izvedencu). Glede na ugotovljeni dejstvi o preobremenjenosti tožnice ter zahtevanem načinu opravljanja dela, ki nista zanemarljivi, je pravilna prvostopna presoja, da tožnici ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem soprispevala k nastanku škodnega dogodka.

14. Pritožba ne nasprotuje višini prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato je sodišče druge stopnje ta del odločitve presojalo le v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Glede na dejanske ugotovitve o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih je utrpela tožnica, ter prestanem strahu, ji je sodišče prve stopnje za to škodo prisodilo odškodnino v višini, ki ustreza merilom iz 179. člena OZ.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa sta dolžni v roku 15 dni nerazdelno povrniti stroške odgovora na pritožbo. Sodišče druge stopnje je o potrebnih stroških tožnice odločilo skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) in ji ob upoštevanju pritožbene sporne vrednosti (20.300,00 EUR) priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 500 točk (tar. št. 16/4), v katero je zajeta tudi konferenca s stranko, 2 % oziroma 10 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,6o EUR znaša 373,32 EUR.

1 Prim. Pdp 648/2022 z dne 9. 3. 2023.